Pogovori s sodobniki
Kristina Jurkovič s Stano Anželj
Jurkovič: Draga Stana, prvič sva se srečali pred mnogimi leti na poletnem seminarju literarnega prevajanja na Premudi, poznava se torej že precej dolgo, zato bi se kar tikali, če se strinjaš. In v javnosti si se s prvimi prevodi pojavila že kmalu po seminarju, če se ne motim. Da bi pa do teh začetkov zgradili most, bi te spomnila na pogovor pozimi leta 2021 v Vodnikovi domačiji, kjer se je Tanja Petrič pogovarjala s Sovretovo nagrajenko Marjanco Mihelič, z Amalijo Maček in tabo, obe sta bili nominiranki, ti za prevod romana Lakota nizozemskega avtorja Jamala Ouariachija. Ne ravno lahkotno in obsežno čtivo z več kot petsto stranmi. Dejala si, da se tako obsežnih knjig ne bi več lotila, da se vidiš bolj kot ”srednjeprogašico”. Toda Moersov Rumo & Čudeži v temi, leta 2009 tvoj literarni prevajalski prvenec, šteje več kot šeststo strani, Mesto sanjajočih knjig (nagrada za mladega prevajalca 2011) skoraj petsto, Vreščji mojster (častna listina IBBY 2014) ”slabih” štiristo … Tvoji prevajalski začetki so bili takoj teki na dolge proge, bi se strinjala? Resda pa ”špeh” ni enak ”špehu” …
Anželj: Draga Tina, strinjam se s tikanjem in imaš prav! Ob tvojem vprašanju sem pobrskala, kako se je na dolgo progo podala sveža diplomantka prevajalstva s svojim prvim tujim jezikom in kako že ”vpeljana” prevajalka, ki se je nizozemščine priučila v odraslosti. Da so bili na začetku prav zamonijski ”špehi” pri založbi Sanje, je bilo srečno naključje. Retrospektivno bi rekla, da sem se v Moersovo fantazijo spustila polna zanosa, da sem si upala veliko jezikovne igrivosti, najbrž nisem bila tako obremenjena z delom predhodnega prevajalca (ki sem ga seveda proučila zaradi izgradnje domišljijskega sveta; v enem ušesu mi je verjetno odzvanjala polemika okrog prevodov Harryja Potterja) in da se še niti nisem dobro zavedala celotnega založniško-prevajalskega kolesja. Priznanja, ki jih omenjaš, so mi dala močan zagon na poti samozaposlene v kulturi, ki je bila za moje okolje neobičajna. Prej ali slej so se, ponovno po srečnih naključjih, odprla vrata različnih založb in Cankarjeva založba mi je ponudila v branje privlačen ”špeh”: na zunaj ljubezensko zgodbo s potencialno kontroverzno temo in postmodernistično razgibano, a prav tako delo, ki na primeru Afrike razgalja ”humanitarno industrijo” in dregne v sodobno ”kulturo strahu”. Na to dolgo progo pa sem krenila iz urejenega prevajalskega vsakdana in brez časovnega pritiska, opremljena s prvo paleto izkušenj od prevajanja slikanic do znanstvene monografije ter verjetno s temu primernimi razmisleki o mogočih interpretacijah besedila in velikim občutkom odgovornosti. Z ozirom na besedilnovrstno in jezikovno preigravanje romana – od koranske sure do pamfleta, od zaljubljene čveketavščine do vinjene žlobudravščine – je bila to ”celovita prevajalska šola”. Toda tudi ”mentalna drenaža”: kakor sem se med prvim branjem z enim od likov povezala, sem se med večmesečnim piljenjem od drugega vse bolj odtujevala. Zatem se je potrdil vtis, da bo razumneje presedlati na srednje proge, na katerih tudi sicer najbolj naravno vzdržujem fizično kondicijo za delo.
Jurkovič: Takrat si v pogovoru kot pomemben faktor, ko gre za prevajanje obsežnih del, izpostavila suverenost (hitrega) odločanja. Če spet obudiva spomin na tvoje prve prevode, torej Moersove obsežne fantazijske romane, ki pokajo od prevajalskih orehov ter zahtevajo jezikovno suverenega in odločnega prevajalca – je takšna samostojnost naravna danost ali priučena veščina, ki si jo z leti le še utrdila (in brez katere ni prevodnih rešitev, ne glede na obseg)?
Anželj: Mogoče sem pri tej suverenosti imela v mislih ”prevajalski temperament”: ali delaš prvo verzijo prevoda, da si najprej vse niti zgodbe razpleteš pred očmi, nato pa se spuščaš v globine odločanja o barvanju besedišča, prirejanju realij idr., vse to ob ponovni primerjavi celote z izvirnikom, ali pa imaš tako dobro koncentracijo in spomin, da lahko že v prvo premišljeno zaveslaš v tekst in ob ponovni primerjavi z izvirnikom popiliš samo še določena mesta. Sama ne glede na obseg knjige od nekdaj spadam v prvi prevajalski tip in kljub poskusom nisem mogla spremeniti metode dela. Res pa je tudi, da se mi zdi laže kovati novotvorjenke, reševati besedne igre ali tuhtati o slovenskih priredbah, ko je ogrodje slovenskega besedila že postavljeno.
Koliko lahko izšolaš suverenost prevajalskega odločanja? Za nazaj bi rekla, da mi je bil zelo pisan na kožo pristop pri literarnem modulu med študijem, ko smo na primerih iz nemške književnosti ozaveščali različne principe prevajanja, od gospodarnosti do estetizacije. Te zakonitosti, kako se jezik obnaša pri prevajanju v slovenščino, pri nizozemščini odkrivam na lastno pest. Kot vidiš, je to izhodišče bolj ”sistematičnega” prevajalca, a glede na čustvene in kreativne vrtiljake med prevajanjem tudi ”intuitivec” v meni pride na svoj račun.
/…/