Odlomek
1.
Pogrnjena miza in prižgane sveče. Še kar obetavne vonjave iz kuhinje (odprta popackana kuharska knjiga). Obupan vzdih prav od tam, malo zaradi omake, ki noče biti taka kot na sliki, še bolj pa zaradi misli, ki je prišla ob najbolj neprimernem trenutku.
Da mora ravno zdajle igrati gostitelja! Bivša bo videla, da si mora kuhati sam, odkar jo je dal na čevelj. Da je taka od blizu videti njegova zlata svoboda. In kar je glavno, danes mu bo, kot je napovedala po telefonu, predstavila svojega novega.
Zvenela je evforično. Take se je sploh ne spominja. Vsak bi si želel spoznati tipa, ki je sposoben povzročiti tako spremembo. Čeprav, po drugi strani, bi taki sploh izgubljali čas s povprečnostjo, ki jo uteleša ona? Z Magdo, ki sanja samo o tem, da bi dedca privezala na dom in pod svojo copato, le kdo bi šel z eno tako? Ampak Magda je zdaj končno spoznala pravega, prvič v življenju naj bi bilo vse tako, kot mora biti.
Pozvoni.
Kako zoprno. Kuhinjske vonjave po vsem stanovanju in vnebovpijoča resnica, da nima denarja, ker bi ju sicer peljal v kakšno spodobno restavracijo.
Ampak prepozno, le vrata lahko še odpre.
Najprej bivša, ki se mu vsa žareča vrže okrog vratu, kot da ni največji prasec na svetu. Kot da ni tega sama rekla, in to neštetokrat.
Magda, kot je še nikoli ni videl, v zlatu in krznu, v oblaku pudra in šminke, predvsem pa v oblaku sreče. Nasmejana, prečudno spremenjena. Kot bi se iz brezvoljne gosenice, s katero je bil poročen, izlegla čisto prava ženska. Z leskom v očeh. Mogoče že kar malo kičasta, ampak ne preveč. On pa je pozabil prižgati luč v predsobi, takšne stvari se dogajajo osamljenim moškim.
Kot bi bila predsoba nenadoma premajhna zanjo, čeprav se ni prav nič zredila, kvečjemu je shujšala. In pri tem zapovrh pridobila karizmo, sposobno prerasti bedno socialno stanovanje. Visokorasel možak, ki vstopi za njo (ni le predsoba premajhna, ampak so tudi vrata prenizka), mu resnobno ponudi roko z dolgimi, gosposkimi prsti (mogoče malo prešpičastimi nohti?). Čeden človek, prav šarmanten. Eden tistih, ki znajo prelepo osiveti. Za razliko od njega.
»Drakula, ampak lahko mi rečete Vlad,« zamrmra, ko se rokujeta.
»Jaz sem pa Vlado,« blekne Vlado in se počuti tavtološko.
»Povej mu, dragi, da si grof!« zacvili Magda svojemu novemu izbrancu. In se zahihita kot zatrapana najstnica.
Tega niti ne bi bilo treba posebej poudarjati. Vitka postava, ki prav nič ne spominja na telovadnico, skrivnostna bledica, izklesane poteze na ozkem obrazu, žlahtna izmozganost v očeh, popolna skladnost gibov, vse to se najde le na rojenem plemiču. Lepa obleka, to je še najmanj, kar koli bi tale tukaj oblekel, bi bilo videti dobro in elegantno umerjeno, še pižama od starega fotra. Pri Magdi ga verjetno privlači prav nasprotje, na njej vse poskakuje in prekipeva.
Gospod Drakula se vljudno pretvarja, da ne opazi skromnosti kvartirja, vse okrog sebe meri z ležerno prijaznostjo, značilno za nenadjebljivo manjšino človeštva. In zdaj bo treba z njim ubrati kakšen banalen čvek, značilen za vljudnostne obiske, vsaj nekaj malega o sebi in o svojem delu. Kako naj temu elegantnemu aristokratu pove, da je navaden prodajalec v majhni trgovini, ki bo vsak čas ukinjena. V dnevni sobi je pozabil ugasniti luči, tako da sveče nimajo pravega smisla, samo vosek se poceja po prtu. Se pa tudi malo bolje vidi, da je bivša nekoliko pretiravala z dekorjem in vintage dodatki, malo ga spominja na njegovo štacuno s pustnimi kostumi in petardami. Le da njen novi imidž nekako opravičuje strastni žar v njenih očeh. Kar sproti briše banalne asociacije
Zrezki, zapečeni krvavo, so dobri, teran pa tudi, ampak ta dva vseeno ne izgubljata časa. Kar hitro mu povesta, kako se že veselita novoletnega plesa z njegovim Klubom osamljenih src.
Klub osamljenih src? Kdo pa danes še uporablja take besede? Vlado mora ugovarjati. Ne, nobenega takega kluba ne vodi. Njegova skupina za samopomoč je čisto nekaj drugega. Sestavljajo jo posamezniki (v bistvu gre razen njega izključno za posameznice), ki si nesebično, predvsem pa neformalno stojijo ob strani v težkih življenjskih preizkušnjah. Enkrat na teden se dobivajo, da se v prijateljskem krogu pošteno razgovorijo. Enkrat na leto najamejo majhno dvorano, da skupaj malo zaplešejo. Decembrsko prednovoletno srečanje. To je vse. Le kaj bi onadva tam, saj nista osamljena.
Bivša žena prav bedasto prikimava, ampak da bo stvar še bolj bedasta, z isto vnemo prikimava obema. Čeprav novemu soprogu, ki sploh ničesar ne reče, prikimava bolj. Zlati uhani ji še pomagajo pri prikimavanju. Osupljiva lepota vanje vdelanih rubinov je tukaj edina resna stvar. Nekako krvavo resna.
Je bila že prej tako trapasta? se sprašuje Vlado, ki je ni sčevljal zaradi tega, ampak … Zakaj že?
/…/