Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 0.08! Nadaljuj nakup

Predstavitev knjige Jožeta Horvata Panoramski let

Sodobnost / Pogovori z ustvarjalci  / Predstavitev knjige Jožeta Horvata Panoramski let

Predstavitev knjige Jožeta Horvata Panoramski let

Predstavljamo PANORAMSKI LET, novo knjigo Jožeta Horvata

V dneh od 17. 2. do 21. 2. 2021 tudi posebna priložnost!
Vpišite kodo PREKMURJE in izkoristite 25-odstotni popust na avtorjevo knjigo.
Prvi trije kupci prejmejo darilo – knjigo Obrazi prostora.

  • Obrazi prostora

    24.90 19.92
  • Panoramski let

    24.90 19.92

Panoramski let

“Spomin dostikrat pride predme, ne da bi ga klical – nepričakovano se pojavi pred mano kot po dolgem času davni znanec pred hišnimi vrati. In sem ga kljub vsemu vesel, čeprav takrat, ko še ni bil spomin, ni bil do kraja prijeten – in ga v obliki doživljaja nisem sprejemal v sproščeni radosti.”

Prvoosebna pripoved glavnega junaka, skoraj devetdesetletnega Janžka, se pred nami razliva kot tok mogočne prekmurske reke, ki ga dopolnjujejo spomini na bolj in manj oddaljeno preteklost, na srečno otroštvo in preizkušenj polno mladost. Skozi osebno zgodbo avtor pred nas prikliče podobe polpreteklega, izginjajočega kmečkega življenja v svojem rodnem Prekmurju.

Jože Horvat je v romanu Panoramski let združil dve zapostavljeni temi, kmečko življenje in starost, oboje pa prežel s tolikšno pripovedno močjo in poetično metaforičnostjo, da se ob branju pogreznemo v sredo tega neizprosnega, a čarobnega izginjajočega sveta.


Jože Horvat

Jože Horvat (1942) je po študiju germanist in slavist, sicer pa novinar, publicist in pisec. Gimnazijo je leta 1960 končal v Murski Soboti, nato pa v Ljubljani germanistiko in slavistiko, v študijskem letu 1967/68 je bil dva semestra na podiplomskem študiju v Heidelbergu. Leta 1970 se je zaposlil pri dnevniku Delo. Kot novinar in pisec se je posvečal številnim zvrstem, od poročila, reportaže, literarnih portretov do esejev, intervjujev, potopisa, mladinske proze, dnevnika. Razen v Delu je kolumne in knjižne ocene objavljal v tednikih TT in Teleksu, pisal o kulturnem življenju v slovenskem zamejstvu, pripravil vrsto intervjujev z jugoslovanskimi pisci, bil dopisnik zagrebškega tednika Danas, pisal o literaturi in kulturi v tujini … Po več kot poldrugem desetletju je bil krajši čas urednik pri Naših razgledih, nato urednik kulturne rubrike Dela. Po odstopu s tega mesta (1991) je odšel na založbo Mladika v Ljubljano in urejal otroško revijo Kekec, bil honorarno več kot pol leta odgovorni urednik Slovenca, se nato vrnil na Delo, honorarno urejal revijo Zvon. Leta 1998 se je preselil k novoustanovljenemu dnevniku Jutranjik, po njegovem naglem zatonu pa našel mesto pri reviji Mag. Leta 2000 je odšel na ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do upokojitve (2010). Izdal je ducat knjig, zadnja je Panoramski let.


Preberite si pogovor z avtorjem, sprašuje Katja Klopčič Lavrenčič.

 

  1. Jože, pred sabo imam tvojo novo knjigo, roman Panoramski let. Gre za prvoosebno pripoved skoraj devetdesetletnega Janžka, za njegove spomine in za zadnje mesece njegovega življenja. Kaj te je navdihnilo k pisanju?

Morda gre najprej za neko »tehnično« zadevo; že v knjigi Tihožitje z goro (2013) imam neke pripovedne zasnove, ki sem jih nato v knjigi Domorodje (2015) formaliziral – v njej je nekaj zgodb s t. i. vloženo pripovedjo, toda njena okvirna pripoved je ostala nezaključena. Tako se mi je zdelo, da je treba zadevo peljati naprej in izkoristiti priložnost takšne oblike pisanja; no, to je bil formalni izziv; drugi je bil tematski, saj tematski vidik v Domorodju ni bil »potrošen«, zato je glede na njegovo skromnost nekako zahteval dopolnitev, nadaljevanje. Tako je v Panoramskem letu: tudi tu gre formalno za okvirno in seveda daljšo vloženo pripoved, a tudi tematsko se zgodba napaja iz podeželskega ravninskega kmečkega sveta, kakor se je (najbolj razvidno) pokazal v Domorodju.

  1. Roman ima dve osrednji temi, lahko bi rekli, da gre za minevanje življenja in za minevanje – spreminjanje in izginjanje nekega okolja. Verjetno je izbira teh dveh tem vse prej kot naključna.

