Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi. (Recenzira Ana Geršak)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi. (Recenzira Ana Geršak)

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi. (Recenzira Ana Geršak)

Pekel buri duhove. In to verjetno v vseh smislih. V nasprotju z dolgočasnimi nebesi, kjer se nikoli nič ne dogaja, ker je pač vsako dejanje zmeraj že tako ali drugače zaznamovano s potencialom problematičnosti, je pekel ena sama akcija. Stari mojstri so že vedeli: Boschev pekel je eno samo veselje v toplih odtenkih in kaj vse doživi Dante v spodnjih prostorih v primerjavi z nadoblačnim dolgočasjem, kjer ni drugega razen eterično lebdeče Beatrice, ki v slow-motion razpreda o sferah okrog Zemlje (saj pravim, dogajanje je peklenska zadeva, izbrancem z druge strani ne preostane drugega, kot da se v večnosti predajajo konstatacijam očitnega). Še Gogolj je svojo verzijo paradiža zagnal v peč in nas nadvse prijazno obsodil na družbo mrtvih duš. Vizija Lucije Stepančič pa se sploh zdi vzeta iz nekih drugih časov.

Za čas ne nazadnje tudi gre: je to čas »dejanskega« onstranstva, tiktakanje novih dimenzij ali kalejdoskopsko spajanje najbizarnejših sanj? Čas je v romanu Naj me kdo zbudi povsem relativen, pripovedovalka, še ena od žensk na robu bivanjske izkušnje (malo pa tudi živčnega zloma), kakršna je bila navsezadnje tudi protagonistka avtoričinega prejšnjega romana V četrtek ob šestih – nemara gre celo za sorodnico ali reinkarnacijo tiste nesrečne Katarine, ki ji je bilo namenjeno, da umre ravno ob naslovnem času –, se skozi stoletja poganja z lahkotnim korakom, ki ga lahko omogočijo le zaljubljenost, nevednost in rdeči čeveljci Manolo Blahnik. Tako kot njena predhodnica Katarina tudi Ana – vsaj mislim, da je Ana, njeno ime se namreč kaj hitro izgubi v reki izmuzljivih identitet – svojo usodo sreča med seksom, tokrat s klasiko erotično-fantazijsko-gotskih young adults romančičev, z nadčloveško lepim aristokratom Alessandrom. Ta ima človeškega res zelo malo: kot nesojeni vampir oziroma pogubljenec, ki si je nekoč zaživa privoščil točno eno avanturico preveč (in glede na svoj stan tudi previsoko), je zdaj obsojen na večno zapeljevanje, dokler ne najde ženske, ki ga bo zavrnila. Kar pa je, glede na njegovo lepoto, menda misija nemogoče, in tako se onstranstvo polni s hordami pogubljenih ljubic, le da v nasprotju z Don Giovannijem tu nihče nima časa za sezname, ker je v igri čisto zaresna odrešitev. Pripovedovalka ima pač to (ne)srečo, da je zadnja.

Naj me kdo zbudi že od začetka ustvarja vtis, da bo šlo za eno tako cinično zgodbico o življenju v onstranstvu v prepoznavnem avtoričinem kramljajoče-intelektualnem slogu zapisan odgovor na vprašanje, kaj se zgodi po tem, ko s prekletstvom oteženi posameznik razširi področje boja in okrepi svoje vrste z novim primerkom izgubljene duše. Prekletstvo oziroma poguba je že davno izgubila ves čar, preveč zgodbic je obviselo na nitki grožnje neizrečenega, 21. stoletje pa si s svojimi zombi-vampirsko-volkodlakasto-fantomskimi obsesijami prizadeva razkrinkati še zadnjo skrivnost posmrtnega življenja in ga pretvoriti v kakšno estetsko žajfnico (Burtonova Mrtva nevesta) ali simpatično grotesko (Waititijev Kaj počnemo v mraku). Naj me kdo zbudi je v žlahtni tradiciji hibridnih žanrov mešanica obeh omenjenih, za nameček pa se odpira še grškim mitom in latinskim erotičnim satiram (no, Satirikonu) z obsežnimi pasažami iz umetnostne zgodovine, specializacija barok. Roman Lucije Stepančič je dejansko eno samo preseganje, svet, v katerem je vse prekomerno in pretirano, od jezika, zavitega v dolga podredja, do izrazoslovja in same zgodbe, ki je pravzaprav kar malce dolgočasen ljubezenski trikotnik, ki potem prerase v ménage à trois, v katerem pripovedovalka vzneseno vzdihuje ob Alessandru ali Francescu (ki je v bistvu Giuseppe, le da tega še ne ve) ali pa v voajerističnem opazovanju zalezovanja obeh ljubimcev. Da bo mera italijanskih loverjev polna, od nekod v grupo vskoči še okorni Antonio, le da je to že del tiste druge zgodbe, ko se onstranstvo zamenja z iluzijo resničnosti (ali pa je morda obratno?). Časi se spenjajo tako nenavadno kot pripovedne linije in najboljši način za uživanje v družbi mrtvakov, šlagerjev in ekzorcistov je pristanek na absurd, sprejemanje zgodbe kot celote v vsej njeni neobičajni nelinearnosti. V svetu večnega sna so delitve na vzroke in posledice passé, zato pa pripoved sloni na prepoznavnih in prepoznavno hiperboliziranih likih. Tako kot avtoričin prejšnji roman tudi Naj me kdo zbudi sloni na prepričljivo izpisani pripovedovalki, ki zna priobčiti značaj še tako obstranskega lika.

