To je najprej knjiga podob iz narave, ki pa večinoma niso le to, ampak tudi dogodki v naravnem okolju, prežeti s čustvi in mislimi zapisovalca. Odvijajo se med ljudmi, ki jih narava globinsko opredeljuje. Vsakdanje dogajanje med njimi pa je dovolj zastrto, da ne presega narave, čeprav je dramatično in usodno: skozi življenje narave preseva kot palimpsest naše preteklosti in sedanjosti, zgodovine in današnje družbe.
Zgodba zajema dvojico, moškega in žensko, ki se iz vasi pod Nanosom vozita v službo v prestolnico, kjer vsak v svojem uradu doživljata šikaniranje in mobing, vendar se upirata samo pasivno. Zapisovalec ne razkriva njunih zapletov s predpostavljenimi, z vso intenzivnostjo pa se posveča njunim srečanjem z naravo. Tu je srce pripovedi: globinski, misteriozni stik z naravo, kakršnega sodobni človek v glavnem več ne doživlja. V Obrazih prostora je nemalo tistega, kar sega v globino, ki je nočemo sprejeti, in v nadčutno in presežno, ki ju zaničujemo, skratka svet, ki bralcu nudi veliko mero užitka. Jože Horvat je pisec, ki zna ustaviti pogled in – čas.
