Ljubljana: Mladinska knjiga (Srednji svet), 2022.
Mladinski roman Strašilka, nominiran za nagrado modra ptica, je prvenec Davorke Štefanec (1966), ki je s knjigami sicer že od nekdaj povezana, saj je knjigarnarka in pripovedovalka zgodb in pravljic. V intervjuju za Buklo je povedala, da je roman namenjen mladim odraslim (t. i. young adults), toda sama bi ga priporočila že učencem ob koncu osnovne šole, kljub temu da so glavni liki v tem napetem in vznemirljivem fantazijsko-ljubezenskem romanu stari med 18 in 19 let ter obiskujejo zadnji letnik srednje šole v prelepi pokrajini ob reki Soči – v Tolminu.
V romanu gre za spoj dveh svetov; realnega, ki je umeščen v Tolmin (in okolico), ter sveta pod tem realnim – Podsveta, iz katerega prihaja glavna junakinja romana Alba Salix (Ailinn), ki ni človeško bitje, ampak drevesna boginja (vrba), sposobna, da se prelevi v najstniško dijakinjo, ki obvladuje srednješolsko snov kot za šalo ter se bolj ali manj zlahka in uspešno vživlja v življenje v našem svetu. Še zdaleč pa to ni njena edina nadnaravna sposobnost. Alba je seveda že na prvi pogled drugačna, čudaška, posebna, zaradi česar se bo z njo lahko identificiralo marsikatero odraščajoče dekle. Za naslovnico knjige jo je izjemno portretirala odlična ilustratorka Tina Dobrajc in kot bralki mi ni jasno, ali je bila prej ilustracija ali podoba v mojih možganih, kajti točno takšna je Alba: z (dobesedno) živimi lasmi, s starim rjavim trenčem do tal in torbo čez ramo ter z očmi, ki niso od tega sveta. Ker je Alba Salix v romanu izredno močan lik, je v kombinaciji z naslovno ilustracijo ta podoba tako močna, da se globoko usidra v bralce; tudi moj pogled na roman izhaja iz tega močnega lika.
Albo na našem svetu (Medsvetu) »vrstniki« najprej kličejo Strašilka, pozneje pa tudi Rešilka, saj dvema reši življenje. Zaradi svoje drugačnosti sprva med dijaki tolminske gimnazije ni priljubljena, prav nasprotno – zasmehovana je, nesprejeta, čeprav je to kaj dosti ne moti, saj je prišla sem izpolnit nalogo, da bo v svojem svetu lahko postala dea matre – vodja Podsveta, najbolj spoštovana od vseh bitij, voditeljica. Alba je v svetu ljudi na neki način tudi antijunakinja; pove na primer, da je pristala v odročnem kraju z nemogočim imenom, Tolmina ne vidi kot nekaj posebnega, ljudje se ji zdijo trapasti, saj ne razume naših »čudaštev«, tudi o otrocih ne goji kakšne idealizirane podobe. Do človeških zadev ima dostikrat odklonljiv odnos, čeprav svojega mnenja ne ubesedi vedno, kadar pa ga, je pri tem zelo neposredna in iskrena. Seveda je njeno mnenje povsem legitimno in bi se marsikdo med nami z njim tudi strinjal. O tekmovanjih na primer pove tole: »Ampak jaz ne bom hodila na njihova butasta tekmovanja. V čem je sploh smisel, da tekmuješ, kdo več zna? Absurdno. Znanje je univerzalna stvar, vsakdo lahko kaj zna. Ali pa ne zna.« Ali pa: »Tekmovanja v znanju so se mi zdela nesmiselna, da pa bi nekdo tekmoval v tem, kdo bo večkrat vrgel žogo skozi obroč, se mi je zdelo naravnost smešno.« V nadaljevanju še doda, da ji zmaga ni prinesla miru. Zelo pomenljiv je tudi odnos do telefona, ki ga Alba seveda nima. Ko jo nekdo vpraša, kako komunicira s svetom, mu več kot povedno odgovori: »Svoj dar govora uporabljam v živo /…/ Pravkar komunicirava, če nisi opazil.«
Albina naloga je torej, da za krajši čas obišče naš svet in izpolni še zadnjo nalogo, s katero bo lahko pomagala vsem prebivalcem – tako Podsveta kot Medsveta –, pri čemer seveda ne pričakuje, da se bo zaljubila v Oliverja in se bo stvar »nekoliko« zapletla. Oliverja obožuje večina njegovih vrstnic, a on išče posebno osebnost – in najde jo v Albi Salix, ki jo zelo hitro sprejme v svoj svet. Njej gre Oliver sprva na živce, pozneje pa si zelo težko razloži, od kod vsa ta elektrika med njima. Oliver jo pripelje v svojo družino, ki jo takoj sprejme, še posebej naklonjena ji je mama Amalija (spopasti se je morala s smrtjo svojega drugega sina), ki Albi pomaga tudi s posvetnimi stvarmi, da se laže vklopi v ta svet, čeprav je elegida – bitje, ki lahko prehaja med svetovi in si želi samo postati vladarica Podsveta.
Neverjetna ljubezenska zgodba med Albo in Oliverjem je v romanu posebna; njuna ljubezen je namreč, kot se izkaže, za povezavo in obstoj obeh svetov (Medsveta in Podsveta) ključna, hkrati pa presega najstniške (minljive) ljubezni tudi zaradi tega, ker je obsojena na točno določeno trajanje. Alba Oliverju pove, da ne bosta mogla ostati skupaj, natančno mu pove, kdaj bo morala oditi. Tako oba do minute natančno vesta, koliko časa bosta še lahko prebila skupaj, kar je podobno, kot če bi človek vedel, kdaj bo umrl.
Avtorica je posebej močna pri grajenju zgodbe in zapleta ter pri zgoščanju napetosti, in ko bralec knjigo prebere (pravzaprav bolj požre), si upravičeno zaželi nadaljevanja – in avtorica sama potrjuje, da bo to res izšlo. Poleg napete zgodbe avtoričino pisanje odlikuje zanimiv slog; naj omenim zelo izvirne kletvice (hroščev drekec, tisoč grčastih debel, tristo gnilih vej …), vse povezane z naravo. Alba pravi, da čeprav je na res lepem koncu sveta, kjer je čudovita narava, ljudje sploh ne vedo, kaj pomeni imeti rad naravo. Tam, od koder je ona, naravo zares spoštujejo. Zdi se, da ljudi vidi takšne, kakršni zares so – brez mask. Takole zabrusi nazaj eni izmed sošolk: »Nekateri se rodijo lepi, nekateri inteligentni in nič ne moremo zato. Prav tako ne more vsak blesteti v znanju, zloben pa je lahko vsak.« Ljudje se ji zdijo zapletena bitja, »otroci pa povsod enaki – egoistični, bolj zlobni kot ne in neumni«. Toda Alba rešuje življenja ljudi, pomaga jim na različne načine (pozdraviti zna, na primer, bolna jetra in pljučno embolijo, raka, šibko srce) in na neki način deluje kot ogledalo, v katerem bi lahko videli svoj resnični obraz – za to pa sta potrebna pogum in vpogled vase. Toda saj so tudi taki ljudje v tem svetu, tega sta zmožna Oliverjeva mama in Oliver, ki ima Albo prvi rad – njej se sprva zdi zgolj prijazen fant, ki bo lahko mirno živel naprej, ko bo ona odšla. Ko pa se v Albi začnejo prebujati toplina in zbodljaji pri srcu ter vedno močneje čuti ljubezen, ji je jasno, da ga, kljub temu da bo vladarica v svojem svetu, ne bo mogla nikoli pozabiti. »Zdaj sem vedela, kako lahko boli srce, četudi ni bolno in četudi ni človeško.« Vse naloge, ki jih je morala na Zemlji rešiti pred Oliverjem, so bile samo uvod v njen odnos z njim, kajti samo tisti, ki je zmožen ljubiti nekoga iz drugega sveta, lahko vlada vsem svetovom.
Poleg izrazito zanimive in neodložljive zgodbe ter večplastne sporočilnosti roman mestoma zaznamuje tudi poetičnost: »Dvignila sem krilo, preskočila ograjo in tekla, tekla, tančica se mi je zatikala v grmovje in se trgala, tako kot moje srce.« Stopnjevanje in poetičnost besedila ob pravih trenutkih ustvarjata posebno atmosfero: »Glasovi, tišina, Oliver, samota. Roke, veje, listje, njegov obraz, voda, nebo.« Davorka Štefanec je napisala prvenec, ki kar kliče k ekranizaciji; izredno berljiv, napet, sodoben fantazijsko-ljubezenski roman z močno glavno junakinjo. Čakamo na drugi (in hkrati tudi zaključni) del romana, v katerem bomo brez diha spremljali usodo Albe in Oliverja v ljubezni, ki presega svetove.