/…/
Zasnova te kratkočasne in vseskozi duhovite povesti je sicer arhetipska, toda vse drugo je izrazito moderno. Verjetno najbolj samo idejno sporočilo, ki je v sozvočju z idejnimi sporočili sodobne literature; ena izmed prepoznavnih skupnih značilnosti sodobne literature je namreč prav izjemna senzibilnost za vse, kar je izven sebičnega antropocentričnega kroga. Človek ni več samoumeven gospodar narave, ni več faraon, ki mu je vse podrejeno in na voljo, kadar koli in kjer koli si poželi. Če kaj, je tudi v tej povesti načeta antropocentrična ideja; Najdenka najbolj nasprotuje prav ozkemu zornemu kotu, ki vidi le človeka, v mrtvem kotu pa ostajajo vsa druga živa bitja. Njen boj za medveda in gozd je simboličen boj za razširitev tega pogleda na vse živalske in rastlinske vrste, je opozorilo, da smo kot del narave tako zelo soodvisni, da si antropocentričnega solipsizma ne moremo več privoščiti. Pozornost je usmerjena tudi proti vsem drugim oklepom, ki utesnjujejo oziroma zmanjšujejo zmožnosti človekovega duha. Najdenka ponuja rešitev tudi zanje.
Pomembno sporočilo je namenjeno tudi vsem mladim bralcem, ki odraščajo v nasilnem okolju. Nanje bo zgodba skoraj gotovo delovala (biblio)terapevtsko: soočeni z ozaveščenostjo Najdenke, ki ne obupa in ki ji uspe priti iz začaranega kroga nasilja, se bodo lahko tudi ob tej zgodbi (vsaj delno) opolnomočili in začeli iskati rešitev za izhod iz težkega položaja. Še posebej, ker je nasilje prikazano kot nezastrašujoče, kot tegoba, ki se ji moramo in zmoremo upreti; glavno vlogo pri tem ima duhovit jezikovni izraz, ki pa ne nasilja ne drugih težjih tem ne banalizira. Le razbremeni mučnih občutkov, ki hromijo in otežujejo racionalen razmislek.
Jezik v tej lepi pripovedi ni samo gola forma, temveč način, kako najbolje podpreti zahtevno zgodbo s težavnimi temami tako, da jo bodo (mladi) bralci brez večjih težav zmogli prebrati. Jezikovni izraz je tako lahkoten, razgiban, mestoma precej eliptičen, vendar nikoli suhoparen, dolgočasen ali nerazumljiv. V formi je precej podoben ilustracijam, ki krasijo to izdajo: te so na videz sila preproste, skoraj otročje, a hkrati prav zaradi tega zelo kompleksne. Kompleksne tako, kot je nekoč utemeljil Pablo Picasso: »Štiri leta sem porabil, da sem se naučil slikati kot Rafael, in vse življenje, da sem se naučil slikati kot otrok.« Nič ni težjega kot enostaven pisni in likovni izraz. In Stefan Boonnen, šestinpetdesetletni belgijski avtor več kot osemdesetih knjig, to zmore: tudi njegove druge knjige, prevedene v slovenščino, krasi ta duhovit(ost) in do kompleksnosti poenostavljen jezikovni izraz z močnimi etičnimi sporočili. Veliko zaslug, da je njegov jezikovni izraz ostal gibek, iskriv, duhovit in sočen tudi v Najdenki v Puhljevem gozdu, ima Stana Anželj, prevajalka v slovenščino: v prevodu je ohranila tudi najbolj pomembno sestavino, to je žlahtni, mestoma absurdni humor, ki odločilno pripomore k temu, da se lahko mladi bralci varno srečajo tudi z najtežjimi temami. Prva tako je ohranjena jezikovna karakterizacija literarnih likov, zaradi katerega prebivalci Puhljevega gozda delujejo še bolj svojski (med njimi z narečno zaznamovano govorico izstopa policist Vili).
Lik Najdenke je izjemno pomemben še zaradi nečesa – ženski lik je. V obdobju, ko se trudimo zagotoviti enake možnosti za oba spola, je književnost v posebnem položaju – kakršne koli zunanje intervencije so lahko hitro prepoznane kot problematične, saj se nikoli ni mogoče docela znebiti vtisa, da v polje književnosti prinašajo družbenopolitično angažiranost; literaturi, v ožjem pomenu besede (leposlovju), pa nič ne more biti bolj tuje.
Toliko bolj smo lahko torej veseli vsakega lika, ki to neuravnoteženost odpravlja skozi literaturo samo. O kakšni neuravnoteženosti govorimo, nazorno kažejo številke v članku Analiza beril za 5. razred osnovne šole (K. Lah; Slavistična revija 51, št. 4, 2003). Raziskava beril Slovensko berilo I, Peta čitanka, Peto berilo Srečno, domovina, Pozdravljeno, zeleno drevo ter Kdo se skriva v ogledalu je pokazala, da v obdobju med letoma 1950 in 2000 delež avtoric – čeprav je bila družbena ozaveščenost in občutljivost glede vprašanja spolne enakopravnosti takrat že visoka – ostaja še naprej zanemarljiv v primerjavi z deležem avtorjev: povprečni odstotek avtoric je 9,87, moških pa 90,13. Če zaokrožimo, je razmerje 1 : 10. Nič kaj dosti bolje ni, če pogledamo delež med literarnimi liki: delež moških literarnih likov z malenkostnim padcem ohranja povprečni delež 76,47 %, delež ženskih literarnih likov pa se kljub rahlemu dvigu ne dvigne dosti nad povprečje, ki znaša 23,5 %.
Ob teh številkah lahko laže razumemo, kako dragocen je vsak tak lik, kot je Najdenka: skozi prvovrstno zgodbo v svet, v katerem še vedno prevladujejo moški avtorji in moški literarni liki, prinaša izvirno, nagajivo, domiselno, z dobrim prežeto junakinjo, ki ponuja vsem bralcem izvrstno možnost za pozitivno identifikacijo z izjemnim likom ter dodatno možnost za preizpraševanje preživetih vzorcev patriarhalnega sveta. Najdenka iz Puhljevega gozda je namreč arhetipsko zasnovana pripoved s sodobno zgodbo in večnimi sporočili.