/…/ Murnik: Objavili ste šest knjig poezije, zadnja, Salsa, je izšla leta 2003. Ali še pišete poezijo? Ihan: Ja, občasno napišem nekaj poezije, čeprav to ni več moj rutinski način odsevanja mojega čutenja. Zaradi majhne količine pesmi, v povprečju jih napišem pet na leto, so pa resda daljše, se mi neka homogena knjiga ne sestavi, […]

Krajevna določenost v sodobnosti izginja. Kraj je mesto v prostoru, katerega dimenzije so bolj časovne kot stvarno-lokacijske. To je mentalni prostor. Kdor prebiva na primer v stvarnem Kočevju, ni zato še nič po-seben (bistveno drugačen od drugega) glede na ljudi, ki prebivajo drugod. Njegova identiteta je razprta v svet, razbita v množico fragmentov. Šele v

O Ulici okopov Karija Hotakainena /…/ Matti se deklarira za »borca na ženski fronti«, zato kot mož in oče za svojo ženo in hčerko skrbi tako, da kuha, pospravlja, previja, pere, ponoči vstaja, kadar je hčerka bolna, da ženi ni treba. Poleg tega hodi v službo in vsak dan teče. Štiri leta po rojstvu hčerke

Koper: KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2022. Miklavž Komelj je eden najbolj samosvojih in celovitih samohodcev po slovenskem literarnem polju, saj praktično ni zvrsti, ki se je ne bi loteval na vrhunski ravni. Njegova bibliografija je zavidljiva, kljub temu pa najglobljo sled pušča v poeziji – avtorski in v prevodih – ter v esejistiki, ki prežema

Katarina Morano: Kako je padlo drevo. Režija Žiga Divjak, SNG Drama Ljubljana. V spominu ostaja konec te predstave: ne padec drevesa iz naslova (ki ga je, mimogrede, tudi težko veristično uprizoriti), temveč čisto pravi ogenj na odru Drame: ogenj z dimom in s težkim vonjem, v katerem neustavljivo gori zeleno rjava majica glavnega borca za

Veliko stvari v tem prispevku je splošno znanih, o marsičem sem v preteklosti pisal tudi sam, vendar se mi zdi primerno, da glede na pomembnost obletnice nekaj misli zapišem ponovno. Da ne potonejo v pozabo, kar se v neprijetnih časih, ki so nas dohiteli, dogaja vse pogosteje. V Enciklopediji Slovenije lahko preberemo, da je na

Jurkovič: Gospod profesor Muhovič, pozimi ste 40-letno obdobje profesure na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) zaokrožili v Narodni galeriji s predavanjem Moje zadnje predavanje na ALUO: Pol stoletja v vzvratnem ogledalu in ga zaradi izrednega zanimanja ponovili v Cankarjevem domu. Vas je obisk velike in generacijsko raznolike publike presenetil? Čemu ga pripisujete? Muhovič:

Je noč in je dan, je morje in je kopno, je Italija in je Avstrija. Profesor ne bi znal povedati, kaj od tega je melanholija in kaj eros. Ko ga je njegova asistentka našla v naslanjaču, je prihitela iz kabineta: Profesor je mrtev! In nihče ni smel izvedeti, kako.   ~   Skozi porton, nad

Ko je Francis Fukuyama leta 1992 zapisal, da se je s koncem komunizma in hladne vojne ter z razmahom demokracije, kapitalizma in zahodnega načina življenja na vseh koncih sveta končala tudi zgodovina sama, si je Vladimir Putin ravnokar slačil uniformo agenta KGB in si oblačil suknjo politika. Veliki zagovornik liberalne demokracije Fukuyama leta 1992 ni