Podobno kot Claudio Magris v svojem epohalnem delu Donava, kjer tej reki sledi od nekakšne napajalne drče oziroma lesenega žleba, ki prestreže vodo s hriba, in se potem razlije po livadi, preden steče proti delti ob Črnem morju, in zraven popisuje zgodovino in etnologijo in seveda tudi kulturo, znamenite in manj poznane ljudi in pretekla ljudstva, ki so živeli ob njej in o(b) njej pisali in beležili in sploh, tudi Partljič začne z geografijo; z rekami in ljudstvi, ki so se ob rekah naselili, in je uvod v obširni roman Pesnica malo tudi observacija o treh rasah, o prepišnosti in mestoma konfliktnosti regije na križišču treh narodnostnih skupin in kultur, romanske, germanske in slovanske. Kot da bi hotel »svojo« – poudarja, da je »njegova« in ne »njihova«, Malikova ali Pesničanov, ker ima vsak svojo – umestiti na globus, opisati njeno kratko bivanje s človekom in pogubne posledice tega odnosa za reko. Potem se loti reke Pesnice, pritoka Drave pri Ormožu, ki izvira v Avstriji in ob kateri je odraščal in ki so jo najprej, vsaj za ribiče in ljubitelje narave, uničili z melioracijo, s pozidavo, razprodajo zemljišč za tovarniške hale in sploh vse, kar gre h krasnemu novemu svetu v vedno novi bleščeči ideološki embalaži zraven in kar zdaj, ko zadeva s kapitalizmom očitno ni več tako cvetoča, propada enako, kot so malo prej propadale tovarniške hale socialističnih gigantov.
Prvi del romana je poimenovan Ata in gre seveda za obujanje spominov na otroštvo, nekatere epizode smo lahko že kje prebrali, drugače obdelane; o Malikovih, ki imajo očeta in moža železničarja, o otrocih, ki so čakali na njegov prihod iz vojne, kamor je odšel kot mobilizirani nemški vojak, vrnil pa se je, potem ko je na straži prebegnil, kot Stalinov vojak. Ki se je uspel s prebegom izogniti bojem in je potem nekje na Madžarskem vozil hrano na vprežnem vozu in je ob nacionalizaciji in v skladu z reklom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. upal, da bo dobil agrarno zemljo – in res jo je, a potem so mu jo – njemu in ostalim – vzeli in jo priključili zadrugi oziroma kombinatu. Oče je v ospredju prvega dela, njegovo nerganje nad stanjem sveta in splošna črnogledost, tudi zaradi bolečin, ki jih seva njegovo z rakom napadeno črevesje, njegovo izogibanje zdravnikom, ob tem pa občutek osamljenosti in nemoči, ker mu nihče ne pomaga pri čebelah, saj so se otroci razselili iz Pesnice in se, vsaj staršem se tako zdi, kot zmeraj, vse premalokrat vračajo. Prvi del je spisan spominsko, vendar objektivno in s pogledi od zunaj; zdi se, da je pripovedni glas pogosto dopolnjen s tistim, kar je bilo v obtoku, z govoricami in šepetanji, z vsem, kar sodi v memoarski bazen, ki so ga polnili pravzaprav vsi člani družine, okolica, sošolci in starejši, mentorji in profesorji, kar so govorili na shodih in mitingih; gre tudi za odmeve govoric in dediščine doline Pesnice in njenih ljudi. Pri marsikateri epizodi imamo občutek, da je zapis vsota vsega tega, osebnega in nekakšnega kolektivnega spomina, kakor ga goji manjša in pregledna ruralna skupnost. V tem delu je pomenljivo prehajanje z osebnega očetovega pogleda na bolj objektiven zapis; pravzaprav se s tem pomnoži pripovedna lega in je očetovo spominjanje dopolnjeno s sinovimi spomini na očetove spomine.
Drugi del ima podnaslov Sin in tam sin Tine piše o tem, kako je pisal o ateju. Kot pedagog in pozneje urednik na učbeniški založbi po začetnih objavah in tudi po eni že prej uprizorjeni igri najde v očetovi vrnitvi s fronte, v njegovi upih in strahovih, tudi v prelomnosti časa, ko je bilo do takrat nadvse zaželeno, če ne tudi zapovedano omenjanje in poveličevanje Stalina, čez noč najhujši politični zločin. In o tem, kako na zadevo gledajo ata in dramatikova žena in malce tudi hči, ki si želi vpisati igro na akademiji, in se ob tem ponavlja vzorec, ko so starši zadržani in premalo ambiciozni, vendar otroci zatrmoglavijo in dosežejo svoje; vzorec, ki se je razkrival tudi ob nezaupanju njegovih staršev ob njegovem pisanju in odločitvi za uredniško in pisateljsko kariero, predvsem tarejo starše dvomi o tem, ali je takšno pisanje vredno in smiselno, ko je okoli toliko pomembnejših in premožnejših pesniških družin. Zaradi takšne razlomljenosti in dvojne ekspozicije je drugi del v marsičem podvojitev, čeprav z manj izbranim kopičenjem nekakšne zgodovine od spodaj s stališča malega človeka, ki ne razume nič, in ta mali človek je tudi sicer v ospredju Partljičevega zanimanja in verjetno tudi eden od vzrokov za njegovo široko poznanost in priljubljenost. Ponavljanja in preigravanja istih mest tudi v prvem delu ne manjka, vendar se tam zdi, da je to formalno posledica zazankanosti očetovih pretežno mračnih misli, ujetosti v »noro glavo«, kot sam pravi svojemu neukročenemu notranjemu svetu, ki melje in melje in si ne more več predstavljati sprememb v svetu; kolikor jih lahko opazi, če ne tudi (pre)misli, je do njih in do prihodnosti sploh zadržan, če ne kar odklonilen.
