1. V profil sem dala same svoje prastare fotke, punco, kakršna sem bila pred dvajsetimi leti; plehko blondinko kaj hitro začnejo oblegati prečudni adrenalinski tipi. Najprej Napoleonov vojak na težkem egotripu, ki povsem očitno še ne ve, kaj ga čaka v Rusiji. Potem križarski vitez pred gorečim Jeruzalemom s polnim naročjem plena. Ta dva […]
»Stop! Stooop!« kriči režiser. Ta kolerična togotnost ni toliko stvar karakterja, kot je posledica vaje. V letih gledališke prakse se je izmojstril v tovrstnem despotstvu. Nenazadnje že od študija posluša hvalospeve genijem, ki besnijo na igralce, mečejo v glave tekste, pljuvajo v direktorje in klofutajo kritike. To so tiste prave zvezde. Očitno se tako dela.
Miha Mazzini Dve zgodbi Pogled Koncert začnem s skladbo, s katero sem glasbeno izobrazbo končal, z Beethovnovo Bagatelo v g-molu, Op. 119, št. 1. Izpod rok mi steče bolje kot kadar koli, kot da vmesnih, moških let, bi rekla moja mama, nikoli ni bilo. Ne morem odtrgati oči od prstov. Tako živi so,
Zvok letala je preglasil moje misli, ko smo se bližali pristanku. Pritisk v ušesnih bobničih je bil vse večji in večji, sledila je popolna tišina. Zvok letala in hrup ljudi, ki so sedeli okoli mene, sta utihnila. Pogledala sem skozi okno in pod menoj se je razprostirala divja, neukrotljiva zemlja, kakršne še nisem videla. V
