Zvok letala je preglasil moje misli, ko smo se bližali pristanku. Pritisk v ušesnih bobničih je bil vse večji in večji, sledila je popolna tišina. Zvok letala in hrup ljudi, ki so sedeli okoli mene, sta utihnila. Pogledala sem skozi okno in pod menoj se je razprostirala divja, neukrotljiva zemlja, kakršne še nisem videla. V celoti je bila prekrita z zlatim sončnim plaščem, ki ji je nudil toplo zavetje sredi ostre zime. Pričakovala sem vsaj snežno odejo, ta bi morala prekrivati spečo zemljo, ki zadnja leta sicer vse bolj poredko leže k počitku, a je bila zemlja tokrat popolnoma budna in v celoti obsijana s soncem. Začutila sem njen pogled na sebi, kakor opaziš pogled nekoga, ki te od daleč opazuje in misli, da tega nisi in ne boš opazil. Vedela sem, da me opazuje in v znak pozdrava sem narahlo pokimala, kakor pokimaš znancu, ko ga srečaš po dolgem času. Zmrzal na površini zemlje je v soju sončnih žarkov pridobila bleščeče zlat sijaj in celotno obličje se mi je zdelo nekoliko sanjsko. Kakor da bi nekdo z budno pazljivostjo nežnega srca narisal zlato obrobo na zemljino površino. Globoko sem vdihnila in dopustila solzam, da so prišle na površje. Pospremila sem jih z nasmehom in v mislih sem bila že na poti k ljudem, ki sem jih prišla obiskat. Sanjsko zamišljenost, v katero sem se za nekaj trenutkov ujela kakor v pajkovo mrežo, je prekinilo kolesje letala, ki je butnilo ob asfaltno letalsko stezo. Moja duša se je v trenutku sunkovitega zaviranja, ki je sledilo pristanku, začela spuščati iznad oblakov nazaj v svojo meseno izbo. Moje telo je spet postalo moj prvi in najbolj znani dom. Začutila sem prijeten občutek globokega veselja in radosti, kajti letalo je po desetih urah letenja varno prispelo na svoj cilj in me poneslo globoko v osrčje otoka, ki ga mnogi še vedno imenujejo Želvji otok. Na tem mestu je pred davnimi leti stvarnik sanjal novo življenje. Po neštetih sanjah in modrostih, ki jih je nosil v srcu, je novo življenje ustvaril na hrbtu velike, stare in modrosti polne želve. Ko sem stopila z letala, sem začutila njen trd, a obenem nežen in ljubeč oklep, ki je držal moje telo in še nešteto drugih skrivnosti, ki so bile skrite pod oklepom. Na to pot so me pospremili pogledi staroselskih poglavarjev, ki so sedeli na divjih konjih in me neustrašno gledali z velikih fotografij, ki so visele na letališču. Moja pot se je začela visoko v gorovju Kolorada, med belimi sovami, visoko letečimi orli in sramežljivimi losi, ki so se svobodno sprehajali po zasneženih gozdovih Severne Amerike.