Partljič se je v zadnjem času usmeril v mešanico zgodovinskega in memoarskega pisanja. Nastale so na primer zbirka kratkih zgodb Ljudje iz Maribora, nabor portretov opaznih in markantnih pojav z mariborskih (in širše) ulic in knjižnic, v zgodbah se kot nosilec na primer pojavi umirajoči zagrenjeni Prežihov Voranc, tam so epizode z mrtvimi dojenčki v nahrbtniku, pa markantne knjižničarke in mestni originali, arhitektu in konstruktorju se je romanopisno posvetil v svojem najbolj premišljenem in epsko zastavljenem romanu Sebastijan in most, pisateljsko se je v romanu Starec za plotom ukvarjal z usodo Stanka Majcna, ki je bil v nemilosti pri novi oblasti.
Partljič ni modernist, zato med prvim in drugim delom Pesnice ni bistvenih interpretacijskih razlik ali poudarkov, preloma v formi ali načinu pripovedovanja, tudi ni pomenljivih nesporazumov, ki bi kazali na izmuzljivost resnice; ne posveča se imanenci in notranjemu svetu očeta in sina in generacijskim razlikam, ki bi izhajale iz navezanosti na zemljo, ki je (ata) nima, si jo pa želi čez vse, še na stara leta, in sinovim širšim gledanjem in spremembo paradigme, ki izhaja iz intelektualnega, za prejšnjo generacijo vsekakor »sumljivega«, torej negotovega poklica. Trdno je zasidran v realistični pisavi, kar se kaže tudi v nekaterih razširjeno obdelanih in nikakor stranskih epizodah: Pesnica ni samo reka, temveč tudi multinacionalno ruralno okolje, ki postaja predmestno oziroma spalno naselje; prej, v času, ki ga opisuje, so bili tam veliki kmetje, večinoma Nemci, vsaj po priimkih sodeč, ki so jih potem pri upravljanju z ostalimi in z dobrimi zvezami na vrhu nadomestili tisti iz velikih in pomembnih partizanskih in borčevskih družin, pogosto s strašno izgubo med bližnjimi in s travmami iz taborišč in iz časov partizanjenja in konspiracije. Partljič se podrobneje posveti predvsem dvema družinama in njuni usodi, Korenovim, ki iz nič po vojni postanejo vse in so nekakšna komisija za pravovernost v kraju, zdaj vodstveno opuščenem in izpraznjenem kulturbundovcev in vseh, ki so zaradi (preveč) vnetega hajlanja ali pač narojenosti – Kdor se rodu oprime, bo z rodom pokončan. – po vojni zapustili Jugoslavijo in so katerega od njih tudi na hitro pospravili in se o tem, vsaj s perspektive pripovedovalca, rojenega tik pred vojno, več šušlja kot zares ve. Zraven je zgodba o pisateljevi mladostni simpatiji, ki jo je, rojeno na Primorskem, mlad in bodoči učitelj Tine inštruiral slovenščino in je pri dvajsetih, ko je on že veselo poučeval nekje višje ob Dravi, skočila z otrokom z mostu v Mariboru, zaradi družinskega nasilja v otroštvu, zločinskosti očima in zraven še poporodne depresije, skratka vsega, kar se lahko zgrne na človeka. Vmes je tudi kakšen na hitro očrtan portret, recimo grbavega hrvaškega delavca, s katerim se oče spoprime v gostilni in ju potem partija prisili v spravo, ali pa Milana Apiha, predvojnega, torej večnega revolucionarja in njegovih trdih vzgojnih postopkov. Pravzaprav iz teh epizod lahko potegnemo skoraj poučen sklep, da so velike in premožne, pogosto tudi tako ali drugače prevarantske družine, ali vsaj takšne, ki so bile postavljene na vrh in nad ostale, včasih tudi bolj premožne in podjetne na robu dovoljenega, bolj nesrečne; Malikovi, kot se imenujejo tokrat in tudi že v komediji Moj ata, socialistični kulak, sicer včasih jamrajo, vendar so v resnici kar srečni, vsaj skozi Tinetovo optiko, rod se nadaljuje in napreduje in sploh.
