Mladinska knjiga, 2022.
Mehičan, vse bolj pa tudi Slovenec, Carlos Pascual je v naš literarni prostor verjetno prinesel več, kot bi avtorju doslej treh relativno kratkih knjig pripisali. Na pragu širšega razmaha hibridnega leposlovja z osebnoizpovednimi elementi namreč s svojimi kronikami – te so tradicionalna literarna posebnost Latinske Amerike – v slovenskih časopisih in literarnih revijah vztrajno demonstrira spoj družbenega in osebnega, narativnega in poetičnega, političnega in intimnega, v nekaterih odlomkih celo realnega in magičnega. Vsa ta besedila, ki so toliko eseji kot kratke zgodbe in toliko visoka literatura kot novinarsko pisanje, so na koncu pristala v knjigah. Če sprva nismo dobro vedeli, od kod je to špansko zveneče ime prišlo, se je uganka dokončno razblinila ob izidu druge knjige z naslovom Debeli zidovi, majhna okna (2017), ki so jo pri Cankarjevi založbi uvrstili v potopisno zbirko S poti. Pot, ki jo je avtor v tej knjigi opisal, je bila sicer zgolj pot v Slovenijo in malo naokrog po njej, toda to sveže zrcalo je imelo predzgodbo, ki jo podrobneje spoznavamo v naslednjih knjigah.
Prve kronike so izšle v knjižici O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015), pred tem pa je tako v rodni Mehiki kot v nekaterih drugih velemestih po svetu Pascual živel kot nomadski kulturni delavec ter obenem človek, ki je za preživetje pripravljen poprijeti za vsako delo. Da so sila raznolike življenjske (pre)izkušnje ena od kakovostnih potez literature, ki naj v človeku nagovarja občečloveško in ne zgolj intelektualno ter intelektualistično, se v deželi izbrušenih stilistk in stilistov pogosto pozablja. Spet pa izkušnje same po sebi ne navržejo veliko, če ostaja vprašanje sloga nenaslovljeno. Pascual je z urejanjem mehiške kulturne revije, s pisanjem poezije in scenarijev – tako filmskih kot radijskih – ter ob ukvarjanju z gledališčem osvajal pisano besedo desetletja dolgo, preden je našel literarni glas, s katerim je v knjige vstopil kot avtor in smo mu priča danes.
Tudi tretja knjiga, Nezakonita melanholija (LUD Šerpa, 2020), je v slovenščini izšla kot izvirnik. Dobila je nagrado Novo mesto short za najboljšo zbirko kratke proze, gre pa za prvi del napovedane trilogije »življenje v kronikah«. Ali gre v ta kontekst tudi obravnavana knjiga Nilski konji v puščavi, iz spremnih zapisov ne ugotovimo (spremne besede pa knjiga nima), toda razlike so očitne, zato drugi del trilogije verjetno šele sledi. V Nezakoniti melanholiji najdemo več vračanja v mladost in manj primerjav s Slovenijo – te pa se znova vrnejo v Nilskih konjih v puščavi –, pa tudi besedila so bila daljša, kot so v novi, vsebinsko bolj raznoliki knjigi. Nagrada je ne nazadnje pričala tudi o tem, da je bil v Nezakoniti melanholiji večji poudarek na zgodbah, medtem ko tokrat zgodbe služijo kot izhodišče za esejistični premislek. Da je Pascual kot prišlek, ki ne rokuje z literarno slovenščino, prejel nagrado za najboljšo slovensko knjigo kratke proze, je vsekakor svež pojav na domači literarni sceni, toda obenem ne moremo povsem natančno vedeti, v kolikšni meri je za kakovost sloga zaslužna prevajalka in, kot razbiramo iz zgodb ter intervjujev, Pascualova sopotnica Mojca Medvedšek. Objav v kakem drugem jeziku za zdaj še ni bilo.
Veščina nikakor ne izostaja in v Nilskih konjih ni več nihanj, ki so bila v Nezakoniti melanholiji povezana bolj z bralčevim zanimanjem obravnavanih doživetij kot pa s tokom pripovedi; tega v kronikah imanentno označujejo protislovja: slog je bogat in izčiščen, pust in naphan s kulturnimi referencami, sladak in grenak, s tem pa smo – še preden bi kar koli povedali o dejanski vsebini – odkrili čut te zvrsti za subjektivno in zgodovinsko ironijo.
Štiriindvajset sorodno dolgih besedil, katerih vezna nit je ustvarjanje nekakšne tlorisne primerjave med miselnim in kulturnim vzdušjem Latinske Amerike in srednje/vzhodne Evrope, je nastajalo med letoma 2016 in 2021. Zdaj že več kot desetletje, preživeto med Alpami, Panonijo in Jadranom, omogoča avtorju večjo prostodušnost in – osvobajajoče – nekaj manj vljudnosti, kot jo je na primer pokazal v Debelih zidovih, majhnih oknih. »Poklicne kariere ljudje mnogokrat načrtujejo, kakor da bodo trajale več tisočletij, odločitve pri nakupih nepremičnin izhajajo iz istega vzgiba, pa odločanje za odnose, prijateljstva, potovanja, nakupe; včasih se že pri preprostih odločitvah zdi, kot da bi se ljudje odločali o prihodnosti galaksij,« zapiše v eseju Potujoči vitez, v katerem sledi potovanjem don Kihota … v Sloveniji. V tekstu Zavoj na drugi strani zidu pa med drugim zapiše besede znanca, ki se je s slovensko ženo prav tako ustalil v teh krajih: »Ko bom umrl, želim, da me upepelijo in moj pepel stresejo v Savo, da ne bo od mene ostalo nič v teh krajih. Nočem, da moji ostanki obtičijo nekje, kjer je prijateljstvo tako malo vredno.«
Toda Pascual nikakor ne išče površnih sodb, pač pa prostor pod soncem, tako kot že v mnogih inkarnacijah nomadstva, ki se je nedavno nadaljevalo s selitvijo na Kras. Prvi prihod v Slovenijo obnovi v uvodnih dveh sestavkih: v Kovčku sicer primarno razmišlja o tem, kaj sploh jemati na pot, ki si jo zamislimo, ob tem pa razvije zgodbo o prvem odhodu iz domačega kraja na staro celino, ko je bil še najstnik, ter o kovčku, polnem nenavadnosti, ki se je na divji poti izgubil; v Prikritem preziru pa že bolj neposredno naslavlja okorelo politiko priseljevanja na sončni strani Alp. Tudi v Našem novem peku se dotika slovenskega odnosa do tujcev, ki seveda kaže različne obraze, v večini preostalih besedil pa se vrača v Mehiko in v Sloveniji ostaja zgolj z eno nogo.
/…/