Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Nika Švab: Delo in deklica I–V: Drame tlačank

Sodobnost / Uncategorized  / Nika Švab: Delo in deklica I–V: Drame tlačank

Nika Švab: Delo in deklica I–V: Drame tlačank

Nika Švab

Delo in deklica I – V: Drame tlačank

 

 

Viktorija, 29 let. Magistra sociologije kulture. Prek različnih razpisov je za določen čas zaposlena že dve leti in pol. Še malo in več ne bo, saj se ji izteka zadnji mesec, potem pa tudi ne bo več dovolj mlada, da bi se lahko prijavila na razpise za mlade. Večinoma deluje v nevladnem sektorju, kjer izvaja podporne programe za razvoj občinstev in vključevanje socialno deprivilegiranih. Stanuje v manjšem mestu pri Mariboru, v stanovanju, v katerem sta prej živela zdaj že pokojna stara starša.

 

Sreda zvečer. Viktorija po napol praznem mestu hiti od avtobusne postaje proti poslovnemu poslopju v centru mesta. Vstopi skozi drsna vrata, po stopnicah v prvo nadstropje in vstopi v prostor, kjer jo že čaka prazen stol. Glasno pozdravi. Odloži stvari, sleče plašč, sname masko in iz nahrbtnika vzame na pol prazno plastenko vode.

VIKTORIJA: Samo po vodo pa na wc še skočim, takoj bom.

TERAPEVT: Kar v miru. Jaz bom ta čas zaklenil.

Viktorija spije preostanek vode in znova napolni stekleničko. Odpravi se nazaj v prostor, se udobno namesti na stol in se zazre v terapevta.

TERAPEVT: In, kaj je novega?

VIKTORIJA: Hm, vse in nič. Nihče me ni pregledal na poti, pa imam potrdilo. Ampak sem ga na roko napisala, jaz ne vem, kdo še uporablja printer, če lahko vse urediš digitalno. Vam ga pokažem, glejte.

TERAPEVT: No, jaz nimam potrdila, pa me tudi nihče ni ustavil. Pa jaz tudi ne uporabljam printerja. No, ampak eni ga. (Z glavo pomigne proti pisalni mizi, polni papirjev.)

VIKTORIJA: Tak mam vsaj izgovor, zakaj moram v sosednjo občino, ker v moji domači občini nikjer ne prodajajo kartuš.

TERAPEVT: Ja ampak potem jo boš morala verjetno kupit.

VIKTORIJA: Bom rekla, da je zmanjkalo teh, ki jih moj printer prepozna.

TERAPEVT (porogljivo): Tako se boš zlagala? In to organom pregona?

Viktorija malo zardi, očitno ji je precej nerodno. Razmišlja, kaj bi rekla.

VIKTORIJA: Mislim … saj je neškodljiva laž. Verjetno pa bi znalo biti tudi res, ker je moj printer star enih deset let.

TERAPEVT: Ok …

VIKTORIJA: Včeraj sem bila v Ljubljani, morala sem do ginekologinje, in ker sem jo imela res zgodaj, ob 7.45, me je peljala mama, ker bi drugače morala na prvi vlak, ki je ob 4.30, kar je res precej zgodaj, in sva imeli s sabo toliko papirologije, kot sem jo imela samo še za v Iran. Ker odkar je Schengen, vzameš samo ročno prtljago, telefon in denarnico in lahko greš kamor koli po Evropi, še potnega lista skoraj ne rabiš več. No, zdaj pa sva imeli vsaka svojo izjavo, da imava razlog, da zapustiva občino in statistično regijo, pa jaz sem potem imela še potrdilo za zdravstveni dom, da sem zdrava, pa za vsak slučaj, če bi naju slučajno kdo ustavil in slučajno kdo vprašal, zakaj pa pri rosnih devetindvajsetih potrebujem spremstvo starša na rutinski pregled, pa sem vzela še kopijo zdravstvenega kartona, kjer so vsi izvidi od nevrologa, ki dokazujejo, da nisem sposobna za vožnjo in da dejansko potrebujem prevoz.

TERAPEVT: Kaj pa če bi te kdo vprašal, zakaj nisi šla z javnim prevozom?

Viktorija spet za trenutek pomolči.

VIKTORIJA: Bi pa rekla, da ne bi pravočasno prišla z nobenim vlakom, razen če bi šla en dan prej.

TERAPEVT: Mhm.

