Ribica se znajde v povsem novem okolju. Je to morje, kraj svobode, o katerem so ji pripovedovale ribe v akvariju? Kmalu spozna, da je njena svoboda sicer večja, a ni neomejena. Njena dragocena sogovornica, deklica z roba vodnjaka, ji nudi uteho ter ji ponuja nova spoznanja, ribica pa se po številnih preizkušnjah pogumno zazre v prihodnost. Kako najti pravo smer v življenju? Kako prispeti tja, kamor si želiš, čeprav so poti do tja zaprte? Poslušaj srce. Spoznaj, da tvoje srce ne bije samo zate, ampak v sozvočju s srci drugih. In zaupaj domišljiji. Potem ne boš več sam in pogreznjen v molk. Naj bo tvoje življenje še tako omejeno, zate bo postal dostopen ves svet.
Lela B. Njatin v svojih knjigah za otroke ustvarja zgodbe, v katerih se srečujejo domišljijska in živalska bitja s človeškimi lastnostmi. Pestijo jih različne težave, ki jih prinaša življenje, vendar najdejo samosvoje načine, kako jih premagati. Pisateljica in vizualna umetnica Lela B. Njatin živi v Ljubljani, posebno pozornost pa posveča Kočevju, kraju, kjer je odraščala.
Lela B. Njatin
Lela B. Njatin je pisateljica in vizualna umetnica, univerzitetna diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, samozaposlena v kulturi. Živi v Ljubljani. V ospredju njenega literarnega in vizualnega ustvarjanja so teme: človeškost, odtujenost, fragmentarna identiteta, umetnost kot obljuba smisla. Pogosto se posveča motivom: urbana dediščina, lokalno okolje, skupnost, smrt, vojna. Njeno najbolj odmevno literarno delo doslej je roman Nestrpnost (Književna mladina Slovenije, Ljubljana, 1988, ponatis Aleph, Ljubljana, 1991, dopolnjeni natis, Aleph, Ljubljana, 2019), ki je bil leta 1989 nagrajen z zlato ptico. Istoimenski dolgometražni film po predlogi tega romana sta v režiji Nevena Korde posnela TV Slovenija & Brut film, Ljubljana, 1991. Njen dosedanji vizualni opus sta v znanstveni monografiji Lela B. Njatin: Ker mi nismo le podobe, smo ljudje. 2005–2020 (Galerija Miklova hiša, Ribnica & Pilonova galerija, Ajdovščina, 2019) obravnavala dr. Petja Grafenauer in dr. Blaž Lukan. Njena pravljica Velikanovo srce (Aleph, Ljubljana, 1996) je bila leta 1997 nominirana za večernico, basen Zakaj je babica jezna (Center za slovensko književnost, Ljubljana, 2011) pa je bila leta 2013 nominirana za desetnico.
Tina Dobrajc
Tina Dobrajc, rojena leta 1984 v Kranju, je leta 2007 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2011 pa je zaključila magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Hermana Gvardjančiča. Leta 2011 je bila nominirana za ESSL Art Award, leta 2015 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za mlade umetnike, leto pozneje pa je za svoje ilustracije v knjigi Aleša Štegra Kurent prejela plaketo Hinka Smrekarja. Deluje predvsem na področju slikarstva, redno se ukvarja z ilustracijo in gledališko scenografijo. Svoja dela je javnosti predstavila na vrsti samostojnih in skupinskih razstav, med drugim je razstavljala v Moderni galeriji, Galeriji Božidarja Jakca, Cukrarni, Koroški galeriji likovnih umetnosti, galeriji Kresija in v galeriji Loškega muzeja. Deluje kot samozaposlena v kulturi, živi in dela v Škofji Loki.
