Ljubljana: Beletrina, 2023.
/…/
Lainščkov način pisanja teoretiki in kritiki opisujejo z mehkobo, melanholijo, toplino, humornostjo, blago, a prizanesljivo ironičnostjo in panonsko čustvenostjo. V njegovem najnovejšem romanu prepoznamo vse te elemente, ki pa v ničemer ne blažijo neizprosno kritičnega prikaza povojnega časa, razmer in odnosov med novodobnimi oblastniki in preprostim prebivalstvom. Kritičen pa je tudi do svojih ljudi.
Pištek, s pravim imenom Štefan, je samosvoja in kompleksna osebnost, večni upornik, včasih tudi zaletav in pretirano nezaupljiv, kot vsi ljudje z roba. Svet želi urejati po svoje, svoj prav pa brani, kot bi bil na fronti. Po drugi strani je ljubeč oče, skrben gospodar ter velik garač in poštenjak, in to po lastni izbiri in nazoru. Bogaboječa mati je preveč ponižna, sama se povsod postavlja na rep, kot bi bila nevredna vsega dobrega, vsake pozornosti ali privilegija. Popolnoma je posvečena sinu in možu. Čeprav nase povsem pozablja, predstavlja center otrokovega vesolja, njegovo dušo in srce, zavetje in varnost. Z možem živita v skladnem odnosu.
Pišteka bi brez težav lahko umestili v katero koli kuhinjo, vaško ali mestno, v kateri koli čas, pretekli ali sedanji, da pred ženo in otroki robanti čez državo, cerkev, partijo ali kar koli mu že gre na živce, vsepovsod pa bi bila izstopajoča njegova neomajna načelnost. Osebnost in značaj Trejzke bi v današnjem času lahko iskali le z lučjo, toliko bolj pa nam avtor skozi njeno podobo opiše položaj žensk, kakršen je bil še ne dolgo nazaj, a so se mu, kot lahko razberemo iz pripovedi, ženske tudi prostovoljno in brez razmisleka same uklanjale in ga sprejemale kot nekaj samoumevnega, še posebej v tako odročnih krajih. »Ženske,« na kratko izrečeno, naj bi označevalo vse slabšalno, kar po moških ocenah pripada temu spolu po naravi in božji pravičnosti.
Ferek je otrok s sedmimi čuti, nepopustljiv v svoji radovednosti in želji razumeti, »za kaj na tem svetu gre«. Odrasle ima celo na sumu, da tudi sami vsega ne vedo, njihove nezadostne in neoprijemljive razlage mu ponoči povzročajo prave more. S svojo bogato domišljijo in izjemno intuicijo se nehote in nevede giblje na meji dveh svetov, stvarnega in sanjskega, tretjega, popolnoma svojega, pa nenehno kreira kar sam. V njem je mogoče prav vse. »Ferek spet posluša svoj radio,« pogosto pospremi njegovo zamaknjenost soseda. Ciganka ve, podzavestno pa se tega zavedajo tudi drugi vaščani, da je takšnega otroka treba skrbno varovati.
Petelinje jajce je izjemen, uravnotežen splet resničnosti, domišljije, sanj in prikazovanj. Dejstva, misteriji, slutnje, napovedi in vraževerja tvorijo kompleksno, zanimivo pripoved, napisano s tekočo pisavo izurjenega avtorja, ki barvitost svojemu pripovedovanju dodaja z narečnimi izrazi in neznanimi besedami, s katerimi jezik postane še privlačnejši. Bralcev se roman dotika na tistem prvinskem in še nedolžnem, nepotvorjenem in skoraj pozabljenem nivoju, zato je blizu ljudem ne glede na njihov stan, izobrazbo, verovanje, spol ali starost in ga bodo zagotovo odkrivale tudi prihodnje generacije.