1
Luna je videti kot uho, poševno visi nad temno regionalno cesto, z neba prisluškuje bolj bela kot Avonmore milk, in ko se mama brez predhodnega opozorila oglasi s sovoznikovega sedeža »Tam se začne Velgow!«, je luna edina, ki jo zares posluša. Pravzaprav bi mama morala prekipevati od navdušenja, vendar njene besede zvenijo tako zdolgočaseno, kot sta nekoč zveneli stari sosedi miss Blacks nasproti nas, kadar sta stali na svojem dovozu in v duetu razglasili, da sta spet večerjali samo lamb stew.
Nekoč, še ne tako davno.
Nekoč je trajal vse do današnjega jutra, približno do tistega trenutka, ko se je pred hišo ustavil moder taksi in smo morali v prtljažnik strpati vse svoje irsko življenje, da bi se iz Dublina preselili v Nemčijo. V Velgow, mamino rojstno vas, v katero ni stopila že dvajset let, kaj šele da bi tja peljala katerega od svojih otrok.
Airport, please.
Make it stop, please.
Ko smo se odpravili na pot, je bila še tema, da je dan, smo zaznali šele na letališču, ko smo pogledali iz letala. Zdaj je večer in spet je tema, tukaj ne najdem nič svetlega, samo luno in soj žarometov. Šele tri ure smo v Nemčiji, mama, brat, sestrica in jaz, in že zdaj je vse lažno, pokrajina in tuje hiše, januar in smrdljiva dišeča smrečica z vonjem kokosa spredaj na vzvratnem ogledalu, še najbolj pa stran ceste, po kateri se vozimo. Vsakih nekaj milj imam na koncu jezika, da bi svojemu nemškemu dedku zaklicala »Keep left!«, a se še pravočasno zavem, da nisem doma, zato držim jezik za zobmi.
Odpeljemo se preprosto naprej, mimo »Tam se začne Velgow!« in mimo drogov z nizko visečimi električnimi vodi, mimo rumene table s črno pisavo, zdrvimo iz teme, da se potem znova lahko zapeljemo neposredno vanjo. Kljub temu da je tukaj tako temno, nimam občutka, da bi se lahko v tej okolici dogajalo kaj hudega, videti je naravnost nedolžna, niti malo življenjsko nevarna.
Ne morem še slutiti, kako zelo se motim.
Avto nemškega dedka se premika naprej skozi prazen, mračen večer, vse ostaja enako. In naenkrat zavidam irskim izseljencem, ki so se v predprejšnjem stoletju v Corku vkrcali na ladjo in odpluli v Ameriko, zavidam vsakomur, ki je imel takrat glavo polno uši in sanj in morske bolezni, saj je bil naposled nagrajen s pozdravom Kipa svobode. Ker pa Velgow ni New York, nas pozdravi zgolj star silos za žito, na katerega je nekdo napisal Lügenpresse in I love Angelina Wuttke. Beseda Lügenpresse je zbledela na soncu, medtem ko se Angelina Wuttke v soju žarometov rdeče zasveti, očitno je ljubezen do nje še sveža.
Z bratom in sestro sedim na zadnjih sedežih, stlačeni smo kot slaniki, razvrščeni po starosti. In po žalosti. Najbolj žalostna od nas je sestrica Aoife na moji levi. Odkar je lani izvedela, da se bomo odselili iz Dublina in bomo morali stanovati v Velgowu, ne govori več nemško, niti besede več ne reče. Kadar si Aoife zabije nekaj v glavo, ji to tudi uspe, že več mesecev govori izmenično angleško in irsko, ker pa se irsko še ne uči tako dolgo, so vse, kar zna, le delčki povedi iz The Children of Lir. Skoraj vsak na Irskem pozna to staro legendo, samo moja nemška mama ne, predvsem pa ne v irščini, in tako se zgodi, da včasih še lastne hčerke ne razume več.
Odkar smo v Nemčiji, Aoife niti pisne ne več. Danes zjutraj med potjo na dublinsko letališče je še vsaj prepevala, čeprav s tresočim se glasom, vse od juga pa tja gor do severa, Hurry back to me / my wild calling / it’s been the worst day / since yesterday, nato je jokala, sprva glasno hlipajoč, potem pa vse tišje, tišje, tiho. Edino, kar sem od takrat slišala, je kruljenje njenega želodca, saj od zajtrka ni ničesar pojedla.
