Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ. (Recenzira Alenka Urh)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ. (Recenzira Alenka Urh)

Simona Semenič: Skrivno društvo KRVZ. (Recenzira Alenka Urh)

Umetniške stopinje dramatičarke, dramaturginje, režiserke in performerke Simone Semenič so doslej odmevale predvsem po gledaliških deskah, z mladinskim prvencem Skrivno društvo KRVZ pa se je suvereno podala v romaneskne vode. Za svoja dramska besedila je prejela tri Grumove nagrade (2009, 2010, 2015), leto 2018 pa ji je prineslo še nagrado Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let. Tudi pričujoči roman je bil deležen pozitivnih odzivov, saj je že pred izidom prepričal žirijo šestega natečaja za modro ptico, tokrat znova za mladinski roman; poleg zmagovalnega so bili med nominiranci še Grizolda in Maček Lune J. Šribar, Surura ali ime mi je radost Manke Kremenšek Križman, Strašilka Davorke Štefanec in Ava Suzane Tratnik. Skrivno društvo KRVZ je, preden je stopilo pred bralce, nastajalo približno deset let. Avtorica, ki zase pravi, da je »bralka romanov«, je v nekem intervjuju povedala, da si je od nekdaj želela pisati prozo in je želja po objavi romanesknega dela v njej tlela že pred njenimi gledališkimi uspehi. Tako je prva verzija romana na pobudo njenega starejšega sina Črtomirja začela nastajati že davnega leta 2009; s to verzijo je leta 2012 prvič kandidirala za modro ptico. Vse od tedaj pa do poletja 2019 je delo torej zorelo, se medilo in s premišljenimi posegi avtorice (in ob pomoči njenega mlajšega sina Vitomila, kot izvemo v predgovoru) zraslo v zanimiv, slogovno spreten in prepričljiv pustolovski roman. Takšen, ki te ne izpusti iz rok. Pa čeprav ne poka po šivih od napetosti – ena pomembnejših odlik romana je prav ta, da suspenza ne gradi na silo in z za mladinske romane pogosto »slepoto« protagonistov, ki je za odraslega bralca lahko precej moteča. Pravzaprav se bralcu domala ves čas svita, kdo je v ozadju določenih dejanj, kdo je negativec in kdo dobričina, bolj ga ženeta naprej tista zakaj in kako. Sicer pa ima zgodba vse prvine imenitne pustolovščine: imamo raziskovalca in izginulo dragoceno rastlino Dracophyllum remedium. Imamo star zemljevid (le kdo se v otroštvu ni navduševal nad skrivnostnimi zemljevidi, ki (zagotovo!) vodijo do osupljivih zakladov), senco zmaja in štiri zvedave devetletnike. Tu so tudi podstrešje, polno zanimivih reči (se mi samo zdi ali so takšna podstrešja/ropotarnice tako rekoč na robu izumrtja?), prijazni svetovljanski dedek/zmajeslovec in nekaj negativcev, ki se poskušajo na tak ali drugačen način okoristiti. No, ali kaj manjka? Če v enačbo vključimo še prepričljivo in večplastno izrisane značaje pripovednih likov ter slogovno gibkost, je pozitiven rezultat tako rekoč na dlani. Živ, živahen in sočen jezik, s katerim se pisateljica mojstrsko približa govorici sodobnih otrok, je hkrati mesto avtentične individualizacije likov – ti se z različnimi govoricami in jezikovnimi registri medsebojno razlikujejo in konsistentno poudarjajo raznolika ozadja: Črtu se denimo nezgrešljivo pozna, da je njegova mama učiteljica slovenščine in da veliko bere, pri Kaju in Izi je očitna narečna govorica, Vidova hitra izreka, polna mašil, pa dodatno poudarja njegov prešeren, dinamičen in rahlo raztresen otroški značaj. Simoni Semenič je uspelo prikazati zelo raznolike in detajlno izdelane like, ki pred bralcem oživijo in predstavljajo odlično točko identifikacije mladim naslovnikom – fantje pri tem ne bodo nobena izjema, prav nasprotno. Kot pove avtorica, je imela ob pisanju ves čas pred očmi svoja sinova, njune otroško-mladostne interese in širša doživljajska obzorja.

Črt in Vid sta najboljša prijatelja, ki se jima po odkritju nenavadnega zemljevida pridružita še dvojčka Iza in Kaj. Skupaj se podajo na pustolovščino, ki jih nepričakovano poveže s pomembno najdbo na povsem drugem koncu sveta – najdbo, ki takoj, ko je najdena, nepričakovano izgine. Izpuhti v zrak. Seveda to povzroči sive lase njenemu najditelju, raziskovalcu Erasmusu Stephanusu; no, če smo iskreni, Erasmus od skrbi ni le osivel, je tudi oslepel, se izdatno zredil, izgubil levo nogo in vse lase, izpadli so mu vsi zobje, opešal mu je sluh, navsezadnje pa je postal še neizmerno suh. Tako vemo, da je bila najdba zares pomembna, izguba pa velika. Kakor koli, otroci med tem na drugem (torej našem) koncu sveta razpletajo skrivnost zemljevida, vmes pojedo lepo število odličnih zmrzlin Vidovega dedka Konstantina, nekajkrat spravijo v skrbi svoje starše in nehote naletijo na kriminalno združbo. No, morda ne ravno združbo, vsekakor pa na nekaj nadležnih nepridipravov in eno prav zoprno gospo. Dvoje na videz nepovezanih skrivnosti se poveže, dogajalne niti se zapletejo, da se nazadnje lahko lepo razpletejo ob prijetnem pričakovanju poletnih počitnic. Kaj bi si otroci lahko želeli lepšega?

