Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer. (Recenzira Diana Pungeršič)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer. (Recenzira Diana Pungeršič)

Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer. (Recenzira Diana Pungeršič)

V svoji sedmi pesniški zbirki Pogovori z nikomer Brane Senegačnik vnovič stopa globoko v neznano pokrajino človekovega (ne)bivanja in vse intenzivneje zastavlja večna in neodgovorljiva vprašanja o presežnem, ki jih je raziskoval že v dosedanjem pesnjenju, nemara še najbolj v predhodnih dveh zbirkah Arie antiche in Tišine. Obe namreč intenzivno in skoncentrirano posegata na področje, ki ga slikovito in natančno opredeljuje prav tišina – gluha, neotipljiva, nevidna in vendar zgovorna pričevalka »praznine, ki nihče je ni prebil«. Morda je ravno ta srhljiva prostranost in nedosežnost nedoumljivega v človeku in svetu tudi razlog, da so se pesmi, podobno kot že v Arie antiche, pretežno ulovile v prepoznavno metriko, najpogosteje v petrarkovske sonete. Kot da bi bil strogi formalni okvir antenski krožnik za zaznave najsubtilnejših frekvenc (onstranstva) ali svojevrsten lovilec sanj, ki se sicer tako rade izmuznejo naši zaznavi. A pri tem velja poudariti, da obe primerjavi – tako tista iz bolj znanstveno-tehničnega sveta kot druga iz tradicije Indijancev (posredno pa tudi iz domače ezoterike) – ne sodita v izrazni svet Senegačnikove poezije. Ta je scela vraščena v evropsko kulturno-duhovno dediščino, pesnika nagovarja zlasti umetnost, ki jo v najsplošnejšem označujemo za klasično, izstopata obdobji antike in renesanse. Iz seštevka stroge forme in odbranega referenčnega polja, ki oblikuje tudi jezikovni izraz, se tokrat sicer poraja dostopna in nagovorna poezija, vendar s slabše vidnim osebnim pečatom. Pravzaprav se pesmi na več ravneh namerno odmikajo iz individualnega v univerzalno, s tem pa nekako bledijo v izraznosti, prepoznavnosti. Sploh v primerjavi z avtorji, ki so v našem prostoru prav tako razvijali klasične pesniške oblike, a so jih praviloma napolnjevali z markantnejšim individualnim izrazom.

Pogovori z nikomer so v svoji najgloblji podstati konceptualna zbirka, pesmi namreč vznikajo, kot nakazuje naslov, v dialogu. V najširšem smislu je to pogovor o minljivosti oziroma smrti, ki človeka navdaja s paleto občutkov, zlasti pa ga ohomota v opno skrivnosti, ki si jo ta poezija vztrajno, v določenih delih skoraj krčevito prizadeva predreti in doumeti (sprejemanja je tokrat nekoliko manj), a se pravzaprav lahko o njej vedno znova le nemočno sprašuje: »Zakaj si? Kje si? Kaj je to, da si?« ali »Od kod? Čemu?«; »Zakaj?«; »Tvoj obraz – le česa je oblika?« Zbirka seveda že v naslovu implicitno izziva k spraševanju … Je pogovor z nikomer še pogovor? Le samogovor? Z lastno minljivostjo? Lastno ničnostjo? Spoznavna skepsa je tudi sicer eno od torišč, kjer se v zbirki dogaja poezija, najsiloviteje takrat, ko vztrajni dvom skozi paradoks ovrže: »V nikjer, v nikdar se zrušijo stopnice. / In v hipu vse, kar veš, se razleti. / In res je to, da si in da te ni. / In jezik otrdi ti od resnice.«

Drugi in očitnejši konceptualni zaris se kaže v členitvi knjige na kar enajst razdelkov oziroma ciklov. Lahko jih razumemo kot svojske meditacije z raznolikimi izhodišči. Pogosti in intenzivni pesemski impulzi prihajajo, kot omenjeno uvodoma, iz sveta umetnosti – iz zakladnice likovnih, glasbenih, literarnih stvaritev. Takšen je na primer zlasti prvi cikel s povednim naslovom Galerija »zmeraj«, v katerem pesnik vstopa v dialog z deli Sandra Botticellija, Johanna Sebastiana Bacha, Pietra Bruegla Starejšega, Georga Friedricha Händla, Arva Pärta ali slikarke Nike Zupančič …, ter v tem pogovoru raziskuje presežno v umetnosti, ki ustvarja večnost: »Pero, črnilo, list. In tipke. Tipke … In ti. / Mogoče ni bilo dovolj za srečo, / kdo ve. A vendar se pogosto zdi: / iz tega si je spletla gnezdo večnost.« Vendar tudi v nadaljevanju umetniški vzgibi ne zamrejo; v pesmih prepoznavamo vedno nova imena velikih klasikov, bodisi izrecno bodisi posredno.

Enega osrednjih ciklov zbirke, Miti in ekfraze, tvorijo pesmi, ki so jih navdihnili starogrški miti: o Tiestu in njegovem bratu Arteju, Prometeju, Belerofontu, Danaji, Jupitru in Io, Alkmeni, Ledi in labodu, Adonisu. Čeprav se tudi v tem ciklu prek pravzorcev človekovega delovanja, njegove slepe usode, strasti in božanskosti na neki način dogaja spopad »z neznanim, ki pljuska nam v obraz«, vendarle razdelek znotraj pesniške knjige kot homogene celote očitno izstopa in se zdi bolj del neke druge knjige.

Če se torej na eni strani pesmi »temu, kar slutim za mejo vidnega,« bližajo v dvogovoru z umetnostjo oziroma ustvarjalci, pa velik del zbirke navdihujejo tudi narava in njene premene, zlasti v ciklih Daljna slika, Sprehodi, Rapsodije in Koledar. Tu je zbirka polna meglic, teme, večernih zarij, snega, zimskih dni, dežja, zahodov, modrikasto temačnih gmot, zamolklih sonc, zimskih oči, jesenskih juter, nizkih obokov dneva, še posebej pa neizprosnega soočenja s samoto: »Zmeraj je nekdo, ki sam ostal je.« V naravo se zanka (subjektova) bolečina, trpljenje, osamljenost in izgubljenost. Tako se v srčiki zbirke, tj. v sredinskih ciklih Rapsodije, Spregatev smisla: fragmenti, Dvakrat vse in Okna razodene njeno tematsko jedro: »Podpisane s samoto, stene zraka / … / je jutri: to je tam, kjer me nihče ne čaka.« Izguba prinaša močna čustva, ki svoje pesemske izbruhe najdejo v občasni ekspresivnosti (»Razsekana telesa velikanov.«), v že omenjenem domala obsesivnem (samo)spraševanju ter zlasti v novih in novih poskusih prekrižati in s tem spojiti onstran in tostran, najti stičišče med tu in zdaj in drugje (nikjer) ali nikoli (zmeraj), nekako v slogu »tu in zdaj konča se in nastane svet«. Bivanjski obup, zaznaven v pesmih, je le začasen in površinski, na globlji ravni v žalosti in stiski namreč nasprotno utrjuje vero, da »življenje, od sebe globlje gre« ali kot beremo v eni osrednjih pesmi: »Živeti misliti je, da te ni. // A to da šipek sije skozi meglo … / da v mraku smrek ugrezaš se drugam … / da se besede z vetrom mešajo … / Živeti je ponavljati si. ‘Kam?’«

Tako je bistvo zbirke kljub ontološkim temam pravzaprav epistemološko: »Pogled nad strehami nič več ne išče: / sinjina teče v razklenjeno oko.« Pogled, oči, obraz, smehljaj … kot metafizična okna na eni strani omogočajo občutiti zarezo med »kraljestvi, vidnimi in tistimi drugimi nevprašljivimi«, na drugi strani pa celo doseči nedosežno bližino: »Kjer vijoličast metulj leti / odpre se okno pradavne slutnje, / v nedosegljivih zvokih lutnje / drhtijo včeraj, vedno, ti –«.

Zbirko zaključuje cikel Paralipomena: tu in zdaj, torej nekakšni pesemski dodatki, ki zbirko pomaknejo v družbeno ali celo politično aktualnost. Kot pesnikovi sogovorniki izstopijo Gregor Strniša, Božo Vodušek in Edvard Kocbek. Če s prvim naveže stik predvsem v presežnem, vesoljski zavesti in se z Voduškom poveže v ekspresionističnem doživljanju zle (pesniške) usode (»Za mizo sva. Besede brez krvi.«), pa se zdi osrednja pesem tega cikla Vrtiljak jaza, v katerem avtor prek Groze s konkretnimi nanašalnicami (kar je v kontekstu siceršnje, v sublimno privzdignjene pisave vsekakor pomenljivo) vstopi v ognojek naše zamišljene skupnosti. Povojni poboji nas razdvajajo, predvsem pa pričajo o nezmožnosti soočenja z resnico tragedije, ki jo naslavlja pesem. Tako je pesnikov pogovor z nikomer v osnovi ponor v kompleksno človekovo naravo in s tem v srčiko problema, ki pa je tako kot človek očitno nerešljiva uganka: »resnica drznosti / je slepa za resnico, / kako se ta godi, / pa skrito je s tišino.«

Kljub vsemu ta razdelek, podobno kot Miti in ekfraze, deluje kot kraška spahnjenica – odprto (in s strastmi razžarjeno) ognjiče z dimnikom, porinjeno iz bivalnega prostora zbirke. Lahko sicer razumemo, da te pesmi z že tako zgoščeno in domala mrzlično obdelavo presežnega, ki se na široko razpira ob smrti bližnjega, nekoliko razelektrijo intenzivnost intimnega doživljanja, a se vseeno zdi zbirka najmočnejša takrat, ko ostaja prepoznavno osebna in (čutno) pripeta v izkušnjo, kot denimo v ciklih Dvakrat vse in Okna. In čeprav je na neki način osupljivo, koliko ustvarjalne erupcije zajema zbirka, bi pri njenem sestavljanju vendarle veljalo upoštevati načelo manj je več. Namreč v silovitem verznem obleganju neznanega in zaumnega teže izstopijo prav tiste pesmi ali posamezni verzi, v katerih se zgodi presežno in jih v zbirki ne manjka: »Kjer ni odgovorov, si končno ti.«

Ni komentarjev
Objavi komentar