***
Velika lesena koča, prekrita s svežim februarskim snegom, je samevala v osrčju goratega območja. Pripravljena je bila na naš prihod in dobrodošlico nam je izkazovala s svetlim plamenom majhne sveče, ki jo je vaški upravnik pustil na okenski polici, da bi kočo laže prepoznali in da bi laže našli pot do nje. Z neba so padale debele snežinke, neverjetno mrzel večer se je počasi prevešal v noč. Termometer je kazal kar minus petindvajset stopinj. Medtem ko nas je koča nestrpno pričakovala, smo se še vedno vozili po zasneženi in močno zaledeneli poti, ki nas je vse ožja v zelo počasnem ritmu vodila proti cilju. Na sprednjih sedežih sta sedela staroselca bronaste polti, Eugene in Edna, oba v šestdesetih letih, na zadnjih sedežih pa sva sedela jaz in Paul, prijatelj iz New Jerseyja. Sredi vožnje, ovite v prijeten pogovor, je Eugene, ki je vozil avto, sunkovito pohodil zavoro in zaradi debele plasti ledu je avto drsel po cesti še kakšnih trideset metrov, preden se je popolnoma zaustavil. V tistem trenutku smo vsi v avtu hkrati utihnili in otrpnili. Prijeten pogovor se je sprevrgel v smrtno tišino. Najprej sem pomislila, da smo morda naleteli na jelena, ki je prečkal cesto, ali pa smo izgubili pot pred seboj, kajti sneženje se je iz trenutka v trenutek bolj krepilo in ceste, po kateri smo se vozili, skorajda ni bilo več videti. Ko se je avto popolnoma ustavil, sta bila edina zvoka, ki smo ju še slišali, glasno skovikanje snežne sove in šumotni zvok tišine, ki ga povzročajo zgolj padajoče snežinke. Eugene se je obrnil nazaj k nama in naju nekoliko presenečen vprašal:
»Sta začutila to? Sta videla, kaj se je pravkar zgodilo?«
Oba sva se začudeno spogledala. Nisva prav dobro vedela, kaj naju sprašuje, nato pa skorajda istočasno odgovorila, da nisva začutila nič posebnega. Oba sva bila vso pot popolnoma zatopljena v globok pogovor. V tisti nekajurni vožnji proti koči je bilo sklenjeno tesno prijateljstvo, za katerega oba veva, da bo trajalo vse življenje. Zaradi tega nihče od naju niti približno ni bil pozoren na to, kaj se dogaja v najini bližini. Eugene je odpel svoj varnostni pas, odprl vrata in nam vsem skupaj rekel, da moramo čim hitreje iz avta. Dal nam je vedeti, da je to naš prvi postanek in tudi naša prva preizkušnja. Za razliko od naju s Paulom, ki sva sedela zadaj, je bila Edna ves čas popolnoma mirna. Eugene nas je prosil, da stopimo do roba ceste, če bi slučajno pripeljal kakšen avto. Bil je nekoliko osupel, a hkrati neizmerno vesel, da je lahko z nami delil to izkušnjo. Sama sem bila ob vsem skupaj precej zadržana, kajti nahajala sem se globoko v nedostopnem gorovju, sredi noči in sredi popolnoma nepoznane neokrnjene divjine, z ljudmi, ki jih nisem prav dobro poznala. Razen nas tam ni bilo čisto nikogar in ničesar. Nobene luči ali avtomobila. Le divja zasnežena pokrajina.
Eugene je rekel, naj zapremo oči in za nekaj trenutkov obstanemo v čisti tišini. Dal nam je prostor, da smo lahko začutili, kaj se dogaja okrog nas. Po nekaj minutah tišine nas je vprašal, ali smo kaj začutili. Spogledali smo se. Nekoliko sem počakala, in ko sem videla, da ne bo nihče drug začel, sem spregovorila:
»Na svoji desni čutim nekaj zelo velikega, gromozanskega in skrivnostnega. Ne morem ugotoviti, kaj je to. Čuti se kot nekakšen velikan, ki se sprehaja tod okoli.«
Ko sem odgovorila, sem se začudila svojim besedam, Eugene pa se je ob mojem odgovoru nasmehnil in mi pokimal. Nato se obrnil k Paulu in tudi njega vprašal, ali je kaj začutil.
»Nič posebnega. Mraz in padajoč sneg ustvarjata neverjeten mir. Samo tišino čutim in ji poskušam pozorno slediti,« je odgovoril. Opazila sem, kako se mu je ob izgovarjanju besed kadilo iz ust zaradi mraza, ki je postajal vse bolj neugoden.
Edna je počakala na najina odgovora, nato je spregovorila tudi ona. Za razliko od naju je govorila z neverjetno in nenavadno mirnostjo. Mir, ki sem ga začutila ob staroselcih, je bil nekaj neobičajnega in tako zelo redkega. Nekaj, česar ob ljudeh še nisem doživela. Tako kot Eugene je tudi Edna govorila zelo počasi in mirno. Kakor da bi brala pesem, ki pravkar nastaja v njenem srcu.
»Prišla je jelenja ženska, ki sem jo lepo pozdravila. Tukaj je in nas budno spremlja. Ščiti vstop v vas, ki leži pred nami.«
Ob tem se je obrnila k Eugenu in ga vprašala, ali jo je tudi on srečal.
