Revija

/…/ Dragi Evald, z izjemnim zanimanjem sem torej prebiral vaša pisma sinu, ki so mnogo bolj čustvena in laže razumljiva kot moje zagonetno filozofiranje, čeprav vsebinsko bogatejša, pa so – se opravičujem za neposrednost – tudi bolj pesimistična in ponekod zagrenjena s kapljicami duhovnega pelina. Toda dokazali ste, da je takšna umetnija sporočanja in ustvarjanja […]

Na križpotju je nekoč stala tamarinda. Tlakovana cesta pred njo vodi dvanajst milj proti jugu, nato se obrne navzdol in se namoči na obali Kanyakumarija. Na poti proti severu teče mimo Thiruvananthapurama in Mumbaja, vse tja do Himalaje. Lahko bi se reklo, da gre še dlje. Saj navsezadnje, ali ne ustvarja vsaka človeška stopinja svoje

Sredi aprila, ob veliki noči, dve leti pred prelomom 19. in 20. stoletja, je Sigmund Schlomo Freud s prijateljem Aleksandrom postopal po baziliki v Ogleju. Pred vhodom je opazoval dekleta in žene, ki so šle k maši, in o njih kasneje bratu pisal, da je videl nekaj sto najlepših Furlank. Po ogledu talnih mozaikov sta

Fiksiram svetlobo poletja, medtem ko ugaša. Potreba, da nosim seme luči. Prostor je v svoji prvi obliki zibka; iz nje pogled na tlečo cigareto, ki jo spremlja glas, več glasov, nato tišina. Ne trdim, da imaš, novorojeni otrok, višavski razgled. Toda na začetku si na pol drugje, še skoraj krilat. Minevanje je v tebi zvito kot

Murnik: Kakšni so bili vaši gledališki začetki? Kdaj vas je teater začaral? V nekem intervjuju so vas predstavili kot »Titovega štipendista, ki je študiral pravo, igro, teologijo«. Zdi se, da niste (bili) tip človeka, ki bi že v rosnih letih zatrdno vedel, da ga privlači zgolj gledališče … Waltl: Nasprotno, teater me je privlačil od samega začetka,

Življenjsko in ustvarjalno pot slovenskega pisatelja in intelektualca Borisa Pahorja so zaznamovali vsi veliki zgodovinski preobrati 20. stoletja. Tako je njegovo veličino na literarnem in številnih družbenih področjih zelo težko zajeti v kratek spominski zapis. Pa vendar so takšne osebnosti, kot je bil Boris Pahor, pogosto zelo transparentne, jasne, pomen njihovih dejanj lahko prepoznajo širše

Nedavno mi je pogled med prebiranjem romana Malomeščani Lare Paukovič obstal na opombi. Še bolj kot sama odločitev avtorice za uporabo opomb v takšnem besedilu me je začudil pojem, ki je bil po njenem (ali pa tudi lektoričinem) mnenju potreben razlage: Tinder. Začel sem razmišljati o tem, komu naj bi bil roman potemtakem sploh namenjen, če je pojem, ki

SANDI TRIBUŠON VIKTOR RICCI URH STRAUSS MELITA STRAUSS LUCIJA OŽBOLT FRIC KODARIN ŽIGA STRAŽIŠAR DINO JURINIĆ LILI KRAJNC ROBI KRAJNC IZAK KRAJNC LUKA KRAJNC     ČAS: Prvo dejanje: Prvi dnevi pomladne epidemije. Drugo dejanje: Eno leto po začetku epidemije. Tretje dejanje: Leta nostalgičnega vračanja v čase, ko smo bili vsi še otroci.    

POJAVE:   KRALJ    na glavi bakrena krona, na licu bakrena brada ŽENSKA kraljica   PAJAC                  s številko ena množina črvov mnoštvo ptic množica zveri morje trupel   BOG                      z veliko začetnico   PRVO POGLAVJE   * vrt. bakrena preseva valovito pokrajino golote in se čez gričevje preliva iz bakreno rdeče zahoda v bakreno rjavo, ki prežema zemljo. pokrajina je

logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču   igrajte se vse, ki v igri sodelujete[1]   kdo                         dolores, kip žalostne matere božje marijana, podoba svobode z delacroixove slike pet dežurnih igralk (helena, ivana, vida, vera, stana) in njihove zbezljane vloge: helena, eksotična kraljica ivana, papež vida, domača perica vera, astronomka stana, svetovna in olimpijska prvakinja