Sledi epilog, v katerem brat, prej pomorec, ki je s svojimi plovbami financiral družinsko hišo v Pesnici nad Pesnico, hišo predaja novim lastnikom in se brata spominjata ribnikov, kjer sta lovila žabe in kjer so se igrali, kljub striktni prepovedi staršev, in so bili ribniki pod progo za vse skoraj Prežihov Pekel s šmarnicami, prepovedan in zato privlačen kraj.
Pesnica je torej roman o Malikih, ki se iz Hoč priselijo v dolino, o reki, ki jo upravljalci okolja iz vseh sistemov, od Avstro-ogrske naprej, devastirajo in krnijo njeno moč, da namesto poplav, ko so po poljih preganjali zaostale ribe, ki se po usihanju niso uspele vrniti v strugo, zdaj komaj curlja, in še to usmrajena, včasih poleti celo presahne. V tem je Pesnica nostalgičen roman, tudi zato, ker se Malikovi trije otroci razselijo in so trenutki srečanj redki, razpeti med (predvsem jubilejne) poroke in pogrebe, torej ciklične priložnosti, ki obredno držijo družino skupaj in omogočajo evaluacijo njenega napredka.
Partljič je v tokratnem zapisu ekstenziven in žanrsko pomnožen; ne le podvajanje in prekrivanje prvega in drugega dela z enakimi ubeseditvami, tudi odlomki iz Kulaka, verjetno ene najboljših povojnih komedij, obširno razlaganje, kaj je avtor takrat hotel povedati in kaj ga je gnalo, kaj je povedal ob dramaturški razčlembi in sploh vse podrobnosti, upi in strahovi pred premiero, vse to kaže kompozicijsko rahlost. Nekako tipični so tudi dokumentarni, vloženi deli, pa naj gre za dekliški dnevnik s skrivnostmi o zločinu ali ready made prošnjo za dodelitev ‘agrarne’ zemlje. V nekaterih delih se zdi, kot da bi jasnost in premišljenost dramske forme razvezal; nekaj podobnega, kot je na primer Dimitrij Rupel – v Pesnici se pojavlja kot avtor bodrega in nadvse slavilnega nekrologa lokalni revolucionarki, ki je iz časopisa v celoti citiran v romanu –, ki je v romanu Levji delež vključil zajetje Riharda Levjesrčnega na naših tleh, vendar zraven prozno in obširno »prepisal« še Prešernov Krst, ga torej prozaiziral. Sicer je Partljičevo pisanje spominsko in manj naslonjeno na vire, čeprav jih v prvem delu Tine nekaj citira očetu, ki v znanje iz knjig ne verjame.
Mestoma problematično je tudi avtorjevo včasih površno in enostransko vpenjanje zgodbe v zgodovinski okvir, ki je spisan dosledno iz današnjega časa, vendar s površnostjo in napreglednostjo prejšnjih. Predvsem je to nepotrebno, saj naj bi o času in njegovih dominantah, zagatah in aporijah izvedeli vse že skozi like, Partljič – oziroma njegov pripovedovalec, seveda – pa komentira stanje na domačem političnem parketu in tudi v diaspori, kamor je hodil širit kulturo in prosveto, precej posplošeno in površno; kdo drug bi rekel spravno, pa saj sprava je pozabljenje in mehčanje ostrih robov spomina. Kot da bi hotel komentirati odnos do preteklosti s hudomušnostjo, nekako v stilu, kako smo živeli v socializmu in kljub vsemu nekako zvozili, vendar to niti ni potrebno, saj je Pesnica pričevanje o očetovem življenju in umiranju ter s tem model za vse podobne usode, seveda tudi o materinem življenju in ob tem o celotni družinski dinamiki, v kateri zaradi izgub in premen časa včasih prevladajo bolj mračni toni. Gre predvsem za v širokem zamahu izpisan nostalgičen spomin na podobo podeželja, sedemdesetkilometrsko reko in družino Malikov, ki se je vanjo naselila – in se iz nje izselila. In prav zato, ker je Pesnica prostor nostalgije in spomina, sicer res tudi na značajska pretiravanja malega človeka, in ker je pravzaprav literarni spomenik očetu in popis pisatelja kot (ne čisto) začetnika, je v njej več trpkega in manj hudomušnosti. Toda Partljič v prozi tudi sicer – razen izjemoma – ne poskuša biti za vsako ceno duhovit; njegova pripoved je za razliko od dramatike bolj zresnjena in naslonjena na zgodovinske prelome in ravnanja ljudi ob dilemah, ki jih naplavlja čas.