Odlomek iz romana   Ustvarila sem eno nesrečno srce Dragec je segel v potovalko in iz nje potegnil svečnik. »Zlata menora,« je ponosno rekel. »Rudolfovo darilo,« sem hladno odvrnila. »Čigavo?« je vzkliknil. »Darilo mojega moža, ki pa nikoli ni bilo pri meni, zmeraj pri Evelin. Zaljubljena je bila v Rudolfa. Kadilo se je iz nje, […]

Bevc: Ne samo glede na letošnji cvetober, tudi glede na vaš celotni opus ne preseneča, da so vas nekoč označili za tistega, ki piše s svetlobno hitrostjo. In to izvrstno, o čemer ne nazadnje pričajo številna priznanja in nagrade: v Sloveniji ste prejeli Jenkovo in Veronikino nagrado, nagrado zlata ptica, Župančičevo  in Potokarjevo listino, pa

  Zanimivo je, kako se bralski horizonti, z njimi pa literarni toposi spreminjajo. Minili so časi, ko so v Sloveniji pesniki avantgardno, stoječ na razgledni točki narodove usode, ugotavljali, kje kot skupnost stojimo, v besedno tkivo prevajali kolektivna občutja brezpotja, mračne brezciljnosti, kot kamen trde usode, pošiljali svoje inventivno razlomljene besede v pogled prek tega

Goran Potočnik Černe   Gradnikovi, propad neke družin(ic)e   Družinica, film Jana Cvitkoviča. Produkcija: Perfo, d. o. o. V koprodukciji z Radiotelevizijo Slovenija in Pilon Media, d. o. o. Slovenija, 2017.   /…/ Družina v Družinici je tako (samo)potisnjena na obrobje. Kot osnovna družbena celica (če še vedno verjamemo, da je družina osnovni atom družbe)

Ivana Zajc   Lilijana Praprotnik Zupančič: Zmaji?! Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.   /…/ Zgodba o zmajih pa je tudi zgodba o môči podobe: v lik leteče pošasti so se usmerili strahovi navadnih ljudi, upodabljali so ga mnogi umetniki, ki so tekmovali v tem, čigav je strašnejši, nazadnje pa je zmaj zasedel prostor v grbih in

Jože Horvat: Na slepem tiru. Dnevnik kulturnega urednika Dela januar 1989–maj 1991. Ljubljana: Modrijan, 2017.   Dnevniški zapiski so ena tistih vrst besedila, če gre seveda za zasebni in ne fiktivni dnevnik, ki se ga pišoči najpogosteje lotevajo v (osebno) prelomnih, težkih, negotovih, izrednih življenjskih obdobjih; takrat lahko ti celo prevzemajo nekakšno avtoterapevtsko vlogo. Pričujoči

V balonu /…/ Vsak pravi pohodnik se vsaj instinktivno zaveda daoistične resnice: pot nastane v hoji po njej. Vsak pravi ameriški pohodnik pa ima v sebi tudi vsaj kal pragmatične izpeljanke te misli, ki ni nič manj resnična: sleherna dejanska, povsem stvarna pot je odvisna od pohodnikov, brez njih je dobesedno ni. Brez njih se

Odlomek iz romana   Odile je imela svoj, celo svojstven pogled na svet. Ko se je iz Milana z vlakom pripeljala v Marseille, sta že na vlaku obdelali vse bistvene teme. »Nobenih dejstev ni, je samo domišljija v glavah ljudi,« je govorila Odile, otovorjena s plastičnimi vrečami, v katerih je prenašala gore sadja, kruha in

Pungeršič: Vaš študij likovne pedagogike ni neposredno povezan z gledališčem, a oder vas je vendarle »poklical« prav ob umeščanju vaših kartonastih skulptur v razstavni prostor. Kakšni so pravzaprav bili ti začetki? Vpisali ste se v Dramski studio … Vilčnik: Tudi to je povezano s tistim dogodkom, le da se je zgodilo kakšno leto prej. Nisem

In spet je tu obred slovesa, eden najtežjih. Umetnost spominjanja na mrtve je Ciril Zlobec lucidno in elegično upesnil v sonetu Živim hlastaje iz zbirke Dvom, upanje, ljubezen (2005):   (…) rad se vračam, kot domov, v spomine: v njih je vse manj ljudi, vse več v temò minljivosti izpisanih besed.   Pesnik, pisatelj in