Spomin dostikrat pride predme, ne da bi ga klical – nepričakovano se pojavi pred mano kot po dolgem času davni znanec pred hišnimi vrati. In sem ga kljub vsemu vesel, čeprav takrat, ko še ni bil spomin, ni bil do kraja prijeten – in ga v obliki doživljaja nisem sprejemal v sproščeni radosti.
Prvoosebna pripoved glavnega junaka, skoraj devetdesetletnega Janžka, se pred nami razliva kot tok mogočne prekmurske reke, katerega dopolnjujejo spomini na bolj in manj oddaljeno preteklost, na srečno otroštvo in preizkušenj polno mladost. Skozi osebno zgodbo avtor pred nas prikliče podobe polpreteklega, izginjajočega kmečkega življenja v svojem rodnem Prekmurju.
Jože Horvat je v romanu Panoramski let združil dve zapostavljeni temi, kmečko življenje in starost, oboje pa prežel s tolikšno pripovedno močjo in poetično metaforičnostjo, da se ob branju pogreznemo v sredo tega neizprosnega, a čarobnega izginjajočega sveta.
Mnenja:
Roman Jožeta Horvata Panoramski let je skromen z dialogi, presenetljiv pa je slog z izvirno in pogosto metaforiko. Pred nami vstaja otožna poetičnost prekmurske pokrajine z nravno preprostostjo svojega življa, preizkušanega in odhajajočega v minulost. Izvrsten je na primer psihološko pretanjeni popis poleta s športnim letalom.
Skratka, novi Horvatov roman je s svojim odmikom na podeželje prijetna in dobrodošla osvežitev v nemalokrat sivem morju urbane literature. Teh dvesto in nekaj strani je tako zaradi zanesljivo in privlačno naslikanega okolja in njegovih ljudi dobrodošla popestritev sodobne slovenske književnosti in pravzaprav neustavljivo branje.
