Ni prav dosti predstavnikov ambiciozne mlajše generacije, ki bi se v pripovedne vode podali brez kakršnih koli posebnih učinkov, brez trikov in skritih asov v rokavu. Kristina Kočan pa se naravnost ter brez vsakršnih ovinkov sooča s »plemenom«, katerega podobe se je »utrudil« že Tomaž Šalamun, in to do te mere, da se je kar […]

Vse od Pristanka na kukavičje jajce se zdi, da rezmanovska jezera požirajo tiste, ki se preveč približajo njihovi skrivnosti, in tako preraščajo v simbol nečesa večjega, temačnejšega in neobvladljivega. Če se prav spomnim, je v tem romanesknem prvencu raziskovalec poplavljenega območja svojo terensko pot končal ravno v živem blatu na obali novonastalega jezera. Dolgoletno izkopavanje

Osojnik je morda bolj poznan kot pesnik, vendar je vse bolj obsežen in pomemben tudi prozni in esejistični del njegovega opusa. Spomnimo na eruptivne ludistične romane Srčeva desetka z Janezom Makavljem v ospredju ali roman Melinda Podgorny, pa prozni špeh Temna snov, v vseh je na delu bolj ali manj isti oblikovni princip: zunanja zgodba,

Moje branje knjige Si že kdaj pokusil luno? je po naključju sovpadlo z gradnjo vesoljske ladje v hčerinem vrtcu. Oni dan torej pride domov in z navdušenjem poroča, da imajo v igralnici vesoljsko ladjo: »Takšno čisto pravo! Iz mize!« Točno to prisrčno, neobremenjeno in naravno združevanje irealnega in realnega, domišljijskega in konkretnega, izgubljanja v igri

Peter Svetina v miselnih prostorih bralcev nedvomno nastopa kot izjemno ustvarjalno pisateljsko ime; če ne s svojimi pesniškimi zbirkami za odrasle, pa s številnimi odličnimi deli, ki jih je namenil mladim bralcem. Pesnik, pisatelj in prevajalec je mojster različnih literarnih zvrsti, žanrov in oblik, z (mladinsko) književnostjo pa se dolga leta ukvarja tudi teoretsko. Tako

Vsako mesto bi si zaslužilo predanega zapisovalca, če že ne kar več predanih zapisovalcev, pa vsekakor najmanj enega v vsaki generaciji. Avtorje kar najrazličnejših profilov na vseh točkah razpona med fikcijo in dokumentaristiko, ki bi ozaveščali njegovo bistvo, oblikovali njegovo samopodobo in ohranjali njegove zgodbe. Gre namreč za duha kraja, za vrednoto, ki v globalni

Maruša Krese (1947–2013) je v slovenski literarni prostor vidneje in v celoti (torej tudi založniško) vstopila s prozo, ne le s kratkoproznima zbirkama Vsi moji božiči (2006), za katero je prejela fabulo, in Vse moje vojne (2009), temveč tudi z avtobiografskim romanom Da me je strah? (2012), za katerega je prejela kritiško sito. Kot pesnico

Ta skrbno in natančno izdelana knjiga (kar je v zadnjem času pri nas že redkost) ni prav láhko branje; pravzaprav niti ni zgolj branje, temveč je prav toliko tudi gledanje, ogledovanje in potapljanje v impresivne vizualne podobe, ki jih je v knjigi precej in so delo Eve Mlinar. Tudi na vizualni ravni se torej srečujemo

V 20. stoletju se je odnos do umetniškega dela radikalno spremenil. Dela, ki so bila nekoč na ogled zgolj izbranim posameznikom, privilegiranim slojem ali na ekskluzivnih lokacijah, so se zaradi reproduktibilnosti in ubikvitete vključila v širši informacijski krogotok in postala, kot se reče, dostopna širšim množicam. Posledice tega so bile – tudi ali predvsem na

Roman Dušana Merca Slepe miši lahko beremo kot analizo in kritiko delovanja totalitarnega družbenega sistema in tudi kot analizo in kritiko značilno pasivnega, vase zaprtega slovenskega literarnega junaka ter hkrati stereotipnega Slovenca. Na prvi pogled se zazdi nekoliko nenavadno, da se avtor z vnemo posveti analizi ustrahovalnih metod in prirejanja montiranih procesov v socialističnem režimu,