Saj veš, v literaturi je vse možno – da naključja so ali pa jih ni … Naj pojasnim: pred okoli štirimi desetletji (!) sem se kot novinar pogovarjal z našim tedanjim »kritiškim bardom« Josipom Vidmarjem o tematskih oz. snovnih možnostih modernega pisanja; Vidmar je med drugim omenil temo, ki mi ni bila tuja, saj sem izšel iz nje: izginjanje stoletja večinskega dela slovenskega, tj. ruralnega prebivalstva. Ob drugem je dejal, da bi to lahko bila hvaležna tema za dramo, saj da vsebuje za dramatika »mnoge, zares dramatične elemente«, ki pa bi bili zanimivi tudi za sodobno prozno delo. S tem sem se strinjal, tudi glede proze. Saj so bile sodobno napisane pripovedi s to temo že takrat zelo redke; zdaj pa jih je še manj, če sploh so. Ne le pri nas, temveč povsod po Evropi in morda še kje. No, seveda izhajajo zgodbe z vaško tematiko, toda to so bolj ali manj večerniška branja v jeziku in modelu, ki zahtevnejšega bralca ne prevzame.

Naključje ali ne, hočem pa reči: manko tovrstnega pisanja sem torej že tedaj opažal,  a omenjeni pogovor o tej zadevi mi je ostal v spominu – kot ena izmed opor v prepričanju, da se tej temi godi nekakšna krivica. Danes je minevanje, tj. izumiranje tega dela prebivalstva še bolj dramatično, pri čemer drame ne doživlja le človek zemlje, ampak tudi narava, v kateri živi. Kdor bo za pripoved o tem našel pravi pripovedni pristop, bo prispeval zgodovinsko pričevanje za človeški spomin.

  1. Panoramski let je – kljub temu da gre za krajši roman – freska prekmurskega družinskega življenja, ki skozi motivne drobce izrisuje tudi zgodovino države (pravzaprav več držav). Janžkova starost namreč sama po sebi zagotavlja velik časovni izsek in tudi bridke izkušnje, na primer z vojno, v Janžkovih zrelih letih pa se pogled razširi, pripoveduješ tudi o usodah nekaterih drugih družinskih članov, in ker se Janžek na stara leta v drugo poroči, se pogled z njegovih otrok razširi tudi na »priženjene« in kar naenkrat je pred nami polifonija zgodb in pogledov na usode ljudi, značilne za te kraje. Si imel ob pisanju romana to v načrtu ali so to do neke mere spontano prinesle »stranske« osebe? Si se ob pisanju posebej posvetil tudi raziskovanju zgodovine?

Hm, vprašanje ni preprosto … A naj poskusim: na začetek pripovedi sem zapisal Tolstojevo misel ali kar geslo: Dobro opiši svojo vas, in opisal si svet. Bralec si lahko misli, da sem več kot predrzen, če menim, da sem v tej zgodbi »opisal svet« – to se posreči kvečjemu piscem, kot je L. N. Tolstoj s homersko pisateljsko močjo. Vendar mi ni šlo za to; moja zgodba ni ta-veliki-svet, ampak majhna školjka, ki ima v sebi neko neznatno vas iz širšega »panonskega bazena« – v njej pa so slike, ki jih premore »univerzum« školjke, tj. nekak družinski minimum življenja v vasi. A v njej – po Arhimedovem zakonu – vendarle vladajo nekatere zakonitosti velikega sveta. Da bi to bilo razvidno, sem ob Janžkovi življenjski poti kratko predstavil usode pripadnikov njegove družine oz. sorodstva in v njihovih ravnanjih prikazal odsev določenih pojavov iz omenjenega velikega sveta, tj. sodobne družbe, ki si ljudi v glavnem podreja in jih zlorablja. Na drugi strani so ti ljudje zavezani svojim značajem in okolju – odnos do okolja oz. narave je, upam, poudarjeno prisoten. Okvirno je prisoten tudi zgodovinski svet, ki ima velik pomen za vse nastopajoče, vendar se ga pripoved le dotika; pogojuje razmerje med Janžkom in ženo Magdo, Klaro in njenim sinom, med Cilko in odsotnim partnerjem, med Janžkom in sinom ter hčerko v Avstraliji. Kljub temu so v ospredju kar pri vseh njihovi zasebni, notranji odnosi – to so odnosi ljudi do okolja in med njimi –, a ne »predstavljajo« zgodovine, ampak pod njeno streho samo živijo. To je po mojem najbolj pravšnja »snov« literature. Z zgodovino se mi zato niti ni bilo treba dosti ukvarjati …

  1. Če sva omenila zgodovinske okoliščine, pa nikakor ne smeva zanemariti intimnih zgodb, katerih teža seda na tvoje junake. Jih lahko, lepo prosim, nekaj omeniš?