Paul in jaz sva se samo spogledala in nekoliko začudeno sem vprašala:
»Jelenja ženska?«
Eugene je prikimal in se še bolj široko nasmejal. V tistem trenutku je skozi snežno nebo zapihal močan veter, ki nas je premrazil do kosti. Eugen nam je rekel, da je čas, da se vrnemo v avto, da ne bi zmrznili, in da bomo pogovor nadaljevali v avtu.
Prižgal je avto in vključil gretje, ki smo ga vsi prijazno pozdravili. Medtem ko je nadaljeval razlago, naju je opazoval v vzvratnem ogledalu.
»Tisto, kar si začutila, Nastja, je ogromno jezero, ki je ob cesti. Začenja se prav na tem mestu in se razprostira vse do vasi, v katero smo namenjeni. Jezero je glavni zaščitnik in čuvaj tega mesta. Njegov duh pazi na celotno območje. Prostor, ki ga obiskujeta, je svét in je za nas, ki tukaj živimo, zelo pomemben. Zato bomo previdno nadaljevali vožnjo. Danes moramo še posebej paziti, ker je jezero kakor magnet. V katerem koli trenutku nas lahko potegne k sebi. Na srečo je jezero dovolj zaledenelo in bo lahko preneslo težo avtomobila. Še dobro, da pri kosilu nisem pojedel več ocvrtega kruha in nisem še težji kot sicer. To bi nas lahko ogrozilo,« je dejal v smehu in nas s tem nekoliko pomiril. Kljub temu da se je vzdušje v avtu nekoliko sprostilo, nisem mogla pozabiti jelenje ženske, ki sta jo omenila Eugene in Edna.
»Kaj pa je z jelenjo žensko? Kdo je ona?« sem vprašala z nekoliko skrivnostno radovednostjo.
»Jelenja ženska je … No, ne vem, kako bi jo najbolje opisal,« je rekel in za nekaj trenutkov utihnil.
»Je nekaj, kar ni čisto s tega sveta. Nisem popolnoma prepričan, da bosta razumela, ampak ali morda kdo od vaju prihaja sem z nečistimi, slabimi ali skritimi nameni?« je vprašal in naju oba resno pogledal. Zaskrbljeno sva odkimala in Eugene je nadaljeval.
»Jelenja ženska je zaščitnica naših skupnosti. Skrbi za ženske in otroke. Včasih se pokaže v podobi ženske ali pa v podobi jelena. V preteklosti so jo sicer videvali tudi v podobi katere druge živali, ampak običajno se pokaže kot jelen. Odvisno je tudi od tega, s kom ima opravka. Sprehaja se ob tem jezeru, oba sva jo že srečala tukaj, vendar nikoli tako očitno, kot zdaj. Pogosto preži na avtomobile, v katerih sedijo moški. Če bosta kdaj srečala žensko, ki se vama bo zdela neobičajna, najprej poglejta njena stopala. Jelenja ženska ima namesto stopal jelenja kopita. Takoj bosta vedela, da je ona. Njena naloga je, da ščiti ženske in otroke pred nasilnimi moškimi, da poskrbi za njih.« Ob tem se je Eugene nekoliko zaustavil, uporabil tekočino za stekla ter si s tem nekoliko izboljšal pogled na cesto.
»Ko rečem, da poskrbi za njih, mislim na to, da jih ubije. Jelenja ženska ubija moške, ki so nasilni do žensk in otrok. Zelo je maščevalna in ne odneha, dokler ne doseže svojega in dokler dokončno ne zaustavi nasilja. Tod okoli krožijo zgodbe, ki jih naši ljudje dobro poznajo. O ženski, ki zapeljuje moške in jih vabi globoko v gozdove. Moške zvabi v gozd in jih pusti tam, sama pa izgine brez sledi. Ti moški sami in izgubljeni tavajo po gozdu, dokler se ne zgrudijo zaradi izčrpanosti ali zaradi mraza in … umrejo. Jelenja ženska običajno pride skupaj z močnim vetrom, ki sta ga tudi oba začutila. Spoštujemo jo kakor mati naravo, ki nas uči, da moramo z vsem živim delati nežno in spoštljivo. Še posebej pa z ženskami, ki so temelj naših skupnosti, in z otroki, ki so naša prihodnost. Kdor ni spoštljiv, plača s svojim življenjem. Vsekakor nas je prišla preverit,« je rekel, kakor da bi šlo za nekaj povsem običajnega in normalnega. Midva s Paulom pa sva oba nekoliko prestrašena pogoltnila slino in se debelo spogledala. Trenutek najinega strahu in negotovosti je prekinila pesem iz radia, ki je nekoliko razelektrila napeto vzdušje. Eugene je zelo počasi nadaljeval vožnjo po zasneženi poti proti koči.