Sprašujem se, kako bodo ljudje v Velgowu izgovarjali sestričino ime, verjetno enako narobe kot nemški dedek. »Ti si gotovo Ojfe,« je dejal na letališču, ona pa ga je mrko pogledala in počasi stresla z glavo ter rekla »Iiiifa«, spet in spet. Vsakič je prvi zlog raztegnila še nekoliko dlje, pri čemer je usta raztegnila tako široko, kot bi se smehljala.
Potem je tudi nemški dedek stresel z glavo, ošvrknil mamo in enostavno nadaljeval. »Ti si gotovo Dara,« je bila njegova naslednja programska točka in Dara je bil pač Dara, pri tem ni bilo kaj spreminjati. Sedi zraven mene, star je šestnajst let in je od nas otrok najmanj žalosten. Niti enkrat se ni pritožil, za vse to mu je malo mar. Nihče ne ve, kaj se v resnici plete po njegovi glavi, nihče mu ne more pogledati vanjo, v šoli so bile vse punce zaljubljene vanj, ker jim je bil zunanji del glave dovolj, še posebej njegove zavite trepalnice, in vedno je bila ena od teh punc pri nas na obisku.
Ampak vsakič druga.
Jaz, Emma, sedim na sredini in sem pol žalostna in pol nič. Občutek je tak, kot če si pod vodo, zgodaj zjutraj na Seapointu z granda Eamonom, s katerim se lahko potapljam toliko časa, da zaskrbi še valove nad nama. Včasih je dobro, če si ti pod vodo, drugi pa ne, saj se ti sicer lahko zmeša. To je imel navado reči in tudi zdaj, v avtu, vse dojemam kot pod vodo: življenje in selitev in dejstvo, da nihče od nas otrok ni zares privolil v to, niti očka, še manj pa moji irski stari starši.
Za nami se je začel Velgow.
Vas, v kateri je odraščala moja mama v življenju pred našim časom.
V življenju pred našimi življenji.
Mama naredi zvok, ki je slišati kot olajšanje, pojma nimam, zakaj, saj za avtomobilskim steklom ležijo zgolj polja in posamezne hiše in brezupen večer. Sprašujem se, zakaj Aoife končno ne zakriči, da hoče takoj domov ali kamor koli drugam, nič, tiho sedi ob meni, celo Dara molči, brez vsakršne solze, saj je zatopljen v mobilca.
Peljemo se skozi vas in nemški dedek pokaže na nekaj, kar je nekoč morala biti trgovina. Nad vrati obledel napis OBST GEMÜSE FEINFROST. »Trgovinica s sadjem in zelenjavo: dichtgemacht,« reče dedek.
»Saj ne bomo ostali za večno,« odvrne mama in nemudoma doda še vprašanje, zakaj se ta ulica še vedno imenuje Thälmannstraße. Toda dedek samo vozi naprej in čez čas zagodrnja: »Vrtec, dichtgemacht.«
Kasneje pokaže na veliko, umazano hišo iz rdeče opeke in reče: »Wolfgang Jensen: dichtgemacht.«
Mama se zdrzne in pogleda k očetu: »Dichtgemacht? Kaj, kako, kaj misliš s tem?«
»No … naredil je …«
Nato se spomni, da na zadnjih sedežih sedijo otroci. »Zadaj sedijo otroci,« reče. »Kasneje ti bom povedal.«
Če naju ima z Darom za otroka, potem ni skapiral nič, poleg tega pa točno vem, kaj misli.
Ko hip zatem pridemo mimo krčme, ki se imenuje Meerkrug, ne reče »dichtgemacht«, ampak zagodrnja »neumodisch«. Mogoče z moderno misli plakat na vratih, na katerem piše Donnerstags Yoga Ü 50, ob četrtkih joga za 50+. Ime Morski vrč nikakor ne ustreza, saj se moraš iz Velgowa baje peljati celo večnost, da najdeš košček morja. Ko se zapeljemo mimo pekarne z imenom Schwabes feinste Backwaren, mama prvič dvigne kotiček ustnic, kar vidim od zadaj. Verjetno se v tem ustnem kotičku skriva vse veselje, ki ga danes premore, veselje nad prodajalno s trdim nemškim kruhom. Ne morem si predstavljati hujšega.
Vendar si kasneje lahko.
/…/
Prevedla Alexandra Natalie Zaleznik