Ko govorimo o »protejski formi«, pomislimo večinoma na roman. Toda zdi se, da ni trditev nič manj resnična, ko gre za esej. Esejev je toliko, kolikor je esejistov, in včasih zadostuje že, da zbirko mnenjskih zapisov (oziroma kolumn) pospremimo s tem nazivom in že zaživijo v povsem drugačnem kontekstu, ki pa svoje izvorne namembnosti vendarle […]

V ilustrirani zbirki Tristo zajcev je zbranih 44 pravljic iz zapuščine Milka Matičeta (1919–2014), mednarodno priznanega raziskovalca s področja folkloristike. Splošno znano je, da se je Milko Matičetov navdušil nad rezijanskimi pravljicami in jih je osebno zbiral od leta 1960 naprej. Pravljice je zapisoval, snemal in prevajal, kar je s stališča sodobne tehnologije skoraj nepredstavljivo.

Vse od začetkov človeštva sta bili kontemplacija in poezija v plodnem dialogu. Hinduizem, islam, judovsko, krščanstvo, šamanizem ter številne druge duhovne tradicije in prakse so vsaka znotraj svojih temeljnih premis razumele poezijo kot posebej dragocen način približevanja globljim plastem realnosti, ki ostajajo v funkcionalno razumljeni družbeni stvarnosti nedostopne. Poskus zajeti v besede nikoli do konca

Slikanica ima pri nas dolgo tradicijo, od predslikaniškega obdobja (podobarstva) prek slikaniškega (zlatega) obdobja do postslikaniškega (multimodalnega) obdobja. Za slovenske razmere je najbolj primerna teorija oziroma tipologija slikanice Sandre Beckett Crossover Picturebooks: A Genre for All Ages. Avtorica o slikanici razmišlja kot o sodobnem svetovnem fenomenu in jo definira kot večnaslovniški žanr, v slovenskem kontekstu

Veronika Simoniti se po dveh, med ljubiteljskim in strokovnim bralstvom dobro sprejetih romanih Kameno seme (2014) in Ivana pred morjem (2019), znova vrača k svojemu izvornemu umetniškemu izrazu, h kratki prozi. Njeno tretjo zbirko sestavlja štirinajst zgodb, ki si za tematsko sidrišče, kot pove že podnaslov, jemljejo različne oblike bega, najsi bo fizičnega ali metafizičnega,

Da narečja predstavljajo bogastvo jezika, da gre pri tem, tako kot pri folklornih izročilih za nematerialno dediščino, že kar nekaj časa ni vprašljivo. Kljub temu pa smo vedno znova fascinirani, kadar tovrstna (teoretična) spoznanja tudi v resnici zaživijo. In Savinjčanke Ervina Fritza so žive kot le kaj! S strani dokaj drobne pesniške zbirke vstajajo babe

V središču Toporišičeve nove knjige, ki je izšla v okviru znanstvenega tiska ljubljanske Filozofske fakultete (FF) in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), so sodobna drama, gledališče in performans. A pred seboj nimamo kakega izbora imanentnih interpretacij ali »klasičnih« literarnozgodovinskih, dramaturških ali teatroloških razprav, temveč sodobno teoretsko tkanje, knjigo-rizom, ki veliko pozornosti posveča

Recenzija pesniške zbirke Aljaža Koprivnikarja, napisana v že dober mesec trajajoči karanteni, ne more biti čisto običajna in objektivna. Anatomija je bila namreč zadnja zbirka, o kateri sem na javnem dogodku pred prihodom koronavirusa razpravljal. Spomnim se, da smo uvodoma omenili, koliko je že obolelih v Sloveniji in kakšna je predpisana varnostna razdalja. Takrat prihajajočega

Menda Leninova misel, da se včasih deset let ne zgodi nič, nakar na hitro za nekaj desetletij, nedvomno velja tudi za glavnega v eni od pripovednih linij romana Kolesar; Kreps, samski, ne zelo šarmanten in čisto scagan, kadar misli pristopiti k simpatiji, stanujoč v bloku na tistem čudnem robu med podeželjem in mestom, tako nedefiniranem

Tema slikanice Nala je medrasna posvojitev, ki se v slovenski otroško-mladinski književnosti redko pojavlja. Tuja dela za otroke se teh vsebin pogosto lotevajo skozi različne prispodobe – denimo o živalski družini, ki medse sprejme malčka druge živalske vrste. Ko te knjige privzemajo vidik posvojenega malčka, neredko govorijo o alienaciji, ki jo čuti prišlek v novi