Vedrana Grisogono Nemeš
Franc
Igra o umetni inteligenci
OSEBE
JACINTA, tridesetletnica
VIDA, štiridesetletnica
AGATA, šestdesetletnica
FRANC, robot z videzom petindvajsetletnika
Igra se dogaja v današnjem času.
Minimalistično opremljena sejna soba v višjem nadstropju stolpnice. Skozi zastekljeno steno se vidi nočna panorama mesta.
Pri dolgi konferenčni mizi sedijo poslovne ženske Vida, Agata in Jacinta. Pred vsako je odprt prenosnik. Vida je v hlačnem kostimu, Agata v klasičnem črnem, s krilom čez kolena, medtem ko Jacinta, najbolj umetelna od njih, spominja na barbiko v barvitem kompletu s pretirano kratkim krilom in vrtoglavo visokimi petami. Vida in Agata imata strogo spete lase, Jacintini so razpuščeni, skodrani in skuštrani. Vsaka strmi v svoj računalnik. Vstopi športno oblečeni postavni Franc, ki se na prvi pogled v ničemer ne razlikuje od moškega iz krvi in mesa. Na pladnju prinaša tri kozarce, spretno in hitro streže pijačo.
AGATA: Hvala, Franc.
FRANC: Ni za kaj. Prijeten kolegij vam želim.
Franc neslišno odide. Agata se prijazno ozre za njim, nato hladno pogleda kolegici.
AGATA: Vidve pa nič.
Vida jo začudeno pogleda in privzdigne obrvi.
VIDA: Prosim?
AGATA: Spodobi se, da se mu zahvalimo.
VIDA (ironično): Se mogoče pralnemu ali pomivalnemu stroju zahvaljujemo za opravljeno delo?
JACINTA: Ta je pa dobra! (Jacinta se umetelno zasmeje.)
Agata vstane in zapusti prostor. Jacinta zmajuje z glavo.
JACINTA: Kaj je z njo? Nima nobenega smisla za humor!
VIDA (presenečeno): Kam je šla?
Jacinta skomigne.
VIDA: Se ti ne zdi, da se Agata zadnje čase čudno vede?
JACINTA (sarkastično): Zadnje čase? Že od nekdaj je takšna.
VIDA: Kakšna?
JACINTA: Ja, čudaška.
Vida nestrpno pogleduje proti vratom.
VIDA: Kaj pa dela?
JACINTA: Grem pogledat?
VIDA: Pusti.
JACINTA: Najbrž se je šla pogovorit s Francem. Vede se, kot da bi bila zatreskana vanj.
Vida zamišljeno sreba sok.
VIDA: Ti to resno?
JACINTA: Kaj nisi opazila? Že od nekdaj ima poseben odnos z njim. Nikoli ga ni dojemala kot produkt.
VIDA: Kaj pa vem. Zdi se mi, da se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da ima naš izdelek hibo.
JACINTA: Meni se zdi popoln. Ne vidim, kaj bi bilo z njim narobe. (Zavzdihne.) Lep je kot Apolon. Strašansko seksi.
VIDA: Narobe je to, da se Franc slabo prodaja.
JACINTA: Sredi recesije smo, logično je, da prodaja pade.
VIDA: Zakaj potemtakem gre Francka za med? Poglej tabelo 131/5c.
Strmita vsaka v svoj zaslon.
JACINTA: Moški kupci imajo večjo kupno moč. Pa tudi manj predsodkov, ko gre za nabavo sodobnih tehničnih pripomočkov. Zato je Francka bolj iskana igrača od Franca.
VIDA: Kako lahko naš vrhunski proizvod umetne inteligence primerjaš z igračo? Pljuvaš v lastno skledo.
JACINTA: Pa kaj si tako občutljiva? Saj je konec koncev samo igrača za odrasle.
Skoraj neopazno vstopi Agata in se usede.
VIDA: Hobot! V tujini ga poljudno imenujejo hobot, kar je skovanka od homo in robot. Ne vem, zakaj se pri nas ta termin ni uveljavil. Smo res nerazgledani ali kaj?
AGATA: Saj smo poskušali s to tujko, pa so se nam ljudje smejali, češ da preveč spominja na hobotničinega samca. Pa še Francko so prekrstili v hobotnico! Izraz preprosto ni v duhu našega jezika.
JACINTA: Jezikoslovci ste ga, ljuba moja Agata, poslovenili in oklicali za člobota, a tudi to se ni prijelo. Zdaj pa končno imamo robofrenda Franca!
AGATA: Robofrend! Odvratna tujka!
VIDA: Dobro. Pustimo zdaj to. Raje se osredotočimo na številke. Graf 10/d-3. Ni dvoma, da so moški kupci precej zadovoljni s performansami robofrendice Francke. Celo 44 odstotkov jih je zelo zadovoljnih. To so letošnji podatki. Občutno boljši kot lanski. Med pandemijo je prodaja robofrendic švignila v nebo, pa tudi njihova izposoja podira rekorde. Kadar so osamljeni in depresivni, ljudje potrebujejo družbo in oporo. Stroj je pač zanesljivejši od sočloveka. Celo država se zanima za nakup dvesto kosov Franck.
JACINTA (posmehljivo): Kaj bo država z njimi? Bo odprla javno hišo?
