Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Peter Semolič: Robovi. (Recenzira Igor Divjak)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Peter Semolič: Robovi. (Recenzira Igor Divjak)

Peter Semolič: Robovi. (Recenzira Igor Divjak)

V času sebčkov ali selfiejev in umeščenosti v mrežo turističnih destinacij se zdi edino naravno, da smo dobili še poezijo sebčkov. Ti so vezivno tkivo nove zbirke Petra Semoliča Robovi. V naslovih pesmi so Sebček na bregu Ljubljanice, Sebček na Prešernovem trgu, Sebček z novimi sončnimi očali, Sebček po koncu službe, pa pesmi, poimenovane po obiskanih krajih, Črna vas, Podpeško jezero, Istra, Strunjan, Devin, Bohinj, Goriška brda, Lipica … Ob odločitvi za oblikovanje pesmi po sebčkih se lahko spomnimo na staro Horacovo navodilo, naj bo pesem kakor slika, in na napotke, ki jih daje novim generacijam pesnikov, naj pri ustvarjanju pesniških podob ravnajo zmerno in primerno, »vse po potrebi, ta sama nalaga jeziku zakone«. Sodeč po umirjenem tonu, blagozvočnih besedah in prostem verzu, ki je na meji ritmizirane proze, a skladno razdeljen v štirivrstične kitice, ki jim včasih sledi še sklep v zaključnem dvostišju, bralec dobi občutek, da Semolič sledi Horacovi doktrini, da se je treba pri slikanju pesmi predvsem izogniti vsakemu neskladju. V prevodu Antona Sovréta Horacov napotek zveni takole: »Kdor poživil bi rad s fantastiko snov enolično, / spustil ko slikar delfina bo v gozd, merjasca v valove: / beg pred krivdo zavede te v zmoto, če nimaš okusa.«

Toda če malo pokukamo pod površino Semoličevih turističnih sebčkov, ugotovimo, da vse le ne sledi povsem starodavni pesniški doktrini o skladnosti in primernosti. Svet je res poln čudovitih podob, za katere se kdaj zazdi, da jih je treba le prenesti v pesniški jezik, toda lirski subjekt, ki se je znašel na bregu Ljubljanice, je v čudnem, od vsega odtujenem stanju in ne zmore videti tega, kar bi vodič turistov na ladjici rad pokazal na drugi strani reke: »slediš / njegovi kretnji, da bi z očmi tujcev videl, / česar s svojimi nisi še nikoli. A danes je vse / nekako navadno in sivo, kljub temu da sonce / jasno izrisuje oblike in iz barv izvablja živost.« Spet drugje, v pesmi Sebček ob Rimskem zidu, lirski subjekt znova v drugi osebi, ki jo lahko sprejmemo kot nagovor drugega ali samega sebe, ob zgodovinskih ruševinah in hipnem sanjarjenju o preteklih obdobjih, ki so poznala skladna razmerja, ugotavlja, da je pravzaprav obiskal muzej iluzij. Temu doda: »ni res, da / resničnosti ni več, preobilica je je / in še kar naprej naletava.« Resničnost naletava kot sneg, čeprav se pesem dogaja sredi poletja. Ni treba dosti domišljije, da v tej podobi prepoznamo naletavanje slik na Facebooku ali Instagramu prek prenosnega telefona.

Skozi take detajle se v pesmi, ki se navzven zdijo kot lirični utrinki, prikrade nemir. Resnični svet, v katerem se pesmi dogajajo, namreč ni zgolj lep, ampak je tudi pretiran in nezmeren, postal je obseden s kičastimi podobami na družbenih omrežjih. Ko sem med branjem zbirke pobrskal po Instagramu, so vame priletele slike nekaj literarnih večerov, priprave za delanje sklec, avatarja z Minecrafta, človeka, oblečenega v miško Mikija, in gor nad Jasperskim narodnim parkom, ki v hiperbleščavi odsevajo na vodni gladini. Vse to je seveda lahko prijetno in ni zgolj slabo, družbena omrežja odpirajo nove možnosti, a v vsakodnevnem kaosu simulaker in simulacijo pogosto privedejo do absurda; vse tisto, kar je Horac odsvetoval, se pomeša in nenadoma kar mrgoli delfinov v gozdu in merjascev v valovih.  Ta resničnost pa ni zgolj nekaj navideznega, ampak je hkrati zavezujoča, v njej se moramo znajti in preživeti. Posamezniku v takem okolju ni lahko, bleščava spletnih podob pogosto zakriva kruto družbeno resničnost. Resnica je za marsikoga brezupna, zato avtor ironično pesmim doda na primer Sebček na dan volitev  (»Toda kaj, če so le narisane – / prvi dež jih bo izmil / in ostale ti bodo le opustošene gredice.«) in Sebček na uradu za socialno pomoč (»Rodil si se na pravi strani sveta / in prave barve. Kaj je šlo potem / narobe?«). Družba postaja vse bolj razslojena in prav tako svet. Medtem ko mnogi Evropejci delajo turistične sebčke s sončnimi očali, begunci tonejo v Sredozemskega morju, prek katerega so se podali v upanju na boljšo prihodnost (»Sončna očala te bodo varovala pred tem, / da bi opazil, da tvojega Sredozemlja ni več, / da je utonilo skupaj z Aljanom Kurdijem.«).

Vseeno pa večina pesmi vsebuje lirski subjekt, ki piše in razmišlja z relativno udobnega položaja, obiskuje različne kraje, predvsem po Sloveniji, pri čemer se mu drobni detajli vtisov – recimo, da so tudi ti nekakšni sebčki – razodevajo kot pomenljivi. Giba se v presežnem svetu, v katerem se zave svoje majhnosti in minljivosti. Ob sprehodu na Orlah in pogledu na moderno digitalno uro se mu na primer zastavi vprašanje o smislu celotnega dogajanja, tako zgodovinskega –  prek Orel so se maja 1945 partizani prebili v Ljubljano – kot trenutnega. (»Obstaja načrt: ura na zapestju šteje minute / in ure, korake in kilometre, potrošene kalorije.«) Njegovi turistični izleti, bodisi po resničnem svetu bodisi po svetovnem spletu, tako prerastejo v nekakšen eksistencialni turizem, kjer se razpirajo filozofska vprašanja o usodi in vlogi človeka v stvarstvu. Predstavljamo si lahko, da je večina pesmi iz osrednjega dela zbirke, ki opisujejo geološke plasti posameznih krajev ali raziskujejo, kakšna so bila prvotna bitja, iz katerih se je razvilo življenje na Zemlji, danes pa jih najdemo le še kot okamnele fosile, nastala ob brskanju avtorja po internetu. Resnica teh bitij naj bi hkrati nekaj povedala tudi o resnici človeka in skrivnosti evolucije, morda celo nakazala odgovor na temeljna eksistencialna vprašanja. Toda ironija Semoličevih pesmi je, da avtor pri opisovanju teh bitij v njih prepoznava podobne bistvene značilnosti, kot jih imamo ljudje po milijonih let razvoja. Za trilobite na primer velja, da so izumili »telesne dele, ki jih uporabljamo še danes, / med drugim kompleksne oči, s katerimi / so iskali hrano in oprezali za ljubimci / in sovražniki«. Potem se je pojavil anomalocaris »prvi plenilec, trenutek, ko je / življenje prenehalo biti samoumevno«. Ker je tudi človek plenilec, ta podatek ne pove kaj dosti o tem, kaj je tista bistvena značilnost, ki človeka loči od živali in utemeljuje njegovo mesto v svetu  Ni pravzaprav v današnji, tehnološko razviti družbi, v vsem bistvenem vse tako, kot je bilo že v pradavnini? Nista evolucija in zgodovinski razvoj potemtakem le fikcija?

To je eden izmed robov, ki se jih dotika ta zbirka. Slednja med drugim razpira še vprašanje o resničnosti darvinistične sheme, po kateri preživijo najmočnejši in najsposobnejši, saj je vsako posamezno bitje, pa tudi vsaka vrsta, ogroženo in ranljivo, dolgoročno o tem, kdo bo preživel, morda bolj kot kar koli drugega odloča naključje. Poleg tega je narava polna stranpoti, delfini so se na primer kot sesalci s kopnega vrnili nazaj v morje, v Robovih pa je posebej simpatična pesem Krt, v kateri pesnik v nekoliko pravljičnem tonu pove, zakaj se je krt po evolucijskem prihodu iz morja na kopno raje odločil za življenje pod zemljo: »Potem ko se je naveličal svetlobe, / neprestanega bežanja pred plenilci, / morda še vonjav, ki so mu dražile / nosnice, se je preselil pod zemljo; umislil si je slepoto ali vsaj slabovidnost, / rožnat gobček in močne prste.« Morda v tem strahu in bežanju, ki ga pozna sleherno bitje, prepoznamo delček resnice o tem, kaj vodi človeka. Semoličev lahkoten govor, ki se giblje po meji med pripovednim in lirskim, vedno vsebuje ironičen rob, nobena resničnost se ne ustoliči kot absolutno veljavna, zaradi česar se njegov subjekt in bralec pesmi v nobeni resničnosti ne moreta čutiti zares doma. Kljub temu pa je čutiti, da gonilo pesmi ves čas ostaja iskanje človekove resnice in položaja v svetu, eksistencialni turist je obenem eksistencialni iskalec.

Seveda tak subjekt ne more kar tako pristati na površne resnice, ki mu jih ponujata slovenska država ali na primer Društvo slovenskih pisateljev, saj so tudi njuna gesla lepi, a pogosto brezvsebinski sebčki. Ob obisku Bohinja pesnik zapiše: »Težko je tukaj ne misliti na narod in stvari, / povezane z njim.« Navezuje se na nacionalni mit o Črtomirju in Bogomili ter junakovem krstu pri Savici, na kraje, ki jih je Prešeren skupaj z Bledom opisal kot podobo raja. Ob navzven res lepi podobi je Prešeren uprizoril dramatičen konflikt, ki to idilo razkraja, in podobno se v Semoličevi refleksiji razkrajajo ali vsaj v konfliktnem razmerju do avtorja vzpostavljajo današnji sebčki. V pesmi Kras se tako na primer kritično opredeli do koncepta Srednje Evrope, ki ga promovira literarni festival Vilenica: »Vilenica: žal mi je, a moj obraz si ne / zmore nadeti srednjeevropskih potez / in ob besedi monarhija se mi oči nočejo / orositi.« V značilni ironiji Semolič namerno pretirava in karikira, saj si v resnici nihče ne želi obnovitve avstro-ogrske monarhije, obenem pa s karikaturo zadene bistvo, saj sporoči nekaj zamolčanega o naši majhnosti, zagamanosti in težavah pri umeščanju v širši evropski in svetovni kontekst. Za posameznika so take sheme prevelike, ne znajde se najbolje v njih in o njem samem ne povejo ničesar bistvenega. Toda tako kot vedno ima tudi tu Semoličeva ironija dvojno dno. Ko slika podobe Ljubljanskega gradu, Prešernovega spomenika, Krasa, Goriških brd ali Lipice, se seveda zaveda, da so to edini prizori, ki jih v teh krajih pravzaprav sploh imamo, spremljajo nas v vsakodnevnem življenju, pa če so nam všeč ali ne. To je morda poslednji zakriti rob Semoličeve zbirke. Vzdušje, ki preveva Semoličeve sebčke, je nekoliko melanholično, včasih se zazdi celo tesnobno in brezizhodno, avtor do njih ves čas ohranja kritično distanco, toda ker drugih podob tu pravzaprav ni, lahko te pesmi beremo tudi kot poziv, da življenje z njimi naredimo znosnejše, socialno pravičnejše in bolj odprto v svet. Zaradi tega, ker nas pravzaprav vračajo nazaj tja, kjer dejansko smo, so Robovi med drugim ena najboljših angažiranih zbirk, kar sem jih prebral v zadnjih letih.

1 Komentar
  • Mojca Šašek

    Odgovori 13. april, 2021 9:36 dop

    Odlično napisana recenzija, zanimivo in bogato opisano strokovno mnenje, ki pritegne k branju pesmi.

Objavi komentar