Odlomek iz romana
Ustvarila sem eno nesrečno srce
Dragec je segel v potovalko in iz nje potegnil svečnik. »Zlata menora,« je ponosno rekel.
»Rudolfovo darilo,« sem hladno odvrnila.
»Čigavo?« je vzkliknil.
»Darilo mojega moža, ki pa nikoli ni bilo pri meni, zmeraj pri Evelin. Zaljubljena je bila v Rudolfa. Kadilo se je iz nje, tako nora je bila nanj. Kdo ga je prinesel k tebi? Evelin?« sem se sprenevedala.
Dragec je prikimal. »Dala ga je moji ženi, ki je takrat še ni poznala. Sploh ne vem, kako me je našla.«
»Preprosto,« sem odgovorila. »Vse je vedela o mojem Rudolfu. Zato tudi o tebi … Psst!« sem položila prst na usta in nadaljevala, »a jo slišiš? Evelinko! Moli, cele dneve moli. Zločinci velikokrat molijo. A zaman,« sem rekla. »Si videl, kaj je na menori?«
»Videl. Tvoj priimek. Zato sem vedel, kam moram z njo. Na krakih so vgravirana še druga imena in številke, mislim, da so letnice rojstva. Na kraku je tvoj mož … Vse se je začelo …«
»Začelo se je z daljnima sorodnika mojega prvega moža, s Samuelom in Violo, z njuno hčerko in mojo heroino Kailo Aaron Marpurgo, s cesarico z Lenta. Je res?« sem zmagoslavno vprašala.
Dragec je prikimal. »Konča pa z mano, z mojim imenom in mojim rojstnim letom. Zakaj? Kaj je to? Drevo življenja? Rodbinsko drevo? Kam spadam, Zorica? Kdo sem? Kdo je moj oče?« je hitel in obračal svečnik kot igračo.
»Počasi! Kam se ti mudi?« sem ga mirila. »Moja prva heroina te ne zanima?«
»Pa še kako,« je odgovoril. »Razloži, zakaj prva?«
Zazrla sem se v okno. »Po majniku diši,« sem tiho rekla.
Ni več vrtal vame. Poslovil se je. Zaradi ženinega SMS-sporočila.
Spodaj na trgu je poklical ženo, in ko mu je dejala, naj gre po otroka v šolo, je odšel.