Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Igor Plohl: Lev Rogi v Afriki. (Recenzira Gaja Kos)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Igor Plohl: Lev Rogi v Afriki. (Recenzira Gaja Kos)

Igor Plohl: Lev Rogi v Afriki. (Recenzira Gaja Kos)

Igor Plohl je na domačem literarnem prizorišču morda manj znano, a nikakor ne nepoznano ime, konec koncev ima za sabo že kar nekaj knjig, avtobiografsko Ne domišljaj si!, mladinsko pustolovko Pustolovščine v Prlekiji,  predvsem pa štiri slikanice z levom Rogijem v glavni vlogi, ki imajo prav tako avtobiografsko osnovo; no, pravzaprav še vse kaj drugega kot le osnovo.

V prvi slikanici Lev Rogi: Sreča v nesreči že na začetku izvemo, da je zgodba o levu Rogiju dejansko avtorjeva osebna zgodba, ne nazadnje si delita tudi ime: če Rogi preberemo nazaj, dobimo Igor! Po delovni nesreči je bil Igor Plohl za gibanje primoran uporabljati invalidski voziček, kar mu je sprva življenje postavilo na glavo, a z levjo močjo, vztrajnostjo in pogumom (izbira živalskega lika gotovo ni naključna) mu je uspelo zaživeti samostojno in aktivno. Tudi smisla za hec avtor ni izgubil; ko opisuje levovo stanje, zapiše: »Tudi misli so mu dobro tekle. Včasih celo za bedarije.« Prva knjiga o levu Rogiju torej pripoveduje o obdobju od vseh »nikoli več« (nikoli več ne bom mogel tega in onega in …), ki so se mu podili po glavi, do veselja in hvaležnosti za vse tisto, kar je ostalo neprizadeto in nespremenjeno. Ob tem avtor vseskozi poudarja velik pomen družine in prijateljev, ki so levu ob težkih trenutkih stali ob strani: »In ker je deljena sreča dvojna sreča in deljena žalost polovična žalost, je bilo levu Rogiju kmalu bolj prijetno pri srcu.« Prva slikanica je nastala deloma kot projekt avtorjevih učencev (Igor Plohl je namreč tudi učitelj), ki so poskrbeli za njeno (raznovrstno) likovno podobo.

Enotno podobo je lev Rogi dobil šele v naslednji slikanici Lev Rogi najde srečo. Tokrat ga je upodobila ilustratorka Urška Stropnik Šonc, za njena dela so značilne barvno živahne, ploskovite ilustracije na videz enostavnih potez, ki pa otroke pritegnejo z igrivostjo in simpatičnostjo. Tudi v tej slikanici avtor v uvodu oziroma predgovoru izpostavi, da gre za njegovo osebno zgodbo, poudari pa tudi svoj namen: »S pravljico Lev Rogi najde srečo sem želel opozoriti na to, da je vsaka invalidnost na začetku osebna življenjska tragedija, vendar ne vodi nujno v trajno žalost, popolno odvisnost od drugih in življenje na robu družbe. Invalidi lahko družbo bogatimo in v njej krepimo strpnost ter druge vrednote /…/« Začetek je podoben kot v prvi slikanici, a pred bralcem kmalu razgrne nove vsebine, vezane na novo življenje: lev Rogi začne spet opravljati svojo službo, znova vozi avto, ukvarja se s športom in nasploh samostojno zaživi. Gre torej za nekakšen panoramski pogled na življenje po levovi nesreči, v dodatku Ko Rogi postane Igor na koncu pa se nam avtor predstavi ob fotografijah iz svojega vsakdanjega življenja. S tem mladim bralcem na hitro, a vseeno precej učinkovito predstavi vsakdan človeka, ki za gibanje uporablja invalidski voziček.

Tretja slikanica, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah, izjemoma ne temelji na resničnih dogodkih, prav tako je za razliko od prvih dveh dejansko leposlovno-poučna. Zgodbo o Rogiju in risu Ediju, pomočniku trenerja za športnike invalide, ki skupaj obiščeta paraolimpijske igre, se selita s prizorišča na prizorišče in spremljata različne športe oziroma tekme, namreč vseskozi spremljajo okvirčki z različnimi informacijami o paraolimpijskih igrah, športnih disciplinah športnikov invalidov itd., na koncu pa sta dodani še kratki poučni besedili Paraolimpijski šport v Sloveniji in O športu tekmovalcev na invalidskih vozičkih. Poučni del slikanice postreže z zanimivimi informacijami, kar zadeva leposlovni del, pa ima le nekoliko preveč prepričevalen zaključek – sploh v slikanicah pogosto velja, da je manj več; to, kar je na koncu poudarjeno (invalidnost ni ovira …), je bilo tako ali tako že lepo prikazano skozi celotno zgodbo in je zatorej kratko malo odveč.

