Stellarium
Letošnje poletje je bilo daleč najhujše poletje v mojem življenju. Ne zaradi obupne vročine, ampak zaradi mojega obupnega počutja. Zaradi konstantnih težav z zdravjem, ki se nikakor nočejo nehati. Ko v človeškem življenju bolečina, ali pa kakšna druga senzacija, podobna bolečini, postane trajno in prevladujoče občutje, se spremeni v filter, skozi katerega se precedijo vse dejavnosti, ki jih človek opravlja. Vse, kar človek počne, se z bolečino zamaže in ni pomembno, ali gre za mazanje sirnega namaza na kruh ali za kakšno odločitev, ki jo je treba sprejeti, ali pa zgolj za vstajanje iz postelje. Že tu se začnejo velike težave.
Temu seveda sledi tesnoba in tisti samoumevni pregovor, iz katerega smo se kot mladeniči norčevali – zdrav duh v zdravem telesu –, postane meso, ne samo prosojni zrak za besedami. Zrak, ki se nas ne tiče. In tesnoba, kot v Pesmi za lutnjo napiše Louise Glück, seveda še vedno ostane tesnoba, steklo, ki nas ločuje od sveta in nam hkrati zapira dostop do njega. Svet se dogaja mimo nas. Mi pa te dogodke gledamo kot gledajo ribe iz akvarija, polnega motne vode. Toda po Glückovi – in iskreno upam, da to drži – je tesnoba tudi boj za obliko in boj za sanje; ne toliko želja, da se te spominjajo, kar pomeni, da te ni več, ampak želja preživeti, ki je najgloblja človeška želja.
Od celotnega poletja sta mi ostali samo dve svetli točki, dve zatočišči, kamor se bo mogoče vračal spomin. Obe sta povezani z mojo hčerko in našo psico. Na morju sva ob prvem mraku psico vsak dan peljala pod pasji tuš in potem na zidano polico ob hladilnikih. Najprej se je upirala in bila nezaupljiva, a je ritual hitro osvojila, se potem sama sprehodila od tuša do police in skočila nanjo, kot bi skočila na piedestal. Tam je nevede in nehote razkazovala svojo lepoto in svojo pripadnost, s hčerko pa sva jo brisala in frotirala in jo objemala in ji z dlake čistila smolo in borove iglice, medtem ko so ljudje hodili mimo v kopalnico, se ustavljali in jo občudovali, psico na piedestalu, izrezano iz noči.
Mojo rešiteljico, da me ne pogoltne tema, ki je drugačna od teme, ki nas objame vsako noč, a je prav tako resnična, včasih še bolj resnična.
Tudi druga svetla točka je povezana z nočjo. Mogoče zaradi tega, ker sem se, ko se je znočilo, počutil boljše, ali pa sem bil zgolj hvaležen in srečen, da sem preživel dan. Avgusta smo šli hčerka, psica in jaz, ko so temperature malenkost padle in je bilo mogoče živeti in dihati, na sprehod ob Savi. Levi breg od Tomačevega proti Črnuškemu mostu ni tako obljuden, kot je obljuden in urejen desni breg. A vseeno so naredili nekakšno pot in počivališča, velike betonske klopi, prekrite z lesom, in tudi veliko ležišče, prav tako iz betona, prav tako prekrito z dišečimi deskami.
Tam smo se vsak večer, ko se je ta že krepko prevesil v noč, ustavili, se ulegli na dišeče deske in čakali, da izklopijo reflektorje na drugem bregu, da bo noč postala temnejša in bodo zvezde in utrinki bolj vidni. Potem sva s hčerko gledala v nebo in s pomočjo aplikacije Stellarium, ki sva si jo naložila na telefona, proučevala zvezdne zemljevide in ozvezdja, gledala satelite in razmišljala o njihovi oddaljenosti od Zemlje. Če sem zagledal utrinek, sem si v mislih ponavljal eno samo željo in hčerka je vedno točno vedela, kaj sem si zaželel.
Psica je krožila okrog kamnitega ležišča, včasih skočila nanj in se ulegla med naju. Naju ovohavala in lizala. Pozabil sem na dnevne dogodke, na mučno prebijanje skozi sočno svetlobo, brezplodno ždenje v toplem stanovanju. Najraje bi ustavil čas in za vedno živel v tem zaustavljenem času, na tem zatočišču. Pod zvezdami, v poletni noči, ki ji je uspelo narediti moje življenje in poletje vsaj za nekaj trenutkov znosna.
Med enajsto in polnočjo sva se po navadi vračala domov. Tema je poglabljala nočno nebo in izkopavala nova in nova prgišča zvezd. Ne vem, kdo je začel pogovor o letečih krožnikih, hčerka ali jaz. Verjetno jaz in verjetno iz obupa, s katerim sem se ruval skozi ure, ko je kraljevala sončna svetloba. Hčerki sem rekel, veš kaj, bilo bi dobro, da bi prišli in me vzeli, me prežarčili na ladjo in me tam prenovili in potem vrnili nazaj, nazaj med moje. Prenovljenega. Zdravega. S čistim umom. Me vrnili takšnega, kakršnega me nisi nikoli poznala.
Takšnega, kakršnega se tudi sam nisem skoraj nikoli poznal.