Zmrznjena voda
Séraphin, ki je bil gluhonem in o čigar zločinu so tudi drugi molčali kot grob, je prek mize proti meni potisnil papirček. Na njem je pisalo: »A je res, da je človeško telo v glavnem iz vode?«
Séraphin mi je večkrat pomolil takšne listke. Sporazumeval se je lahko le prek njih in včasih je bil ob tovrstnem dopisovanju srečen kot otrok. Ampak Séraphin se pri tem ni omejil samo na povpraševanje ali potrditev določenih informacij. Dostikrat so bili zapisi na listkih običajne, splošno znane resnice ali izrazi osebnega prepričanja. Kot na primer: »Tibet je streha sveta.« Ali pa: »Ni res, da je Jozue ustavil sonce.«
Njegova vprašanja ali izreki, navadno povezani z nečim, kar je prebral v časopisih ali starih revijah, so bili na splošno umestni in smiselni. Redko se je zgodilo, da je postavil povsem neumestno vprašanje, ki ne bi imelo nobenega smisla. A tudi če je šlo za povsem preprosto sporočilo, je vedno zahteval hiter odgovor v obliki pisne potrditve, zavrnitve ali izjave. Med njegovim neprodušno zaprtim in mojim osamljenim svetom se je spletlo nikoli izrečeno zavezništvo, ki me je tu in tam naravnost očaralo, včasih pa mi je bilo tudi precej naporno. Kot takrat, ko me je vprašal: »Kakšna je razlika med Bachovo in Beethovnovo glasbo?«
Slepega človeka je mogoče naučiti brati s prsti, toda kako, s kakšnimi taktilnimi pripomočki naj bi gluhonememu razodel prefinjeni čudež fuge?!
Tokrat je bil problem manj zapleten, čeprav nisem vedel, kam pes taco moli. Na zadnjo stran listka sem napisal: »Res je, ja, da je človeško telo v glavnem iz vode. Ne spomnim se natančnega odstotka, lahko pa preverim, če hočeš. Mimogrede, znanstveno je dokazano, da vse življenje na zemlji izvira iz morja.«
Njegov odziv je bil bliskovit. Besno je iztrgal list iz porumenele revije Soir Illustré, ki jo je prebiral zadnje dni, nekaj načečkal nanj in mi pomolil novo sporočilo.
Bila je rahlo starinska, a še vedno privlačna barvna fotografija Dorothy Lamour v izzivalnem cvetličnem sarongu. Podnjo je skopo, z debelimi črkami napisal: »Pa ona?« Nasmehnil sem se in na list pripisal svoj komentar: »Tudi ona. In kakšna krasna voda, prav res. Jebemti, z veseljem bi se pognal vanjo. Ti ne?«
Nalašč sem dodal »jebemti«, ker sem iz izkušenj vedel, da obožuje krepke kletvice. Celo človek, ki ne sliši niti ne more govoriti, ob prebrani kletvici začuti določeno olajšanje.
A v nasprotju z mojimi pričakovanji nad mojim odgovorom ni bil navdušen. Dolgo je sedel tam in samo mrko strmel v fotografijo, nato pa list počasi zmečkal v pesti in začel brezvoljno listati po reviji. Ni napisal novega sporočila.
Spraševal sem se, zakaj ima Séraphin težave s kemično sestavo človeškega telesa. Priznati je treba, da je z estetskega vidika res precej presenetljivo, da je bila tudi mikavna postava Dorothy Lamour v najboljših letih večinoma iz tako banalne snovi, kot je voda. A čemu bi se človek zaradi tega razjezil?
Gotovo je obstajal še kakšen drug, s tem nemara povezan razlog za njegovo ogorčenje. A ker me Séraphin preostanek večera ni več nagovoril ne pisno ne kako drugače, temu nisem posvečal pozornosti. Pogosteje se je zgodilo, da se je nenadoma in brez očitnega razloga hermetično zaprl v nedostopni bunker svoje gluhonemosti. Nekoč se je na primer več dni kujal, ker sem na eno od njegovih vprašanj odgovoril po resnici, namreč da po mojem vedenju za reinkarnacijo ni prav nobenega zanesljivega dokaza.
Dva dni pozneje pa sem nerodno brkljal po svojem pokvarjenem tranzistorju, ko mi je Séraphin kot strela z jasnega v roke potisnil nov papirček. Rahlo razdražen sem ga prebral: »A ti verjameš, da Bog obstaja?«
To težko vprašanje, v katerega človeštvo do onemoglosti bolšči že dolga stoletja, mi je v preteklosti zastavil že večkrat, a sem se jasnemu odgovoru nanj vedno skrbno izogibal, saj se mi je debata v vsej njeni grozljivi kompleksnosti zdela preveč nevarna.
Tokrat pa sem precej nepremišljeno in poenostavljeno zapisal: »Verjamem, kar poznam, vidim in razumem. Boga pa ne poznam, ne vidim niti ne razumem.«
Spet je celo večnost mrko strmel v nedoločen odgovor. Nato pa mu je sledilo še eno vprašanje: »Če predpostavljava, da Bog obstaja, zakaj je potem zamrznil vodo v mojih ustih in ušesih?«
Zamišljeno sem se zazrl v rumene in rdeče žičke v drobovju svojega tranzistorja. Po hrbtu me je oblil mrzel znoj. Da mi ne bi bilo treba odgovoriti, sem počasi vstal.
Ko sem odhajal, sem roko položil na Séraphinovo ramo.
Prevedla Mateja Seliškar Kenda