Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Peter Zupanc: Štirje obiski jezera Lugu, 2007–2022

Ob vstopu v planinsko vas si je dekle zakrilo oči: “Oh, zdaj se spomnim! Tu je doma moj oče!”

 

Prvi obisk

 

Prvič sem se v tem delu južne Kitajske, na meji med provincama Junan in Sečuan, kjer se pričenja pogorje vpliva Tibeta, znašel leta 2007; to je bilo obenem tudi moje prvo potovanje na Kitajsko. Slab teden sem nameraval preživeti v “bližnjem” Lijiangu. Čeprav sem imel za sabo naglo pot bolj ali manj povprek po celotni Kitajski, sem v sebi še vedno nosil savinjski pogled na razdalje: naivno sem si domišljal, da bom na jezero Lugu odšel zjutraj in se zvečer vrnil. Če bi se nahajal v prihodnosti, recimo v letu 2022, z avtocesto (pet ur vožnje) in letališčem, bi bilo to, vsaj teoretično, mogoče. Tako pa me je čakalo dvanajst ur serpentinaste ceste z razgledi na planine, kanjone in avtomobilske razbitine ter na vsaj en, za te kraje tipičen, plaz na cesti. Na cilj, nekaj več kot 3000 metrov visoko, smo prispeli zvečer, skoraj točno v trenutku, ko je v prvi vasi ob jezeru zmanjkalo elektrike.

Bilo je tiho.

Jezero Lugu smo tedaj poznali kot “eksotično” lokacijo, tudi v primerjavi z drugimi bivališči etničnih skupin. Zaradi te eksotike ni nudila le tipičnih junanskih hostlov, redekoriranih na okostju lokalne arhitekture, temveč tudi kulturo, preoblečeno v prostitucijo. To bom kmalu razložil, a za zdaj, jezero Lugu je bilo raj tako za iskalce avantur kot avantur za eno noč, načeloma za oba spola, čeprav so tedaj prednjačili moški. Danes so hoteli osupljivo bogataški, vseh južnoazijskih slogov, oaze nekontroverzne zabave za novopečeni kitajski srednji razred. Še vedno so skoraj vse stavbe večinoma lesene. Če bi se prvič tam znašel leta 2022, bi morda mislil, da je lokalna kultura drugačna le zato, ker tako piše v turističnem vodiču. Morda se ne bi vrnil. Toda pred leti so lokalni prebivalci, morda jih je bilo okoli 40 %, vidno premogli drugo držo telesa od Kitajcev Han. Zjutraj so nas prebudile ženice, ki so korakale mimo prečistega jezera do stupe ali maniduja, vrteč ročne molilne mlinčke. (Korakale so od leve proti desni, kakor tudi vozijo avtomobili, če srečajo maniduj; na sečuanski strani jezera je obvezna obratna smer.) Zvečer sem ob soju sveče poslušal pogovore pripadnikov lokalne nevladne organizacije o definiciji besede siromašnost in statistikah glede izobrazbe Mosujev, lokalnih prebivalcev. To ni bil ravno pogovor, ki bi ga lahko slišal kjer koli drugje. Pridružil sem se omizju, večinoma molčal in nazadnje končal pri misli, da te, če se ne izobraziš, modernizacija požre; čeprav izobrazba pomeni spreminjanje vrednot, je še vedno boljša kot nič.

Naslednje jutro je gora Gemu, ki jo kličejo tudi za boginjo, plavala v nizkih oblakih; lokalna pesem pravi, da so oblaki njena obleka in jezero njeni modri čeveljci. In ko sonce zažari in obsije kamnite ploščice in vse te lesene hiše in si ženske pridejo ven umivat dolge lase v jezeru in je zrak čist, je lepota kraja kot nož v srce. Tako sem mislil tedaj in v resnici še vedno nimam drugačne primerjave, čeprav te zdaj prebudijo jutranji tekači, iskalci popolne fotografije in božična melodija tovornjaka za smeti, ki vozi po razširjeni objezerski cesti.

Čeprav sem se zavedal, da bom plačeval dve sobi naenkrat, drugo sem imel namreč najeto v Lijiangu, nisem hotel ostati le eno noč.

Čez dan sem se sprehodil do najbližje vasi, kljub prepovedi plaval v jezeru, pil lokalni slani čaj z jakovim maslom.

Shranil sem kontakte in se vrnil v Lijiang, preutrujen; prvo noč po vrnitvi sem sanjal, da me je objela boginja Gemu in da mi je zraslo devet penisov. Moj odnos do tega predela je bil zmes čudenja in občudovanja, zmedenosti, čorba mistifikacije in praktičnosti.

Tisto leto sem končal tako, da sem v Sloveniji “prodajal” svoje kitajske fotografije; denar sem namenil za šolanje otrok, ki so živeli zraven jezera. Odtlej sem akcijo organiziral še trikrat in vsako leto pomagal štirim, morda petim otrokom, da so si privoščili še eno leto šolanja. Ni bilo potrebno veliko, morda osemdeset evrov na leto. Zdajle se čudim, kje sem našel energijo; kot filmski kritik sem sodeloval pri Novem tedniku in z Radiem Celje, delal vse možno ob ustvarjanju programa Mestnega kina Metropol, toda tole je bilo osebno. Predvsem pa sem si želel ohraniti nekakšen stik s tem krajem.

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart