Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Mate Dolenc: Kako dolg je čas. (Recenzira Lucija Stepančič)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Mate Dolenc: Kako dolg je čas. (Recenzira Lucija Stepančič)

Mate Dolenc: Kako dolg je čas. (Recenzira Lucija Stepančič)

»Kadar se znajdem na morju, me je kar težko spraviti nazaj globoko v kopno deželo. In kadar se znajdem v morju, me je težko spraviti iz njega. Ko sem bil mlad, sem bil lahko v morju ves dan, od jutra do večera; ponavadi sem šele tik pred sončnim zahodom zlezel v čoln in ga usmeril nazaj v zaliv, kjer sem stanoval. Morje me je spravilo čisto iz uma, včasih je bilo vse skupaj res že zelo brezumno – od jutra do večera! Toliko zanimivega je bilo v njem – v morju –, da mi je bilo zmerom žal, ko sem ga moral zapustiti. Bilo je prav noro in res je čudno, da nisem kar ostal v njem.« Najnovejša kratkoprozna zbirka Mateta Dolenca prinaša zgodbice iz sveta narave, ki na videz sodijo na polico z mladinsko, če že ne kar otroško literaturo, v resnici pa se gibljejo po prostoru brez letnice in starosti in nagovarjajo vsakogar po svoje.

»Ko pade noč na morje, ladjedelniški mojstri odidejo in delovni ropot utihne, čolni se zbudijo in si šepetajo svoje zgodbe med seboj, kajti čolni in ladje imajo svoja življenja … Stare ladje so kot stari ljudje, nikoli ne veš, kaj si godrnjajo v brado, kaj pomeni njihovo mrmranje in kaj sploh hočejo. Posebno težko je z nekoč pomembnimi ljudmi, ki so odrinjeni na rob in pozabljeni, ti se še težje sprijaznijo z usodo kot drugi, ki so svoje življenje odživeli kot normalni, povprečni ljudje. Z ladjami je enako.« V Dolenčevem pripovednem svetu vse živi in govori, vse je ena sama neskončna komunikacija med ljudmi in živalmi, med živalmi in stvarmi. Posebej zgovorne so, kot si lahko mislimo, odslužene barke, pa naj bo to Titov legendarni Galeb ali star trajekt brez imena, enako velja tudi za zastarele pomorske priprave, recimo boje. Patos zarjavelega in odpisanega, predvsem pa pozabljenega je silno privlačen: najnovejša tehnologija ob njem kar zbledi. Kot osebe nastopajo tudi morje, zemlja in nebo, otoki in čeri, vse govori z vsem o vsem, in to na vse mogoče načine. Ali, kot ugotavlja avtor, »kar ima življenje, ima tudi dušo«, njegovo pisanje pa je časovni stroj, ki vodi v neke druge, počasnejše čase, v celovitost, ki si je današnja otročad verjetno ne more niti predstavljati, bi ji pa še kako dobro dela, verjetno še bolj kot nam.

Navidezna otroškost in pogosto tudi otročjost govorečih živali je kar precej zavajajoča, ozadje pripovedovanja je razmišljujoče, če ne že kar filozofsko. Nastopajoče živali sicer še malo niso modre, prej nasprotno, kvečjemu želva si prav po sokratsko prizna, da ničesar ne ve, druge pa niti tega ne vejo. Če že kaj, so radovedne, človeške napake, na primer domišljavost, pa jim izvrstno pristajajo in tako nam daje misliti prav njihovo mimobranje človeškega sveta. Prav napake in nesporazumi so tisto, kar bralca navede k razmišljanju, ki se razvija še po tem, ko se zgodbica konča. Male neumnice so simpatične in ranljive, njihov neizbežni konec pogosto spominja na tragedijo. Ni treba, da bi ostrige, tako kot v Disneyjevi risanki, imele velike oči in dolge trepalnice naivk: začuda nas njihova smrt na krožniku gane prav zato, ker so tako trapaste (bralec pa se veseli vsaj tega, da so končale v želodcih hotelskega osebja in ne bogatih gostov).

V ozadju se preigravajo silni konteksti, od znanstvenih do političnih. Širno morje, ki avtorja še kako nalezljivo očara vsakič znova, je prizorišče nenehnega neizčrpnega pripovedovanja. Narava je eno samo velikansko dogajanje, pa se vendar preceja skozi večinoma drobne živali, in morda bo ravno odrasli bralec ob tem nasprotju sposoben občutiti pravo mero srha. Morje in gozd sta si v svoji živahni brezčasnosti kar nekako podobna in na tej podlagi se tudi minevanje zdi znosnejše, celo poetično. »V morju je sploh vse samo vprašanje časa. Kratkega ali dolgega – in boja je bila tu že dolgo, zelo dolgo. Mogoče še sto let? Na obali ni bilo več nobenega ribiča, ki bi vedel, kdaj so jo pritrdili na dno.«

Kopenske živali so vsaj večinoma bistrejše in bolj razgledane od morskih, kar pa ne pomeni, da so avtorju tudi ljubše: v njegovem svetu ni protekcije in ni tekmovanja, razen tistega za hrano, vsako bitje (še neživo) lahko pride do besede, antipatija (na primer do opic) je prej izjema kot pravilo, a še ta ni tako dokončna, da ne bi prenesla obrnjenega pogleda (in celo opice, ki izvira iz človeka).

Vseeno pa tu ni najti prav nobene sentimentalnosti; v svet narave ne pobegnemo zato, ker bi bil boljši, lepši, pravičnejši, prav narobe: vse je še veliko bolj kruto in vse gre veliko bolj zares. Kvečjemu lahko zapustimo utesnjujoči človeški čas in se prepustimo prvobitnosti. »Ne vem, koliko časa je to trajalo. Nekaj minut, ali nekaj ur. Bilo je, kot da se je vse ustavilo. Kot da se je svet nehal vrteti. Splača se poskusiti – biti tako nekaj časa sam in na takem kraju. Človek lahko razmišlja, lahko pa tudi ne – lahko vse misli prežene iz glave in si spočije možgane. Zato je koristno biti včasih sam, posebno na morju. Tudi če je mokro, hladno in sivo.« V naravo nas vleče preprosto zato, ker tja spadamo. Človek se počuti pristnejšega, ni pa mu do moraliziranja; avtor denimo priznava, da niti vegetarijanec ni postal, in čeprav se mu občasno zgodi, da se usmili ujete ribe, je prav tako sposoben pojesti prijatelja bikca. »V gozdu niso moderne navade, ki so moderne v mestih; v gozdu se vsi ravnajo po svojih pradavnih instinktih in po svojih telesnih potrebah.«

Zgodbe v zbirki Kako dolg je čas se delijo na morske in kopenske, slednje navdihuje počitniška hišica v Bohinju. »Pripeljem se pred svojo hišico na robu gozda, pod mogočno bukev, ki je bila čisto majhna, ko sem prišel prvič, zdaj pa je dvakrat višja od hiše, rečem ‘hej, bukev, živijo!’, ugasnem motor od avta in včasih celo mobilni telefon, odklenem vrata, grem noter in se skrijem kot v luknjo; skrijem pred nemirom mesta, pred nenehnimi spremembami in hitenjem, zaradi katerega smo v mestu že vsi živčni in nestrpni drug do drugega.

Potem grem na sprehod do jezera in bližnjega mostu, grem pogledat krmišče za srne in gamse, jih pozdravim, če so tam, se ozrem strmo navzgor proti vrhovom gora, ki oklepajo dolino, se razgledam po jezeru, na katerem plavajo race in včasih čoln ali jadrnica, in vse to me pomiri, ker je vedno tu, na svojem mestu, ker se skoraj ne spreminja; edino, kar se spreminja, je vreme.«

Ekološka problematika se ponuja kar sama od sebe in je avtorju še kako mar, čeprav se zaveda, da s pisanjem ne more rešiti ničesar. Neumnost živali je prisrčna in ganljiva, neumnost človeka pa pogubna. A tudi brez človeških posegov se svet vedno znova spreminja. V najboljšem primeru so spremembe slikovite, kot bi se živali in rastline iz slikanic pomešali na nov način. Vseprisotna družbena kritika se le na nekaj mestih stanjša do precej prozornih alegorij o politikih (nekoliko preveč je očitno, na koga namiguje z Lepim princem in na koga s Črnim princem).

Če naj bi se debata o ločnicah med otroško literaturo in pisanjem, namenjenim odraslim, vsake toliko na novo pogrela, je izid te posrečeno ilustrirane knjige ravno prava priložnost za to. Prav nič ni narobe, če se odrasel človek kdaj zabubi v pravljice in slikanice, nasprotno, in tudi v svetu je vse več avtorjev, ki navdušujejo bralce vseh starosti (na primer Toon Tellegen, Shaun Tan, Peter Sís, Roald Dahl). (Pre)mladi bralci bi sicer utegnili zgrešiti kak namig, odtenek ali dimenzijo, želela pa bi si, da tudi njim, tako kot moji generaciji, iz vsake knjige Mateta Dolenca zasije brezskrbnost tistih davnih poletij, ko dopusti še niso bili tako preforsirano eksotični, potrošniško ukalupljeni in nadležno množični, ampak je bil to čas za dolge dolge debate, za spokojno občudovanje sveta, ki se ves živ in klepetav oglaša skozi vsako svojo stvaritev.

»Ko je padla noč in nas je mehkoba pokrajine že malo omehčala, smo se preselili v kuhinjo, kjer je na štedilniku brbotal golaž, pojedli smo ta golaž in ga zalivali s cvičkom, in kot je to v navadi, smo bili v pogovoru zmerom bolj pametni, reševali smo svetovne in domače probleme in se spustili v bližnjo in daljno zgodovino in celo v prazgodovino.« Kje so tisti časi! Ko se je človek znal zlekniti kar ob najbližji obali, ki tudi ni nujno morska, ali pa je bil zadovoljen kar z ležanjem pod drevesom, ko je kjer koli lahko navezal stik z elementi in z neskončnim dogajanjem.

Ni komentarjev
Objavi komentar