Lorenz Hatt na dopustu v Tuniziji utrpi srčni infarkt. Po vrnitvi v Švico sicer okreva, a kaj kmalu se mu stanje poslabša. Odtlej tiči doma, čaka in upa na rešitev. Mučno čakanje prekinjajo pomenljivi pogovori z gospodinjsko pomočnico in obiski neznanega, tihega gosta, ki mu Lorenz pripoveduje o sebi in svojem življenju ter mu pri tem na široko odpre srce. Med branjem se zavemo, da Lorenz Hatt govori o vseh nas: o našem čakanju, omahovanju, o naših upih in vdanosti v usodo, o naših stiskah ter o našem hrepenenju po življenju.
Markus Werner (1944–2016) je eden najodličnejših avtorjev sodobne švicarske literature, ki v svojih delih – napisal je sedem romanov – mojstrsko analizira sodobno družbo. Podton njegovih razmišljanj bi lahko povzeli z besedami življenje je nepomembno, nično in šele smrt naredi življenje pomembno. Wernerjev prefinjeni pripovedni slog bralca povsem očara: kljub resnosti tematike je njegova pisava ironična in polna iskrivega humorja, hkrati pa s presunljivo jasnostjo razkriva najgloblje vzgibe za naše (ne)delovanje.
Mnenja:
Julijana Voroš – Portal Dobre knjige
A vložna zgodba, nekakšna pravljica o vitezu in devici, daje slutiti, da je njegov optimizem bolj krhke narave. Njegove filozofske traktate o zdravniških čakalnicah, pa o darovanju in presaditvi organov, bodo razumeli zlasti tisti, ki so se kdaj že sami soočili s čim podobnim. Kako ne razmišljati o smrti v trenutkih, ko gospe s koso ni več mogoče odriniti?
Bolj kot samo dogajanje avtor tako v ospredje postavlja filozofska vprašanja o življenju in smrti ter odnosu do njiju, čakanju in fatalizmu, volji do življenja in odločitvah posameznika. Slednja knjigo, čeprav je napisana v času pred hitrim internetom in izdana v prejšnjem tisočletju, naredijo izjemno aktualno ter hkrati brezčasno.