»Najbolje, da skušamo malo pohiteti. Pred nami je še kar nekaj poti.«
Našo pot je v tistem trenutku prekrižala velika bela snežna sova, ki je skupaj z debelimi snežinkami preletela vozilo in pristala na drevesu ob cesti. Vse skupaj se mi je zdelo zelo nenavadno; zgodba o jelenji ženski, snežna sova, temna noč, snežinke in nenazadnje velika, s snegom obtežena drevesa, mimo katerih smo se vozili po popolnoma zasneženi cesti. Opazovala sem drevesa, podobna brezam, ki so na svojih deblih nosila nekakšne oči. Čutila sem, kako nas opazuje vsa pokrajina, in zelo dobro sem se zavedala, da niti približno nismo sami.
»Eugene, kakšna drevesa so to? Zakaj nas opazujejo?« sem začudeno vprašala in pokazala na očesa, ki so strmela v nas, s tem pa sprožila val smeha v avtu.
»Pa si jih le opazila. Rečemo jim drevesa aspen in imajo oči, ki te opazujejo na vsakem koraku, ko se potikaš po tej pokrajini. Pazi, kaj boš počela na zemlji ljudstva Núu-agha-tʉvʉ-pʉ̱ Ute. Tukaj boš začutila, kako je, ko te opazuje vse stvarstvo,« je dejal in nadaljeval vožnjo proti koči, ki se je zaradi soja nežnega plamena na oknu že risala pred nami.
***
Do koče smo prispeli precej pozno. Eugene in Paul sta šla po drva, da bi lahko zakurili v velikem kaminu, ki je stal ob steni dnevne sobe. Soba je bila zelo prostorna in skoraj v celoti odeta v temen les. Na eni strani so bila ogromna steklena okna, ki so odpirala pogled na zasneženo pokrajino, na drugi pa se je soba združila z veliko jedilnico, ki se je širila v kuhinjo. Kot znak zaščite je na steno Eugene obesil kožuh kojota, ki je ves čas bdel nad nami. Pred kaminom je stala velika okrogla in nizka lesena miza, izdelana iz masivnega, odžaganega debla, ob njem pa so bili veliki in udobni stoli ter velik fotelj. Iz sobe je majhen prehod vodil v dobro založeno knjižnico. Sprehajala sem se po njej, medtem ko sem čakala, da se Eugene in Paul vrneta iz drvarnice. Večine knjig, ki so stale na policah, nisem še nikoli videla. Prvič se mi je zgodilo, da so bile zame vse knjige nove. Z dlanmi sem se sprehajala po knjigah in odkrivala knjige o staroselcih, ki so jahali skozi prostrane planjave, o zdravilnih zeliščih, o starodavnih staroselskih modrostih in številne pravljice za male in velike otroke. Vonj po knjigah, ki je zapolnjeval ta prostor, je pričaral prijetno, domače vzdušje. Popolnoma naključno sem izbrala knjigo, ne da bi jo sploh pogledala, in jo odnesla k svoji postelji. Položila sem jo na nočno omarico, če slučajno ponoči ne bi mogla spati in bi potrebovala družbo. V samotnih zimskih večerih so knjige vedno najboljša in najdragocenejša družba.