VIKTORIJA: Mislim, ja, je tudi laž … ampak v bistvu po mojih izkušnjah s Slovenskimi železnicami res obstaja možnost, da ne bi prišla pravočasno.

TERAPEVT: Ok.

VIKTORIJA: Pa začela sem laufat. Mislim … Dvakrat sem tekla do zdaj, tako da mogoče je še prehitro govorit o neki novi navadi, ampak vseeno. Dvakrat v enem tednu. Sem kr ponosna.

TERAPEVT: Pa si se dobro počutila?

VIKTORIJA: Ja. Res je fajn ta občutek prijetne utrujenosti, pa svež jesenski zrak, pa to, da sem nekaj nardila za sebe, da me ni nihče prisilil, pa to, da sem cel krog pretekla, da nisem napol umrla že na tretjini al pa na polovici. Sem bila kr ponosna, no. Samo potem sem povedala tudi staršema, seveda sta bila ful vesela in tudi ful ponosna, ampak res jima nisem hotela priznat, da sta imela prav vsa ta leta, ko sta mi govorila, da me bo tek sprostil. Nekak sem upala, da bom ta unikum, ki bo ohranjal imunski sistem in telesno vzdržljivost s prehranskimi dodatki in pol ure joge na dan in ki mu ne bo treba pomolit nosu iz hiše razen za po pošto pa nastavit smeti.

TERAPEVT: V prvi osebi, prosim.

VIKTORIJA: Aja, ja. Nekak sem upala, da bom ta unikum, ki bom ohranjala imunski sistem in telesno vzdržljivost s prehranskimi dodatki pa pol ure joge na dan in ki mi ne bo treba pomolit nosu iz hiše razen za po pošto pa nastavit smeti.

TERAPEVT: In, kako si s tem?

VIKTORIJA: S tem, da tečem, ali s tem, da mi je fajn teč?

TERAPEVT: S tem drugim in s tem, da si morala to priznat staršema.

VIKTORIJA: Ja nisem baš navdušena, no. Res sem upala, da to ne bo ena od stvari, kjer jima bom morala dati prav. Ampak se tolažim s tem, da mi še vedno ostane tek na smučeh, ki ga nameravam iz dna duše sovražit za vse večne čase in me ne zanima, kako krasen občutek je bit sam v gozdu s svojimi mislimi in bregom, ki ga je treba preteč. Meni se to sliši kot najhujša nočna mora, bit sama s svojimi mislimi v naravi.

TERAPEVT: Ja, res je. Upiranje staršem ima svoj čar. Ampak tek na smučeh je pa res lep šport, prideš v stik z naravo, s samim sabo.

VIKTORIJA: Jaz sem anksiozna in pretirano samokritična, mislim, da imam čisto preveč stika sama s sabo.

TERAPEVT (se nasmehne): Ja, ok, razumem. Kdaj ti poteče pogodba?

VIKTORIJA: Čez manj kot en mesec. Dva tedna, v bistvu. No, malo več. Čez slabe tri.

TERAPEVT: In, kako si s tem? Se je kaj spremenilo?

VIKTORIJA: Ne, nič se ni spremenilo, v redu sem. Edino res si želim, da bi to čim prej minilo, ker mi zdaj še vedno neko tako breme leži na ramenih, tak kot da bi morala delat, kot da je vse normalno, čeprav ni. Mislim, saj delam še naprej, ampak pač ta minimum, no. Nisem pretirano samoiniciativna, tudi ne pripravim se vedno v celoti na sestanek, mislim, saj pol že sodelujem, ampak ne vem, no. Čudno je. Res komaj čakam, da pride ta dan, ko bo konec. Mislim, saj moram za neko drugo stvar še napisat en članek, tako da ne bom čisto šla stran. Pač ja, obremenjuje me, počutim se, da ne delam dovolj, kar je verjetno res, ampak moje delo je res izjemno pogojeno s tem, ali so javni dogodki dovoljeni ali ne, zato se verjetno počutim še manj produktivno. Nekak tak.

TERAPEVT: Kaj pa boš potem?

VIKTORIJA: Ne vem, potovala, kot sem nameravala, očitno ne.

TERAPEVT: Zdaj tudi uradno ne greš?

VIKTORIJA: Ja ni še uradno uradno, ker uradno letalske družbe odpovejo let 21 dni pred letom, ampak država je zaprta že do marca, vizo je praktično nemogoče dobit in od včeraj dalje moj let več ne obstaja na spletni strani. Ampak ja, ne grem. Nikamor.

