Author Ime: KUD Sodobnost International

Ljubljana: Beletrina (Knjižna zbirka Beletrina), 2022. Najbolj presenetljiva lastnost Kraljevega romana Ne bom se več drsal na bajerju je komičnost. Ne kakršna koli, ampak komičnost v Ljubljani, med italijansko okupacijo, sredi druge svetovne vojne. Profesor Lado Kralj je velik, eden največjih poznavalcev, celo teoretikov, komičnega pri nas in vendar je vsakršno teorijo – in še zlasti teorijo […]

Mogoče se že zjutraj počutim tako crknjenega zaradi snega. Vera se ne, sneg obožuje. Zanjo ni lepšega kot zasnežena pokrajina. Ko iz narave izginejo človeške sledi, ko vse postane ena sama brezmadežno bela površina – kako je to lepo! Skoraj se stopi od očaranosti. Ampak celec tu ne zdrži dolgo. Že po nekaj urah so vsepovsod

Jurkovič: V eseju Gospa Bovary, to sem jaz! se v razmišljanju o Handkeju in njegovem kompleksnem odnosu do jezika in doma ustavite pri sebi oziroma pri jezikovni postavitvi svoje družine. Lahko o jezikovnem ”poreklu” svojih staršev poveste še malo več? Kako je odraščanje v tako zanimivem družinskem okolju vplivalo na oblikovanje vaše identitete, jezikovne in človeške (se to

/…/ Seveda pa transhumanisti nismo naivni glede neskončnih možnosti tehnologije, pa tudi ne glede potencialnih nevarnosti zlorab le-teh. »… čeprav je transhumanizem odločno zavezan izboljšanju človekovega stanja in na splošno optimističen glede njegove izvedljivosti, ne sprejema nobenega prepričanja o neizogibnosti napredka ali poti v prihodnost brez nevarnosti in težav. Iste tehnologije, ki lahko spremenijo človeško

»Zakaj pa si ne rečete slovenski Italijani?« vprašam brez ovinkarjenja, kakor je v moji navadi. »Ker smo Slovenci,« mi hitro in odločno odvrnejo. In jasno mi je, naj ne drezam več. Že trideset let živim v Italiji in večinoma poučujem angleščino, zato vem, kako težko je med urami konverzacije sprožiti živahno debato. Vprašanja, ki se

Pobarvala Marta Manček. Dob: Miš, 2022. /…/ Pipi Pišče se tokrat bralcem predstavlja v tridesetih enostranskih stripovskih prigodah. Junak je sicer luč sveta ugledal že prej, najprej v revijalni obliki, leta 2018 pa je, sicer z drugimi zgodbami, stopicljal tudi med knjižnimi platnicami – vključen je bil namreč v zbornik Mančkovih »zgodbic, pesmic in stripekov«

/…/ Dragi Evald, z izjemnim zanimanjem sem torej prebiral vaša pisma sinu, ki so mnogo bolj čustvena in laže razumljiva kot moje zagonetno filozofiranje, čeprav vsebinsko bogatejša, pa so – se opravičujem za neposrednost – tudi bolj pesimistična in ponekod zagrenjena s kapljicami duhovnega pelina. Toda dokazali ste, da je takšna umetnija sporočanja in ustvarjanja

Na križpotju je nekoč stala tamarinda. Tlakovana cesta pred njo vodi dvanajst milj proti jugu, nato se obrne navzdol in se namoči na obali Kanyakumarija. Na poti proti severu teče mimo Thiruvananthapurama in Mumbaja, vse tja do Himalaje. Lahko bi se reklo, da gre še dlje. Saj navsezadnje, ali ne ustvarja vsaka človeška stopinja svoje

Sredi aprila, ob veliki noči, dve leti pred prelomom 19. in 20. stoletja, je Sigmund Schlomo Freud s prijateljem Aleksandrom postopal po baziliki v Ogleju. Pred vhodom je opazoval dekleta in žene, ki so šle k maši, in o njih kasneje bratu pisal, da je videl nekaj sto najlepših Furlank. Po ogledu talnih mozaikov sta

Fiksiram svetlobo poletja, medtem ko ugaša. Potreba, da nosim seme luči. Prostor je v svoji prvi obliki zibka; iz nje pogled na tlečo cigareto, ki jo spremlja glas, več glasov, nato tišina. Ne trdim, da imaš, novorojeni otrok, višavski razgled. Toda na začetku si na pol drugje, še skoraj krilat. Minevanje je v tebi zvito kot