- del
»Da ne moreš končati, to te dela velikega.«
Goethe: Zahodno-vzhodni divan
Sozvočje
Težko je in velika odgovornost je, govoriti o Dostojevskem in o njegovem pomenu za naš notranji svet, kajti ta izjemna oddaljenost in mogočnost zahtevata nov pristop. Kdor se hoče dokopati v domnevno bližino nekega umetnika, kdor hoče spoznati njegovo brezmejnost, vesolje z lastnimi ozvezdji in drugačno glasbo ozračja, se loteva obsežnega dela. Plaha postane misel, da bi kdaj popolnoma predrla ta svet: preveč tuja je magičnost prvega spoznanja, v neskončnost je pooblačena njegova misel in njegovo oznanilo tuje, kakor da bi lahko duša brez posredovanja zrla v novo nebo. Dostojevskega ni, če ga ne doživimo v notranjosti. Le tam, čisto spodaj, v večnosti in nespremenljivosti biti smemo upati, da se bomo z njim združili, kajti neskončno tuja se zdi zunanjemu pogledu ta ruska pokrajina, brezpotna kot stepe njegove domovine in niti malo svet našega sveta! Na nič prijaznega ne naleti pogled in redke so ure, ko si lahko odpočiješ. Mistična omračitev čustev, nabita z bliski, se izmenjuje z mrzlo, pogosto ledeno jasnino duha, namesto toplega sonca plameni z neba skrivnostno krvaveč severni sij. Dostojevski je postavil na noge mistični svet, prastarega in deviškega, in sladka groza udarja iz njegovih del kot se zgodi vsakič v bližini večnega elementa. Kmalu v občudovanju zahrepeniš, da bi se zamudil, a slutnja posvari presunjeno srce, naj se tu ne udomačí za vedno, naj se raje vrne v naš, toplejši, prijaznejši, a tudi ožji svet. Prevelika je, začuti človek osramočeno, ta pokrajina za dnevni pogled, premočan, pretesnoben ta ledeno ognjeni zrak za drhteče dihanje. In duša bi zbežala pred veličastjem te groze, če se ne bi nad neizprosno, tragično pokrajino bočilo zvezdno jasno, neskončno nebo dobrote, nebo tudi našega sveta, vendar višje v neskončnost izdolbeno, s tako ostrim duhovnim mrazom, kot ga srečamo v naših lipovih pasovih. Šele prijateljski pogled iz te pokrajine v nebo nad njo začuti tolažbo v tej neskončni zemeljski žalosti in zasluti v grozi veličino, v temi Boga.
Le takšen pogled v njegov poslednji smisel lahko spremeni naše spoštovanje njegovega dela v gorečo ljubezen, le najgloblji pogled v njegove posebnosti nam lahko razjasni izjemno bratstvo, vsečlovečnost teh ruskih ljudi. A kako daljen in poln labirintov je sestop do srca te mogočnosti; s svojo silno, strašljivo oddaljenostjo postaja to izjemno delo vse skrivnostnejše, pa če prodiraš v njegovo neskončno daljavo ali v njegovo neskončno globino. Kajti povsod je prepojeno s skrivnostmi, od vseh njegovih podob vodi rov navzdol, v demonične prepade zemeljskega; za vsako steno njegovega dela, za vsakim obličjem njegovih ljudi leži večna moč in se blešči večna svetloba: kajti življenjski namen in usoda združujeta Dostojevskega z vsemi skrivnostmi biti. Med smrtjo in blaznostjo, med sanjami in goreče jasno resničnostjo leži njegov svet. Povsod meji njegov osebni problem na enega nerazrešljivih problemov človeštva, vsaka osvetljena ploskev pri njem zrcali neskončnost. Kot človek, kot umetnik, kot Rus, kot politik, povsod žari skozi njegovo bistvo večni smisel. Nobena pot ne pelje do njegovega konca, nobeno vprašanje do najglobljega prepada njegovega srca. Le navdušenje se mu sme približati, a tudi to le ponižno, v sramoti, da je neznatnejše od njegovega spoštovanja do skrivnosti ljudi.
On sam, Dostojevski, nikdar ni zganil roke, da bi nam pomagal do sebe. Drugi mogočni ustvarjalci našega časa so razodeli svoj namen. Wagner je položil ob svoje delo programatično razlago, polemičen zagovor. Tolstoj je odprl vsa vrata svojega vsakdanjega življenja, da bi sleherni radovednosti omogočil dostop, vsakemu vprašanju ponudil odgovor. Dostojevski pa ni razodel svojih namenov drugače kot v svojih dovršenih delih, načrte je upepelil v žerjavici ustvarjanja. Molčeč in plah je bil celo življenje, komaj viden, telesni del njegove eksistence je treba izpričati nasilno. Prijatelje je imel le kot mladenič, kot mož je bil sam; zdelo se mu je, da njegova ljubezen do človeštva postane manjša, če se razdaja posameznikom. Tudi njegova pisma razodevajo le potrebo po eksistenci in trpljenje mučenega človeka, vsa so neskončno trpka, tako silen klic stiske, tako silna tožba so. Vse njegovo otroštvo zagrinja mrak – in ta človek, katerega goreči pogled so videli še mnogi ljudje našega časa, je že zdaj postal nekaj daljnega, nečutnega, postal je legenda, heroj in svetnik. Značilen somrak resničnosti in slutenj, ki ovija življenjske slike Danteja, Homerja in Shakespeara, lahko opazimo tudi na njegovem obličju. Njegove usode ne moremo upodobiti z dokumenti, marveč edino z globoko ljubeznijo.
Sami in brez vodnika moramo torej tipati v srce tega labirinta in iz klobčiča lastne strasti izmotati niti Ariadne, duše. Kajti čim globlje se vanjo potopimo, tem globlje se čutimo sami. Samo če nam uspe, da se dokopljemo do svojega resničnega vsečloveškega bistva, smo Dostojevskemu blizu. Kdor ve mnogo o sebi, ve tudi mnogo o njem, ki utegne biti poslednja mera človeškosti. In ta hodnik v njegovo delo pelje skozi vice strasti, skozi pekel pregreh, pelje preko vseh stopenj zemeljskega trpljenja: trpljenja človeka, trpljenja človeštva, trpljenja umetnika, in preko poslednje stopnje, najstrahotnejše, preko trpljenja Boga. Temna je pot, in v človeku morata žareti strast in želja po spoznanju resnice, da ne zaide v blodnje: najprej mora prepotovati svojo globino, preden si drzne v njegovo. Nobenega sla ne pošilja naproti, le doživetje nas vodi k njemu. In nobenih drugih prič nima razen mistične troedinosti umetnika v mesu in duhu: obličje, usodo in delo.
/…/
Prevedel Evald Flisar