V teh krajih ima zima zelo pomembno vlogo, velja za čas, ko zemlja leže k počitku. Skupaj z njo in z globokim spoštovanjem do speče zemlje k počitku ležejo tudi njeni ljudje. In prav v času posvečenega zimskega počitka se v srcih ljudi prebujajo zgodbe, ki jih pripovedujejo ob ognju. Ko sem stopila v dnevno sobo, sem opazila, da ogenj že gori in da Eugene in Edna prijetno kramljata in se smejita kot dva majhna otroka. Eugene je sedel za Edno in ji z nežnimi in usklajenimi gibi česal dolge črne lase. Usedla sem se na udoben stol pred kaminom nasproti njiju in se zagledala skozi okno. Lebdeče snežinke so me popolnoma zasanjale. Čakali smo, da sem nam pridruži Paul, ki se je še vedno mudil s prekladanjem in pospravljanjem svoje prtljage. Eugene je Ednine lase počasi in skrbno spletel v dolgo črno kito.
»Naši predniki niso smeli nositi dolgih las,« je rekel, ne da bi pogledal proti meni. Kljub temu sem vedela, da so besede namenjene meni.
»V belskih internatskih šolah nihče ni smel nositi dolgih las. Medtem ko so morali majhni staroselski otroci klečati pod podobo križa in momljati našemu ljudstvu vsiljene, tuje molitve, so nune rezale njihove dolge lase in jih brezčutno metale v koš za smeti. To je za nas zelo nespoštljivo in žaljivo. Verjamemo, da naši lasje nosijo spomine naših prednikov in so vir neskončne moči. Ko jih spletamo v kite, vanje vpletamo učenja prednikov in njihove molitve, pa tudi spomine in zgodbe. S tem poskrbimo, da zgodbe naših ljudstev ostajajo prepletene z vsemi nami, ki prihajamo za njimi. Daljši kot so naši lasje, močnejša je naša vez s tradicijo, ki so jo mnogi želeli izkoreniniti.«
Njegova pripoved je bila zelo boleča in obenem tudi zelo ljubeča. Moje oči so se v trenutku zasolzile in zasanjano počivale na ognjenem plamenu, ki je gorel v kaminu. Čutila sem njuno ljubezen do široko razvejanih korenin in do ljudi, ki jih nosita v svojih kosteh.
»Še posebej pomenljivo je, če ti lase spleta bližnja ljubljena oseba. S tem se krepi svetost odnosa med osebama, in pri nas to počnemo že od začetkov časa,« je rekel in na konec dolge in debele kite Edninih las privezal rdečkasto pentljo. V tistem trenutku je v prostor vstopil Paul in Edna naju je oba pogledala s toplim in prijaznim nasmeškom.
»Sta pripravljena?«
»Sva,« sva odgovorila v en glas, čeprav nobeden od naju ni prav dobro vedel, kaj naj bi to pomenilo.
Eugene je vzel vžigalice in svoj domači tobak ter zapustil kočo, Edna pa naju je prosila, naj mu slediva. Hodili smo po sveže zapadlem snegu, ki je prijetno škripal pod našimi zimskimi čevlji. Zvok škripajočega snega je v meni prebudil globoko radost, spomnil me je na otroštvo in na vse tiste zasnežene zime, ki jih skorajda več ne srečam. Po desetih minutah hoje smo prispeli do jezera, ki se ga zaradi teme in velike količine snega skorajda ni videlo. Edna nama je v roke položila drobec posušenega tobaka.
»Kadar koli stopita na novo zemljo, se ji zahvalita in jo prosita za zaščito. S tem izkazujeta spoštovanje zemlji, na kateri stojita, in ljudem, katerih kri se pretaka po drevesnih žilah prostora,« je rekla z meni nepoznano nežnostjo in milino.