Kot v zaključnem besedilu zapiše Lucija Stepančič, je roman nastal na osnovi kratke zgodbe Tanje Mastnak Nekaj neobičajnega, ki je izšla v Literaturi 291–292. Podobnosti je veliko, nočni obisk pri skrivnostnem aristokratu, obljuba živahne noči, ki ostane neizpolnjena, barok in portreti, občutek izgubljenosti pripovedovalke, ki pa je na koncu vseeno »rešena«. Toda usoda pripovedovalke romana Naj me kdo zbudi je veliko zagonetnejša in kljub lahkotnemu, kramljajočemu tonu roman preveva temačno vzdušje. Firence, tako kot v ruski literaturi Peterburg, zadobivajo svojo identiteto, chiaroscuro ulic spominja na film noir, skratka, mesto prerašča v skupek eklektičnih podob propada in končnosti. »Vse, o čemer sva govorila, je že zdavnaj minilo, vsi veseljaki so že stoletja mrtvi, tudi najbolj prisrčne mlade stvarce. Od njih je samo še tu in tam ostal kak srčkan obražček na kaki freski ali portretu, vse to pa zdaj v svoji obsojenosti na muzejsko okolje vzdihuje od dolgočasja in nabira prah stoletij. Vse tiste silne požrtije so se razkadile v čisti nič, vse je odnesel mrtvaški ples.« In takšen je tudi vtis celote: Naj me kdo zbudi je ples raznoraznih onstranskih predstav, strahov, fantazij, tudi želja in morda pričakovanj. Opeva minljivost vsega, zato se tudi ne ukvarja s težo zgodbe. Ponuja avanturo v duhu starih tekstov: ad-ventura je čas, ki šele pride, je napoved prihajajočih dogodkov, obljuba doživetja, ki pa je zapisano trenutku. Dogodek ima težo, dokler traja, zato pa je pekel vedno tako poln dogajanja in zato se v romanu kar vrstijo preobrati, presenečenja, suspenz, vse na meji verjetnega, ampak kdo bi vedel, kakšna pravila imajo igrice na drugi strani. Konec koncev že naslov romana namiguje na možnost, da se iz takšnih sanj ni več mogoče zbuditi, da je tudi zaključna odrešitev morda le še ena v dolgem nizu prevar.

            Naj me kdo zbudi nekako tako kot romaneskni ljubimec »peca z gostobesednostjo« in mu to čisto lepo uspeva, čeprav dejansko ne pove veliko. Pripoveduje iz ljubezni do pripovedovanja in kljub nekaj odvečnim zavojem je spremljanje tega perverzno naraščajočega zapleta neznansko zabavno. Je utelešenje tiste prežvečene postmodernistične maksime o poti in potovanju, le da deluje predvsem na ravni potovanja; je užitek na dolgi progi, ki se razblini v zadnjem vzdihljaju, praznina, ki sledi, pa nima nobene teže, samo zavest o končnosti vsega, prežeto s kančkom melanholije in nejevere nad doživetim.

Ni komentarjev
Objavi komentar