Damijan Šinigoj je pisatelj, urednik, prevajalec, publicist in scenarist, pa tudi urednik revije Jamar, inštruktor jamarstva, jamarski reševalec, vodja izobraževanja pri Jamarski reševalni službi Slovenije in podpredsednik Jamarske zveze Slovenije; njegovo poklicno ukvarjanje z jamarstvom je povezano s tematiko mladinskega romana Kjer veter spi, o katerem bo tekla beseda. Avtor je v svojem prvem mladinskem romanu Iskanje Eve (Založba Miš, 2014), nominiranem za desetnico in večernico, s pomočjo socialnih omrežij, interneta in sodobne tehnologije v pustolovščini v živo združil najstnika Evo in Leona. Tokrat je »glavno vlogo« namenil jamam, ki jih zelo dobro pozna; skozi literarno zgodbo jih bodo spoznali tudi (mladi) bralci knjige, morda pa bo knjiga koga navdušila do te mere, da se bo vpisal v jamarski klub ter s pomočjo izkušenih jamarjev začel odkrivati skrivnostni svet podzemlja. Na slovenskih tleh imamo več kot 13.000 jam, nekatere med njimi so svetovno znane in turistično dobro obiskane, številne pa so »rezervirane« za profesionalne jamarje.
Rdeča nit romana Kjer veter spi je vpeta v podzemni oziroma jamski svet, kjer se odvija zgodba Blaža, najstniškega jamarskega pripravnika, in Irene, dekleta z rdečim mopedom, ki Blaža pripravi do tega, da jo odpelje na podzemno dogodivščino. Pripoved zaznamuje napet slog, ki ga premorejo redke knjige, pozitivno pa je tudi, da je pisatelj zgodbe spletel v kratkih (naslovljenih) poglavjih (nekatera so dolga zgolj eno stran) – z gledišča učiteljice in mentorice branja je kratkost prednost, saj mladi berejo vse krajša besedila, dolžina pa jih tu ne bo odvrnila.
Blaž in Irena obtičita v jami in vse kaže, da se bosta morala zelo znajti, da bosta spet zagledala beli dan. Hkrati z njuno zgodbo poteka tudi iskanje v Kočevskem rogu pogrešanega uslužbenca Zavoda za gozdove, gozdarja Marijana; Šinigoj zgodbi zelo naravno prepleta in ju izmenjuje z vsakim poglavjem, iskalna akcija, prek katere podrobneje spoznavamo jamski svet oziroma reševanje iz jam, služi kot zelo dober okvir intimni zgodbi Blaža in Irene ter jo tematsko in vsebinsko smiselno dopolnjuje, tudi nadgrajuje. Pisatelj zna bralca ob koncu poglavja dobro držati v napetosti, tako da komaj čakamo nadaljevanje zgodbe, ki nikakor ni klišejska. Stvari se recimo zapletejo, ko Irena in Blaž v jami najdeta sode z nevarnimi odpadki, najdeta pa tudi – pogrešanega gozdarja. Toda zgodba se znova zaplete, saj Irena v jami pozabi telefon in se morata z Blažem vrniti ponj. (V tem trenutku, ko pišem oceno romana, sem tudi sama pozabila telefon, a k sreči ne v podzemlju. Sinhronost literarnega besedila in realnosti!) Stopnjevanje pri pustolovskih zgodbah ustvarja napetost, pričakovanje, željo po branju in tudi (bolj ali manj izrazite) telesne reakcije, zato je branje takih romanov zagotovo lahko katarzično (napetost in sproščanje le-te).
Odlični so tudi dialogi, ki si jih zlahka predstavljamo na filmskem platnu, kar ni presenetljivo, saj avtor medij filma dobro pozna. Dialogi so živi, sočni, realistični, doživeti in vanje (tudi v samo zgodbo) avtor vpleta humor, npr. s šalo o zajčku, ki je priskakljal mimo vrste pred trgovino čakajočih živali, a ga je vsakič, ko je šel mimo medveda, ta brcnil proč, saj ni maral vrivanja. Ko pa se je to zgodilo ne vem že kolikič, ga je medved le vprašal, kako to, da je tako vztrajen, pa je dolgouhec odgovoril, da mora pač odpreti trgovino.
Dialogi med Blažem in Ireno so tudi iskanje bližine med najstnikoma, ki se sramežljivo (Blaž) in nič kaj sramežljivo (Irena) zbližujeta ter počasi prestopata iz prijateljstva v simpatijo. Ta se razvija v živo, ne prek spleta, in še v izjemnih okoliščinah, ko sta ujeta v jami, v kateri se Blaž izkaže in premaga strah pred stikom z Ireno. Irena ga v zgornjem svetu ves čas izziva in mu kaže, da jo tudi on zanima, da pa so stvari med moškimi in ženskami povsem drugačne, kot to beremo v rumenih revijah pri frizerju. Odnos med glavnima protagonistoma je naraven, zelo živ in iskren, gledata si v oči, čutita se, v jami še toliko bolj, ko morata sodelovati, da bosta živa prišla iz nje. Tam Blaž prestane »iniciacijo« v fanta, ki se približa dekletu; Ireni namreč kaže nekaj, pri čemer je uspešen, njegova samozavest se v jami razvije, nič več ni mnenja, da si Irene ne zasluži, ker jo osvajajo največji frajerji na šoli. Poprej si niti pomisliti ni upal, da bi jo utegnil zanimati. Blaž je simpatičen, zadržan najstnik iz povprečne in zdrave družine. Prav je, da je med literaturo za najstnike tudi knjiga, katere najstniški junaki nimajo težav s starši in jih ne zaznamuje hujša patologija, takšni, ki se lahko ukvarjajo sami s sabo in s hobiji, ki jih zanimajo. Se pa avtor pri enem izmed naslovov poglavij zanimivo poigra s stereotipi – poglavje namreč naslovi Dve mami, en oče. V jami prestane svojo iniciacijo tudi Irena, saj jo resnost položaja nekoliko strezni in vrže iz pretirane naivnosti, lahkomiselnosti in izzivalnosti. Spozna, da se iz resnih stvari ni dobro šaliti in da mora tudi sama tu in tam poslušati in popustiti, da se bo lahko vse dobro izteklo za vse vpletene.
Roman je prav tako zanimiv s stališča spoznavanja jamarstva: bralec se seznani z nekaterimi dejstvi o jamarstvu, z nekaterimi izrazi (skozenjc, prasica …), postopki reševanja, pripravami na spust v jamo, pa tudi nekaterimi speleološkimi in drugimi značilnostmi jam. Mislim, da je tematika jamarstva v leposlovju za mladino izredno zanimiva in po krivici zapostavljena, saj jame predstavljajo poseben in velik del slovenske naravne dediščine. Pisatelj nam odkrije nekaj dejstev tudi o nesrečah v jamah, ki jih na srečo ni veliko, so pa nekatere zelo tragične. Tudi na tem mestu vplete humor: »’A veste, kaj najprej naredi reševalec, ko ga pokličejo na jamarsko intervencijo za jamarja?’ ‘Srat gre!’ ‘A pa veste, kaj naredi reševalec, ko potem izve, da gre na reševanje jamarja iz globoke in komplicirane jame?’ ‘Še enkrat gre srat!’«
Kjer veter spi ni poetičen roman, če izvzamemo sam naslov, pa še tega lahko razumemo dobesedno – veter namreč spi v jamah. Nekaj poetičnosti pa si pisatelj »privošči« ob koncu: ko se Irena in Blaž rešita iz podzemlja, se nad njima odpre nadzemsko lep svet, še »severni sij« je nad njima. Ta posrebri njuno napeto pustolovščino, ki bi se lahko iztekla tudi bistveno manj srečno. Toda prav je, da se vse srečno izteče, prav je, da mlademu bralcu ostane lepo, da je po branju pomirjen, da zaupa v odrasle. Epilog pisatelj zaključi s posrečenim sms-om, ki ga Irena pošlje Blažu: »Blaž, hvala za super avanturo. Dajva to ponovit čez kakšnih 30 let. Rada te mam!« Zgodba je kljub fikcijskosti izpisana zelo realistično, skrb, da bi mlade vabila k posnemanju jamarske avanture, pa je odveč, saj avtor v notranjo vest Blaža in Irene v zadnjem poglavju zapiše, da jima je nerodno pri srcu, ker se je toliko ljudi angažiralo pri reševanju zaradi njune neumnosti.
Šinigojev mladinski roman Kjer veter spi z napeto pustolovsko zgodbo, prepričljivimi dialogi in portreti književnih oseb ter humorjem presega roman Iskanje Eve, zato pisatelju z jamarskim srečno želim pisanje naslednjega mladinskega dela.