TERAPEVT: Mogoče lahko greš kam bliže, to se bo verjetno prej sprostilo.

VIKTORIJA: Ja, do Gradca bom čez kak mesec mogoče že lahko šla, ja.

TERAPEVT: Ja, ali pa v Šibenik. Jaz bom šel tja, takoj ko bo možno.

VIKTORIJA: Ja, saj o morju sem tudi razmišljala. No, bom vidla, kak bo. In kdaj bo to.

TERAPEVT: Ok. Če ne boš potovala, kaj pa boš delala?

VIKTORIJA: Vsaj pisat bom imela čas in voljo. Tega se res veselim. Aja, pa eno publikacijo še moram do konca uredit, tega še kar ni konec.

TERAPEVT: Tisto, o kateri si mi že govorila poleti?

VIKTORIJA: Poleti, spomladi, pozimi … Ja, tisto.

TERAPEVT: To pa zdaj že kar traja.

VIKTORIJA: Petnajst mesecev. Nikoli nisem tako dolgo delala enega projekta. Pogodba za zaposlitev mi je prej potekla.

TERAPEVT: Kaj si pa potem uredila glede plačila? Ker če se prav spomnim, si dobila honorar, potem pa ste nekaj spreminjali in si še pol leta delala?

VIKTORIJA: Nič, pač še preden sem dobila honorar, sem prosila, če mi ga lahko povišajo, ker sem že takrat naredila dvakrat več, kot je bilo predvideno. Potem pa sem dobila plačano že pred poletjem in mi je bilo potem nerodno še enkrat prosit za denar. Ampak sem jim napisala v mejlu, da to zdaj že tako dolgo traja, da se nimam več časa temu posvečat, ker sem si ostale stvari organizirala tako, da nimam preveč naenkrat, in da prosim, če sprejmejo odločitve, da lahko to dokončamo. Ampak to je bilo že konec avgusta. Ne vem, pomirila sem se s tem, da sem jaz to, kar smo se dogovorili, da je moje delo, naredila januarja in potem še enkrat maja, ko so spremenili koncept. Drugih res ne morem prisilit, da opravijo svoje delo. Saj ne govorimo o moji biografiji, da bi morala bit jaz edina, ki ji je mar.

TERAPEVT: Aha. No, če je tebi to ok.

VIKTORIJA: Ne vem, res nisem hotela še enkrat govorit o denarju, ampak po drugi strani pa imam kar slabo vest, ker potem bo nekdo še mlajši dobil verjetno še nižji honorar, pa res sem veliko jamrala o tem, kako dolgo to traja, in ste mi vsi rekli, naj si izborim višji honorar, zdaj imam slabo vest, kot da sem vse razočarala, kot da sem zapravljala vaš čas, ker sem vam jamrala, vi ste mi dali nasvete in jaz nisem potem nič naredila. Ampak meni se je res grozno pogovarjat o financah. Ne vem, nočem, da deluje, da delam samo za denar in da sem pohlepna.

TERAPEVT: No, da si pohlepna, bi si težko kdo mislil, ker bi kvečjemu dobila sto evrov več. Seveda pa delaš za denar, za kaj pa naj bi delala?

VIKTORIJA: Ne vem, za višje dobro, za prepoznavnost marginaliziranih skupin. Saj vem, da delam za denar, ampak če bi hotela delat samo za denar, bi šla za tajnico v javno upravo.

TERAPEVT (se zasmeji): No, one sicer na delajo za kakšne že, marginalizirane skupine, ampak plač tudi nimajo takšnih, da bi pretrpele ne vem kaj vse.

VIKTORIJA: Mja, vem. Ne vem, od kod ta moja fascinacija z administracijo. Še vedno mislim, da bi bila vrhunska tajnica.

TERAPEVT: Verjetno bi bila res dobra, tega pol leta, kolikor bi zdržala.

VIKTORIJA: Torej predlagate, da res opustim to željo?

TERAPEVT: Ne, zahtevam, da jo opustiš! Ukazujem ti. Tebi, ki rada ubogaš.

VIKTORIJA: Ok.

Nekaj časa je tišina. Sliši se samo zvok prometa z glavne ceste. Avtobus pripelje, se ustavi, puhne dim in odpelje naprej. In potem še eden.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar