So stvari, ki jih doživimo, le naključje? Nam jih na pot zvito nastavlja usoda? Teta Annu dobi na lotu. Kakšna sreča! Pa je res? Ko zadene glavni dobitek drugič, od šoka zaspi, da je ni mogoče zbuditi. V ribiča Hamisha MacKaya udari strela. Večkrat. Kakšna smola! Z neba prileti kos ledu naravnost na Saarino mamo. Zakaj ravno na mojo mamo? se sprašuje deklica Saara.
Ahavin roman je nenavadna tragikomična zgodba, v kateri se srečni dogodki izmenjujejo z nesrečnimi, običajnost vsakdanjega življenja z radikalnim absurdom, pravljica s tragedijo. Je tudi duhovita pripoved o tem, kako se spopasti z dogodki, ki se nam zgodijo, a nanje nimamo nobenega vpliva. Ahava o bolečini in izgubi pripoveduje z glasom, ki je hkrati močan in nenavadno lahkoten.
Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba prejela Evropsko nagrado za književnost.
Mnenja:
Selja Ahava je tako napisala kratko delo, kjer skozi tri različne pripovedovalke pelje bralca v življenje najprej majhnega otroka, ki je na povsem katastrofalno neverjeten način izgubil mamo, nato v fizične učinke, ki jih ima lahko sreča pri loteriji na telo na to povsem nepripravljene ženske, prav tako življenje, ki ga živi človek, več kot očitno izjemen magnet za strele, in na koncu koncev tudi mlajše ženske, ki se trudi sprijazniti se z dejstvom, da z otrokom, ki raste v njenem telesu, nikakor ni vse prav. Selja je vse te zgodbe povezala v nit, ki se je drži prav najmlajša vseh, ki v romanu nastopajo, osemletna Saara. Zatorej sledimo otroškemu glasu, ki slika podobe, se premaknemo v roman v pismih in na koncu, ko sešijemo konce skupaj, sledi njen povratek. Iskriv in zanimiv pristop, podprt z izjemno reflektivnimi stavki. Beremo hitro in beremo dobro.
Selja Ahava je – v odličnem prevodu Julije Potrč Šavli – spisala čudovito, pravljično realno, boleče lepo knjigo o soočanju, srečevanju, razhajanju, dojemanju in iskanju. V na videz preprost jezik je avtorica spretno zaobjela to, kako se nam dogajajo grozljive in nenavadne stvari, ki jih je skoraj nemogoče razložiti, še manj pa jih je mogoče pozabiti. Toda vse te stvari, ki nas podrejo, imajo naposled neki smisel. V tkanju novih vezi z nitmi preteklosti.
Alenka Štrukelj – Literarna lekarna
Človeško bitje je krhko in ranljivo, a hkrati tako trdno in vzdržljivo. Naša telo in duša zmoreta več, kot smo si pripravljeni priznati. Zgodba Selje Ahava zato ni le zgodba o izgubi in bolečini, je tudi zgodba o premagovanju ovir, sprejemanju neizbežnega in dokončnega. Sprejemanju dejstva, da je sprememba edino, na kar se v tem nepredvidljivem svetu lahko zanesemo. Čeprav se nam bolečina in izguba sprva zdita tragični in dokončni, da nas sprva ohromita in otopita našo notranjo moč in sposobnost razmišljanja, bodo sčasoma nove in nove zgodbe, spomini kot plevel prerastli povzročeno bolečino in v našo raztrgano dušo vsejali seme, ki ga bomo zalivali s solzami žalosti in smeha, dokler ne bo zbralo dovolj življenjske moči, da bo vzklilo v nekaj novega, lepega, srečnega in ki bo s svojimi koreninami zapolnilo praznino, ki je nastala po izgubi.
Magda Vremec Ragusi – Portal Dobre knjige
Delo je odlična zmes krutih življenjskih dogodkov in prvinskega, otroško magičnega dojemanja sveta (tv junak, ki vstopi v realno življenje, duhovi, poosebljanje bivalnih prostorov, simbol novega drevesa, mamina čarobnost …), ki bralca opominja, da je človek minljiv in v svojem začetku in koncu prepuščen milosti in nemilosti neba, vključno s človeškim zarodkom. Prav številni elementi magičnega in perspektiva otroškega pripovedovalca ustvarjajo posebno grenko-sladko atmosfero, ki delu Selje Ahava daje prepoznaven pečat.