Četrta iz serije slikanic o levu Rogiju, Lev Rogi v Afriki, je spet nastala po resničnih dogodkih, in sicer po avtorjevem potovanju v Tanzanijo. Razen slovarčka na koncu, v katerem najdemo razlago morebiti manj znanih besed (Masaji, baobab itd.), je ta povsem leposlovna, opisuje priprave na potovanje, polet in zaplet na letališču, obisk masajske vasi, doživetja na safariju, zaokroži pa se s poletom v domovino, ki levu, pred nesrečo zagretemu planincu, postreže še z veličastnim pogledom na Kilimandžaro, kar da potovanju piko na i. Zgodbica je zanimiva že zato, ker se dogaja na drugem koncu sveta in bralca popelje na safari, med živali, ki jih lahko nepopotniki občudujejo le v živalskem vrtu, pa še tam ne vseh. Če je v resničnem življenju na potovanje odšel Igor Plohl, je logično, da se je v knjigi na pot odpravil lev Rogi, a ravno v tej slikanici je to nekoliko manj prikladno kot v prejšnjih, kjer je simpatičen levji lik gotovo pritegnil otroke; tudi tu jih, a tokrat je rahlo nenavadno, da lev odide na safari gledat leve in druge živali in da v okolju, v katerem levi ljudem predstavljajo kvečjemu nevarnost, obišče Masaje itd. Saj vidite, kam molim taco, kajne? V prejšnjih knjigah se živalski in človeški svet nista mešala, v zgodbah je dosledno obstajal le živalski (seveda z močnimi aluzijami na človeškega), toda ko pride do mešanja enega in drugega, utegne na določeni ravni to delovati nekoliko nenavadno oziroma nenaravno. Ne glede na to tudi najnovejša slikanica opravlja pomembno nalogo, ki si jo je zastavil avtor: s tematizacijo invalidnosti, ki je v domači književnosti za otroke (pa tudi mladostnike) sicer tu in tam prisotna, a je vedno znova dobrodošla, o njej ozavešča mlade in jim predaja pomembna sporočila o pomenu optimizma, iskanja rešitev, močne volje, vztrajnosti, radovednosti, učenja, pa tudi prijateljstva, solidarnosti in sprejemanja. Tudi slikanico Lev Rogi v Afriki na koncu spremlja nekaj fotografskega materiala, ki dokumentira pisateljevo afriško avanturo, avtor pa bralca v sklepnih odstavkih (ki niso več del levje zgodbe) napoti tudi do videoposnetkov na Youtubu. Ilustratorka je v knjigo nekaj afriškega duha vnesla ne samo s pisanostjo, pač pa predvsem z dekoracijo v obliki vzorčastih obrob strani in kam drugam umeščenih vzorčastih trakov ter z veznimi listi, na katerih najdemo tako vzorce z živalskih kožuhov kot tudi s tkanin in nakita afriškega prebivalstva.

Serija slikanic o invalidnem levu Rogiju, ki z dobro voljo omejitve ves čas presega in se zlepa ne odreče stvarem, ki so ga že od nekdaj veselile, nedvomno opravlja pomembno poslanstvo, saj avtor svojo osebno izkušnjo približa otrokom skozi simpatičen lik (a tudi s fotografijami, ki domišljijski svet živali en, dva, tri prestavijo v človeško resničnost) in s tem pomembno prispeva k detabuizaciji invalidnosti oziroma ponuja jasne odgovore na številna vprašanja, ki se morda ob pogledu na človeka na invalidskem vozičku porajajo v otroških glavah. Otroke, ki imajo srečo, da lahko hodijo, skačejo in tečejo, torej skozi jasne zgodbice informira, tiste, ki so se nemara znašli v podobnih okoliščinah kot avtor, pa opogumlja in spodbuja ter jim z lastnim primerom kaže, kaj vse se da, če se le hoče.

Ni komentarjev
Objavi komentar