Roman je razdeljen na devet poglavij, ki jih »uvaja« devet črno-belih ilustracij oziroma vinjet Tanje Komadina ter kratek povzetek dogajanja v posameznem segmentu. Od zastavljene forme na zanimiv način odstopa četrto poglavje, ki v povzetku izda kar celotno vsebino poglavja, tako da bralca na naslednji strani čaka samo razlaga: »In to je pravzaprav vse, kar se zgodi v četrtem poglavju. Greva torej kar na naslednje.« Iz navedka pa je že na prvi pogled opazna še ena pomembna značilnost pričujočega romanesknega sveta – pisateljica oziroma pripovedovalka bralca ves čas neposredno nagovarja, na neki način podre četrto steno med pripovedovalsko in naslovniško entiteto. Tovrstni dialog z bralcem ob zgodbi razvija nekakšen metanarativni komentar, ki včasih v postmodernistični maniri opozarja, da je vse samo konstrukt (»Za zdaj si jih samo predstavljaj, kako buljijo v zemljevid, ker sem pisateljica, sem jih zamrznila v tej pozi.«), spet drugič se situacija obrne – avtorica se postavi v vlogo opazovalke in junake iz fikcije zbeza v navidezno realnost (»Stala sem tam ob igrišču in jih gledala na šolsko igrišče.«). Avtorica, ki je v delu torej ves čas prisotna s samonanašalnimi intervencijami in komentarji, se denimo na strani enaindevetdeset spomni stavka, ki ga je pozabila na strani štirinajst – kakšna sreča! Aktivna in vse prej kot neopazna pripovedovalka zgodbe osvešča in reflektira lastne narativne postopke ter daje bralcu ves čas vedeti, da je ona tista, ki v rokah drži pripovedne niti. V tej samozavedajoči se naraciji, ki ironično sprevrača iluzijo celovitega pripovednega sveta, se najde tudi marsikatera duhovita pogruntavščina. Bralec tako ne spremlja samo pripovedi, temveč tudi (pogosto izrazito parodičen) premislek o njenem nastajanju in razpletanju. Avtorefleksivna metafikcija hkrati opozarja na izmišljenost zgodbenega sveta, ves čas bolj ali manj prisotna narativna sila, ki postavlja domišljijski svet in mu hkrati spodjeda temelje, pa mestoma ironizira celo lastno pripovedovalsko vlogo in vnovič vzpostavlja na videz avtonomno realnost svojih junakov (denimo ko vrli raziskovalec Erasmus Stephanus tako neutolažljivo joka, da pripovedovalka ne more nadaljevati pripovedi in fokus raje preusmeri nazaj k naši četverici prijateljev). Pisateljica se s svojimi posegi tako sicer ne predstavlja kot absolutna vladarica zgodbe, vseeno pa bralca opozarja na lastno kreatorsko oziroma demiurško vlogo pri oblikovanju pripovedne snovi.

Dogajanje v romanu je izrazito filmsko kadrirano (po avtoričinih besedah ji je film poleg romana najbližja umetniška forma), prizori so mestoma kolažno nanizani (»ker sem že v tej filmski štimungi, bom tule lepo prekinila prizor in greva pogledat, kaj počne Vid«), na to večkrat tudi izrecno opozori (»Ko gledaš film, gre to tako, da glasba naenkrat postane strašljiva …«). Čeprav je dogajanje mestoma precej napeto, pa, kot že rečeno, glavni čar Skrivnega društva ni v suspenzu – tega na enem mestu avtorica parodično zgradi z ekskurzom o – kdo bi si mislil – sami naravi suspenza. Pripovedovalka zgodbe res ni od muh. V zgodbo so vpletene številne književne reference, pomembno vlogo igrajo tudi razna zgodovinska dejstva in mitsko izročilo. V ozadje pustolovske pripovedi so subtilno vkomponirane teme, ki jim v mladinski književnosti nasploh pripada pomembno mesto: prijateljstvo, sočutje, iskrenost, pogum in medosebni odnosi. Spretno in avtentično je prikazan tudi odnos med otroki in starši, predvsem med Črtom in njegovo mamo Anjo.

Skrivno društvo KRVZ je skratka odličen mladinski roman, ki igrivo nagovarja mlade naslovnike na nekaterih univerzalnih interesnih točkah, odrasle bralce pa vrača v čase, ko še niso pojedli »šeststo petinštirideset kilogramov brokolija in bučk« in še niso pozabili pomembnih reči, ko so bili zmaji še del resničnosti in ko je bilo prav vse mogoče.

Ni komentarjev
Objavi komentar