Vinko Möderndorfer
Božična zgodba
Igra v treh slikah
- člen Ustave Republike Slovenije pravi:
Zagotovljena je pravica do dela.
Zagotovljena je svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.
50. člen Ustave Republike Slovenije pravi:
Državljani imajo pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine.
NASTOPAJO LJUDJE IN DUHOVI
MARIČI
JOŽA
IZIDOR
REFERENTKA (tudi duh)
JANEZ (duh)
BONIFACIJ (tudi duh)
POŠTAR (duh)
ŽUPAN (tudi duh)
Prva slika
In je luč.
Čeprav se nam na začetku zdi, da vidimo znano sliko iz jasli – zasilno bivališču v hlevu, ograda, lestev, ležišče, kmečko orodje, zavešena svetloba –, kmalu ugotovimo, da to, kar gledamo, ni ta podoba.
Velika soba v kmečki hiši. Soba, kuhinja, vse skupaj. Eno samo majhno okno z železnim križem. Ena sama lesena vrata s špranjami. V kotu postelja, pokrita s kupom cunj. Komaj prepoznamo, da je postelja. Tudi kmečki štedilnik na drva, založen s kramo, ne služi svojemu namenu. Ob steni lestev, ki vodi pod strop. V stropu loputa, ki se odpira na podstrešje.
Prostor je precej razsut. Vse je nametano. Pravzaprav pravo smetišče. Odlagališče vsakršnih nepotrebnih predmetov. Kot da v hiši živi nekdo, ki ni nikoli ničesar vrgel stran. Ne smeti ne predmetov.
Joža, ženska blizu šestdesetih let, sedi na postelji v kotu. Med kupi starih cunj. Skoraj se ne loči od njih. Oblečena je v plašč, na glavi ima doma pleteno kapo iz različnih ostankov volne. Očitno je v hiši zelo mraz.
Vstopi Mariči, ženska tridesetih let. Gumijasti škornji, plašč, čez plašč ima oblečeno še zelo preširoko jopo. Na glavi pletena kapa, podobna, kot jo ima Joža. Okrogel in zelo prostodušen obraz.
Mariči odrine kopico starih revij in časopisov ter se usede na klop pod oknom.
Obe ženski nekaj časa molčita in zreta predse.
JOŽA: Si ga spet zaprla?
MARIČI: Ni bil priden.
JOŽA: Zmrznil bo.
MARIČI: Bom ga šla iskat. Potem.
JOŽA: Kdaj potem?
MARIČI: Mi bo Marija povedala.
JOŽA: Ne bo ti.
MARIČI: Mi vedno pove.
JOŽA: Jaz ti bom povedala.
MARIČI: Ti nisi Marija.
JOŽA: Joža sem.
Mariči se zasmeji.
Smeji se.
Smeji.
Smeji.
Se neha smejati.
MARIČI: Ti si sveti trije kralji!
JOŽA: Ti si pa neumna!
MARIČI: Sem, ja. Nobeden ni. Jaz pa sem.
Molčita.
Mariči se zasmeji.
Smeji se.
Smeji.
Smeji.
Se neha smejati.
MARIČI: Sveti trije kralji so trije. Ti si pa ena.
JOŽA: Pojdi ga iskat!
MARIČI: Ne.
JOŽA: Zmrznil bo.
MARIČI: Ne.
JOŽA: Zakaj?
MARIČI: Ne povem.
JOŽA: Povej!
MARIČI: Sram me je.
JOŽA: Povej!
MARIČI: Ugriznil me je.
JOŽA: Kam?
MARIČI: Ne povem.
JOŽA: Povej!
MARIČI: Tepla me boš.
JOŽA: Ne bom.
MARIČI: Boš.
JOŽA: Če rečem.
MARIČI: Vedno rečeš.
JOŽA: Mogoče. Ampak zdaj res ne bom.
MARIČI: A daš roko v ogenj?
JOŽA: Dam.
MARIČI: Prav.
Molčita.
Mariči se zasmeji.
Smeji se.
Smeji.
Smeji.
JOŽA: Ne smej se!
Mariči se neha smejati.
JOŽA: In povej!
MARIČI: Kaj?
JOŽA: Kam te je ugriznil?
MARIČI: Sem.
Pokaže.
JOŽA: Kam?
MARIČI: V lulo.
Molčita.
Potem Joža vstane. Težko se dvigne s postelje, s svojega kupa cunj. Šepa. Komaj se nekako primaje do drugega kupa cunj na drugi strani sobe. Izmed cunj potegne širok moški pas, z veliko kovinsko sponko. Počasi, majavo, šepajoče, komaj diha, gre do Mariči. In jo začne pretepati.
Pretepa jo.
Mariči stoka.
Pretepa jo.
Mariči stoka.
Potem jo Joža neha tepsti. Sopiha. Utrujena je. Šepajoč gre počasi nazaj med svoje cunje. Spet sede. Pokrije se s cunjami.
Mariči joka.
JOŽA: Da boš vedela.
Mariči joka.
MARIČI: Roko daš v ogenj, si rekla.
JOŽA: Za tako stvar dam pas v roko, ne pa roko v ogenj.
Mariči joka.
MARIČI: Ne boš prišla med jagenjčke v nebesa.
JOŽA: Nočem tja.
Mariči joka.
MARIČI: Ne boš na toplem.
JOŽA: Nočem.
Mariči joka.
MARIČI: Ne bo te božal po glavi, ko ti bo hudo.
JOŽA: Kaj me briga.
Mariči joka.
MARIČI: Ti si rekla, da me bo božal po glavi, ko mi bo hudo in da bom med jagenjčki v nebesih.
JOŽA: V peklu boš.
Mariči joka.
Mariči neha jokati.
Molčita.
Mariči se zasmeji.
Smeji se.
Smeji.
Smeji.
Se neha smejati.
/…/