AGATA (zviška): Kaj ne veš? Razdelila jih bo centrom za socialno delo v območjih, kjer je veliko družinskega nasilja. Da se bodo nasilneži raje znašali nad Franckami kot nad svojimi ženami. To se mi zdi moralno vprašljivo, saj spodbuja agresijo. Take pogodbe ne smemo skleniti.
VIDA: To bi bila diskriminacija kupcev, zaradi katere lahko fašemo prijavo potrošniškega sveta. Ni naša naloga, da se zmrdujemo nad motivi naših kupcev, zlasti če s tem varujemo življenja. Ta posel z državo bo za nas zelo dobičkonosen. Predvsem zato, ker bo država plačala servisiranje in nadomestne dele za poškodovane Francke. In to nanese kar precej. V enem letu skoraj toliko kot sto kosov novih Franck.
AGATA (ogorčeno): Namesto da bi nasilneže spravili za zapahe, jim dajejo potuho in davkoplačevalski denar zapravljajo za popravila robofrendic. To ni fer.
VIDA: Fer ali ne, Francka je uspešnica, Franc pa polomija.
JACINTA: Država bi ravno tako lahko kupila nekaj sto kosov Francev in olajšala življenje samohranilkam in drugim socialno ogroženim ženskam brez partnerja.
VIDA: Ta ideja še ni politično dozorela in me ne moremo nič. Toda napočil je čas, da se soočimo z dejstvi in ugotovimo, kaj je narobe s Francem.
JACINTA: Kaj pa mu dejansko manjka?
VIDA: Poglejte tabelo 11/z-08. Zadovoljstvo uporabnic s Francem.
Agata in Jacinta mrzlično premikata miški.
JACINTA: Vidim, ja.
VIDA: Zadovoljnih je 10,643 odstotkov uporabnic. In krivulja strmo pada.
AGATA: Katastrofalno, ja.
JACINTA: To je zato, ker smo ženske bolj zahtevne in sofisticirane pri rabi robofrenda. Moški so preprostejši, saj Francko uporabljajo predvsem kot kuharico, čistilko in partnerko za tek.
VIDA: Imaš prav, moška raba robofrenda je bolj profilirana in omejena kot ženska. Zanimivo je, da si seks deli šele sedmo mesto skupaj s plesom.
AGATA: Zdi se mi čudno, da je seks tako nizko pri moških prioritetah.
JACINTA: Nič nenavadnega, če spremljaš okoljske raziskave.
AGATA: Kaj ima okolje s tem?
JACINTA: Onesnaženost okolja je močno oklestila tako moško plodnost kot spolni nagon.
AGATA: Jaz se bolj nagibam k mnenju, da moškost ubija nasičenost s pornografijo. Preveč je nagnusnosti, izumetničenosti in konzumerizma v sodobni industriji seksa, zato se moški počasi, a zanesljivo vračajo k tradicionalnim vrednotam in arhetipskemu dojemanju ženske.
VIDA: Ja, predvsem k mitu slovenske matere.
JACINTA: Pa kaj tu nekaj filozofirata! Se vama zdi prav, da nas v tretjem tisočletju spet potiskajo za štedilnik? Si katera od vaju želi biti v črno odeta, nagubana, zgarana, napol lačna, a vselej razumevajoča mati?
VIDA: Francko smo načrtno oglaševali s sloganom Bolj navihana kot sestra, bolj seksi kot žena in manj tečna kot mama! in se je obneslo. Omemba matere je vsekakor dodana vrednost. Slovenski moški so konservativni in, ne glede na premoženje, varčni. Francko smo jim ponudili kot kombinacijo treh žensk v eni, in to je očitno vžgalo.
JACINTA: Kakšen mit, kakšna mati! Sodoben moški je preprosto sebičen in len, ne da se mu opravljati hišnih del in si zato kupi robofrendico, ki je kot dolgoročna naložba precej cenejša od hišne pomočnice. Kot da ne veste, koliko parov se loči samo zato, ker se moškim ne ljubi prevzeti odgovornosti za hišna opravila.
AGATA: Zadeva še zdaleč ni preprosta. Mislim, da je namigovanje na mater podzavestno spodbudilo moške k nakupu Francke. Slogan za Franca žal ni učinkovit. Manjka mu … soli. Je presplošen.
VIDA: Definitivno. Pa še dolgočasen je. Zvest. Ljubeč. Popoln. Sliši se kot fraza iz Dr. romana.
JACINTA: To govoriš samo zato, ker sem si ga jaz izmislila. Ampak vidve sta ga požegnali.
AGATA: Mogoče bi v sloganu za Franca veljalo omeniti očeta, kar bi okrepilo njegovo verodostojnost. (Vzneseno:) Lik vseprisotnega, avtoritarnega, pravičnega in zaščitniškega očeta je trdno zasidran v naš zgodovinski spomin.
VIDA: Nič ne vem o tem. Moj jo je popihal, preden sem se rodila.
JACINTA: Že imam slogan za Franca. (Zafrkljivo:) Manj nažgan kot oče, bolj potreben kot mož.
AGATA: Mojbog! Kako pritlehno!
Jacinti zazvoni telefon. Oglasi se in posluša. Vida jo jezno opazuje.
/…/