Eugene se je ob tem zazrl v nebo. Moj pogled je sledil njegovemu in osupla sem se zazrla v čudovito kristalno jasno nebo. Nad menoj se je razprostirala Rimska cesta, ki se je v temni noči modrikasto svetila. Nikoli si nisem mislila, da jo bom kdaj tako jasno videla. In to s prostim očesom, v divjem gorovju Kolorada. Nekaj trenutkov smo samo stali in občudovali veličastnost jasnega neba, nato pa je Eugene začel izgovarjati besede v jeziku, ki ga nisem poznala. Zvenelo je, kot bi se pogovarjal z nekom, ki ga nisem mogla videti. Kmalu sem ugotovila, da govori z zemljo, ki je na njegove besede tiho odgovarjala z nežnimi sunki vetra. Rekel nama je, naj zapreva oči. Zavohala sem prijeten vojn tobaka in začutila Eugena, ki je stal pred menoj. Na mesto mojega srca je pazljivo položil dlan. Spet je izgovarjal besede v meni neznanem jeziku, in začutila sem, da jih izgovarja skozi solze. Njegove solze so na plan izvabile tudi moje. Na mesto mojega srca je nežno pihnil dim tobaka in izrekel zahvalo. Enak postopek je ponovil pri Paulu, nato nama je rekel, naj zemlji pokloniva tobak, ki sva ga skrbno držala v dlaneh. Tobak sem odnesla k drevesu, ki me je nepremično opazovalo. Moje dlani so bile popolnoma otrple zaradi mraza, a sem kljub temu uspela položiti tobak na debelo plast snega pod drevesom. Dlani sem položila na snežno odejo in znova začutila močan veter, ki je zazibal drevo nad mano.
Eugene je zaključil s poklonom vsem smerem neba. Vzhodu, jugu, zahodu in severu. Nato se je obrnil proti Edni, s katero sta si izmenjala nekaj besed. Težko sem razbrala, o čem govorita, a med skritimi besedami so mojo pozornost pritegnile tiste, ki sem jih prepoznala.
»Jelenja ženska.«
***
Ugasnila sem svetilko, ki je stala na nočni omarici ob postelji, in poskušala zaspati. Nikakor nisem mogla umiriti misli, ki so begale sem ter tja. Razmišljala sem o letalu, ki je nekaj dni pred tem strmoglavilo v reko Potomac v Washingtonu; o pajku, ki sem ga opazila v kotu sobe in je nato izginil in mi s tem povzročal nelagodje; o Paulu, ki je spal v sosednji sobi in je postajal moj vse boljši prijatelj in zaupnik; in navsezadnje o jelenji ženski, ki me je ovita v skrivnostnost nazadnje zazibala v sen.
Tisto noč me je nekajkrat prebudilo ropotanje, ki je prihajalo od zunaj. Občutek sem imela, da nekdo hodi po lesenem podu pred kočo, kar me je prestrašilo. Kljub hitro utripajočemu srcu sem uspela zaspati nazaj in potopljena v sanje sem spala vse do jutra, ko me je spet prebudil močan ropot, podoben tistemu ponoči. Prebudila sem se, se zdrznila in po vsem telesu začutila močno bolečino. Ko sem prišla v dnevno sobo, sem pozdravila Eugena in ga vprašala, kaj pomeni ta telesna bolečina. Povedala sem mu, da me je nekakšen zvok sunkovito prebudil iz sanj in mi povzročil nekakšno bolečino. Premislil je, nato pa odgovoril.
»V sanjah obiskujemo druge svetove in običajno naša duša ob tem zapusti telo. Hitreje kot se prebudimo, manj časa ima na voljo, da se vrne nazaj v telo. Če se mudiš na kakšnem zelo oddaljenem kraju, se padec duše v telo čuti kot padec z velike višine. Zato telo boli, če se prehitro zbudiš.«
Odgovor se mi je zdel popolnoma legitimen in logičen in mi je dal misliti.
»Kakšen zvok pa te je prebudil? Jaz nisem slišal ničesar,« je rekel, v tistem trenutku pa je v dnevno sobo stopil Paul, ki je bil videti precej neprespan. Ujel je vprašanje, ki mi ga je postavil Eugene, in se je takoj vključil v pogovor.
»Sta tudi vidva slišala glasen ropot?« je dejal zaprepadeno in prestrašeno.
Eugene je odkimal, jaz pa sem mu povedala, da sem slišala nekakšne stopinje in da sem imela občutek, da je nekdo zunaj pred hišo in nas opazuje skozi velika okna dnevne sobe. Tudi Paul je povedal, da je slišal nekoga. Predlagala sem jima, da preverimo. Toplo smo se oblekli, nato pa stopili na zasneženo verando. Na moje veliko presenečenje sem odkrila jelenje sledi in ju takoj poklicala. Prišla sta za mano in se tudi sama začudila, kajti jelenje stopinje niso bile štiri, temveč zgolj po dve.
»Ta jelen je moral hoditi po dveh nogah,« je pripomnil Eugene, medtem ko je proučeval stopinje.
V tistem trenutku je na verando stopila še Edna.
»Jelenja ženska je nekje v bližini, začutila sem jo. Prišla je preverit, kaj počnemo,« je rekla in si zaradi neizprosnega februarskega mraza z rokami pogladila nadlakti.
***
Eugene me je tistega jutra prosil, če bi šla z njim do trgovine, da bi kupila nekaj stvari, ki smo jih potrebovali. Najbližja trgovina je bila oddaljena približno petdeset milj, bila je v sosednjem mestu, zraven bencinske črpalke. Medtem ko je Eugene čistil šipe in polnil rezervoar, sem vstopila v trgovino in se sprehodila po njej. Za pultom sem opazila žensko, ki me je prijazno pozdravila in mi ponudila pomoč pri nakupu. S police sem vzela vrečko slanih arašidov in se namenila k pultu, da jih plačam. Ko sem stopila bliže pultu, sem opazila, da se pod debelo plastjo pudra na prodajalkinem obrazu skrivajo temne lise. Začela je pogovor in me vprašala, od kod prihajam.
»Iz Slovenije,« sem rekla in po tem, ko me je začudeno pogledala in s tem pokazala, da ne ve točno, kje je to, sem ji pojasnila, da je to v Evropi, tik ob meji z Italijo.
»Daleč od doma,« je rekla in se nasmehnila ter s tem še bolj poudarila prikrito črnino okoli oči. Vprašala sem jo, kaj se ji je zgodilo, in pokazala na mesto okrog oči.
»Moj mož …«
»Vaš mož?« sem odvrnila in počasi začela dojemati.
»Moj mož veliko pije in hitro postane nasilen.« Ob odgovoru jo je oblil sram in pogled je uprla v tla.
»Žal mi je, nihče si ne zasluži česa takega,« sem rekla, čeprav sem vedela, da te besede nekomu, ki je žrtev nasilja, ne pomagajo prav dosti.
»Kaj hočem. Ni enostavno, ampak iščem veselje v majhnih stvareh.«
Začutila sem globoko žalost, ki jo je poskušala skriti pod plast pudra in jo zakriti z neiskrenim nasmeškom. Izmenjali sva si še nekaj besed, nato sem opazila njen prestrašeni pogled, ki se je zazrl skozme. Videti je bila, kot bi videla duha.
»Moj mož prihaja,« me je prekinila in s prstom nervozno pokazala na možakarja, ki je pred trgovino parkiral Fordov poltovornjak.
»Ne mara, če predolgo govorim z ljudmi,« je rekla in s tem nakazala, da želi zaključiti najin pogovor. Obrnila sem se in zagledala močnejšega moškega, ki je že na prvi pogled deloval zelo neprijetno in neobzirno. Vrečko slanih arašidov sem plačala s petimi dolarji in ji rekla, naj obdrži drobiž, nato sem jo pozdravila in zapustila trgovino. Na poti proti avtu, v katerem me je že čakal Eugene, sem šla mimo njenega moža, ki je razkladal stvari iz prtljažnika svojega forda. Ko sem odprla vrata avta, sem za seboj začutila nekaj neobičajnega. Usedla sem se in se pripela z varnostnim pasom, nato pa zagledala žensko, ki se je počasi približevala vozilu prodajalkinega moža. Dobila sem zelo čuden občutek in se spomnila Eugenovih besed.
»Če bosta kdaj srečala žensko, ki se vama bo zdela neobičajna, najprej poglejta njena stopala.« Ob tem me je spreletel srh in oblil hladen pot. Pogled sem spustila proti njenim nogam. Na mestu, kjer bi morali biti čevlji, sem zagledala jelenja kopita. Ženska je med hojo proti možakarju obrnila pogled k meni, ki sem vsa zaprepadena sedela v avtu in jo nemo opazovala. Nasmehnila se mi je in mi narahlo pomežiknila, nato pa nadaljevala s hojo in ogovorila prodajalkinega moža.
Eugene se je obrnil k meni in opazil osupel izraz na mojem obrazu.
»To so stvari, v katere se ne smeva vmešavati. Naj narava poskrbi za to in konča nasilje.«