Usode nepomembnih, se pravi navadnih ljudi, kakršni so v tej zgodbi, potekajo v spopadih z vsakim, večidel napornim dnem posebej (le izjemoma tudi z zgodovinskimi okoliščinami). Zahteven, težak, problematičen … vsakdanjik, na katerega se morajo odzivati, v ljudeh pogosto razvije globljo, tudi obrambno občutljivost in neobičajno t. i. notranje življenje. Recimo občutljivost do okolja v širšem smislu: do narave, doma, delovnega orodja, živali, a tudi pravičnosti v družbi itd. Osrednja lika to izpričujeta še prav posebej, menda tudi zaradi izkušenj oz. starosti … Njun odnos do narave, domačih živali ali tudi do delovnih orodij … se kaže v nekakšni eksistencialni … etični skrbi zanje. Njune osebne zgodbe so zato posebne in (upam) prepričljive ter žive, bivanje na ravnini pa ju navaja – na eni strani – na neko nadčutno sfero prebivanja, a tudi na specifično lepoto, ki jo doživlja človek na njej. Njegovo življenje nikakor ni brez težav, a zdi se, da brez njih ne bi vedno znova našel poti do vedno nove odrešitve …

  1. Zdi se, da zlahka vstopaš v zelo različna notranja stanja svojih junakov – kako naporno je v resnici to za pisatelja?

»Notranje življenje« ali stanje literarnega lika je po mojem osrednje polje piščevega dela. V današnjem času še posebej nujno, saj si druge razsežnosti umetniškega dela (tj. »notranje življenje«) po svoje prilaščajo aktivnosti, ki bodisi parazitirajo na umetnosti (tačas, ne le pri nas, zlasti politika: tematizacija upora), bodisi banalizirajo umetniška vrednostna merila (estrada) ali celo reducirajo in odpravljajo njen smisel. Vse to prispeva k novodobni barbarizaciji kulture in umetnosti, s tem pa po mojem ogroža tudi prostor zasebnosti in s tem tistega dela duševnosti, ki ga lahko najustrezneje tematizira umetnost/literatura; s tem področjem se ne ukvarja nobena veda. To je tista notranja, v veliki meri neznana človekova resničnost, ki jo v tem baje že povsem razloženem svetu umetnost/literatura vsakokrat odkriva kot nekak novum, presenečenje. Njeno artikuliranje je gotovo naporno oz. zahtevno (nevarnost: izvirnost in ponaredek sta neredko težko ločljiva), a odrešujoče, ko zapisani stavek zajame tisto pravo (»notranjo«) vsebino, ki jo, kot pravijo, pisec od nekdaj najprej začuti v konicah svojih prstov … Napor za tak rezultat pa baje nima cene …

  1. Že ob Obrazih prostora, ki si jih podnaslovil Podeželske refleksije (KUD Sodobnost International, 2013), sem razmišljala o tem, da branje tvoje knjige name učinkuje tako, da me na neki način upočasnjuje, upočasnjuje moje branje in moje misli, saj se bralcu prav ob mirnem sledenju tvojim poetičnim povedim odpira pogled na svet, ki ga zaradi vsakodnevnega hitenja vse bolj izgubljamo. Ali je na tvoje kontemplativno opazovanje narave in premišljeno tehtanje doživetega vplivalo tudi tvoje rodno prekmursko okolje s svojo posebno energijo?

… Je res kaj na tem prekmurskem okolju …? Morda. Ta za naše razmere veliki, neomejeni prostor ravnine z na videz neomejeno količino živega rastja (in vsaj nekoč) z neomejenim bogastvom tišine je lahko na poseben način sugestiven; seveda ne za vsakogar, saj se komu lahko zdi dolgočasen; druge menda zvablja v meditacijo in vpraševanje o nekih globljih plasteh življenja. Ker so v mojih besedilih ljudje te pokrajine, so pri nekaterih ta občutja najbrž zaznavna: namesto akcije – kontemplacija, upornost le v skrajnih primerih. Morda je tovrstna zadržanost delovanja prešla v moj stavčni tok, ki upočasnjuje tudi bralni tok …?

  1. Se naslanjaš na pripovedno tradicijo tega prostora?

Natančno ne morem reči; gotovo pa je, da so tvorni sledovi te tradicije v meni, od Jurčiča, Tavčarja, Ivana in Izidorja Cankarja in še koga mlajšega, a se tega niti ne zavedam; do študija na univerzi sem (razen Dostojevskega) v glavnem bral domače ustvarjalce. Dvomim pa, da bi imel enega samega vzornika, bodisi domačega ali – pozneje – tujega avtorja.

  1. Naj za konec za ilustracijo navedem enega od poetičnih pasusov. Takole na nekem mestu Janžek opisuje svoj odnos z ženo: »Tako je bilo med stavki, ki sva jih govorila, veliko presledkov, kot se rado dogaja med pogovorom, ki ga ne veže smisel, ampak lupina glasov, ki jih sestavljajo že stokrat porabljene besede«.

K temu bi dejal: ker je pišoči človek odgovoren do jezika, si pač mora prizadevati, da neko stanje ne izrazi z besedami, ki so prišle že iz premnogih ust. Navsezadnje bi takšno dejanje lahko imenoval kraja. To pa zato, ker bi pisanje naj bilo pošteno in slovesno dejanje, čeprav je malo vredno.

  1. Je pred tabo že kak nov pisateljski izziv?

Izzivi so, ni dvoma, a težko je zanesljivo vedeti, kako se jim bo mogoče odzvati.

Ni komentarjev
Objavi komentar