Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Bina Štampe Žmavc: Hruška v pesmi

Sodobnost / Uncategorized  / Bina Štampe Žmavc: Hruška v pesmi

Bina Štampe Žmavc: Hruška v pesmi

Bina Štampe Žmavc

Hruška v pesmi

 

Vinciju in njegovim muzam

 

Pesnik je truden zaspal v večer

in sanjal prav čudne sanje.

Kot bi jesenski veter nemir

zanesel skoz okenske špranje.

 

Sanjal, da kralj vse dežele

izziva na pesnikovanje,

vsakogar, ki stihe plete

v nekakšno pesniško tkanje.

 

Naj si opaše peresnik

vsak pesnik, ki nekaj velja,

le kakšen prepiškav neresnik

naj stihe si marnja doma.

 

Kot Arturja vitezi davni

naj si izborijo ugled,

pokončnih peres in strumno

stihujejo têteà-tête.

 

Zmagovalcu gre nimb zlate hruške,

kot zasluži si takle turnir.

Premaganci pa med okruške

naj pometejo verzni drobir.

 

Prav nič enostavno in kar tako

ne pade hruška z drevesa,

še v bajki za njeno zlato

krokarju so pristrigli peresa.

 

Pravično in prav je, da zato

ohruška se pesnik pravi,

v poštenem boju pred kraljem pero

in pesem junaško zastavi.

 

Kot odločil je kralj, tako je bilo.

Noč in dan so se stihi kresali,

od čudenja je žarelo nebo

nad iskrimi nakovali.

 

A vsak večer je bridko slovo

prišlo za bojevnike tiste,

ki so zaman vihteli pero

in srčno trgali liste.

 

Na zadnji pesnikovanjski turnir

glasovali so modreci dvora:

koga bo z zlatom ohruškal vsemir

prek časa in meje prostora.

 

Kot se spodobi, modri so vsi

modro o vsem modrovali,

tehtali stihe počez in s strani

od zadaj in spredaj rime prebrali.

 

Vseh pesniških duš le peščica

na koncu ostala je pravih

in vse bolj vroča modrecev lica

žarela so v tehtni razpravi.

 

Napeto kot prej sam turnir

modrih se krešejo mnenja

in tu in tam buren špetir

preglasi tok umnega mnenja.

 

Kot češ – kaj opeval bi cvet,

če se razdiši v alergijo,

preveč ocvetličen gre svet

v isti koš z melanholijo.

 

Ugovarja drug argument,

uglašen s pesnikologijo:

pesnik je svoj instrument

in svira si sam melodijo.

 

Protestira glasno oponent,

da za lažno gre dušebrigo –

če pesnik je instrument,

še kontrabas zbaše se v knjigo.

 

Za metaforo gre, v tem je stvar,

ki v pesništvu nekaj je vredna,

ni hruška, ki da jo vladar,

v karatih zlata dobesedna.

 

Metafore so kot oči,

za koprenami nova koprena,

puščajo kaplje krvi,

kjer drugim morda raste mrena.

 

Morda, a tu gre za prestiž,

kdo naj se ohruška s pozlato.

Če kdo v tem iskal bi obliž,

naj rima se pač manj oglato.

 

Konkretnost osmišlja reči –

drugje naj tolažijo sanje.

V njih res je vse tisto, kar ni,

in v zlato spremeniš še lazanje.

 

V njih zlahka vzameš v obzir

recimo neslane marnje,

da sit si, ko sanjaš krompir

s perutničkami kure nestvarne.

 

Treba poseči je pravi čas vmes,

če pesnika češ ustrojiti.

Prislovično že malce čez les

so hitro preplah dobrobiti.

 

Z besedami si prislužiti

zlato hruško pomembna je reč,

ohruškati stih znameniti

v borbi pošteni – tu tiči kleč!

 

Ob njej se spotakne naj rimež,

ki preslabo mu nabrušen se meč

odkrhne, ko pride v primež

rime Ahila in pesem je preč!

 

Pa vendarle kleč, kdo spoznal bo Ahila,

ostala bo zmeraj v spotik.

Muza skrivnostna je vila

le pesnik uzre kdaj njen mik.

 

Ranljiva je peta Ahila,

če že nam natančnost je všeč,

preplitko mu potopila

mati je peto v nesmrtnosti reč.

 

Merila na moč izmuzljiva –

a hrušk ni z drevesa utvar.

Če naj poezija je živa –

ohruškajmo že enkrat stvar.

 

Tako vsaj za pest bo dobička,

trgovec živi od blaga.

Tja v en dan čeblja le ptička

in žabica kje zareglja.

 

Tedaj ves potán se od zmede

pesnik predrami iz sanj,

kot bi mu utekle besede,

ga v grlu tišči molk prostran.

 

Je sen le ali resnica,

ta neusmiljena borba peres.

Naj pesniška je govorica

sabljanje za hruško z dreves?

 

A že se nad njim Muza sklanja,

smehlja se kot pomlad dreves.

Pesem je vendar brezdanja,

neulovljiv stihov ples.

 

Dar pesmi le Muza poklanja,

nebo, pekel, vse, kar je vmes.

Kot kaplja dežja pomladanja

razcvita v cvetoči se les.

 

Zlat hruške, ki pada ti v sanje,

stopi se kot v snu pena šama.

Nebo ljubi stihe brezdanje

in Pesniku nimb – pesem sama.

 

 

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar