Bruce Springsteen je v svoji avtobiografiji in med bolj intimnimi nastopi v Gledališču Walterja Kerra na Broadwayu opisal, kako se je nekega novembrskega večera odpeljal v obalno mesto Freehold v New Jersyju, kjer je odraščal. Springsteenovi so živeli v senci velike bukve, ki je nemo, a impozantno spremljala mnoge prizore iz življenja velike družine irskih in italijanskih priseljencev. Drevo je bilo zmeraj tam: ob rojstvih in pogrebih, obhajilih in porokah, ob prepirih in radostnih trenutkih, kadar se je mali Bruce igral z vojački in konjički, so se njegove korenine spremenile v ograje in jarke. Ko pa se je tistega novembrskega večera zdaj svetovno znani, bogati in depresivni rocker sam odpeljal v kraj svojega odraščanja, je ugotovil, da so bukev posekali. Debla in vej ni bilo več, ampak Springsteen pravi, da drevo, za katerim žaluje, še zmeraj čuti. Še zmeraj vidi, kako se listi in veje stegujejo »skozi večerne zvezde in nebo«.
Poznam ta občutek. Doživljam ga vsakič, ko se odpeljem v »svojo republiko«. Rad se pošalim, da bo del drevoreda, kjer sem odraščal, nekega dne samostojna država, republika. Enklava sredi Trsta. Njena skrajna točka na jugu bo glavni vhod v železniško postajo, kjer sta danes velik napis Trieste C. le in logotip italijanskih železnic. Skrajna točka na severu bo parkirišče pred marketom, kjer te zavoj v desno privede v mestno četrt Rojan, Roiano po italijansko. Če pa pri tistem križišču ob marketu nadaljuješ naravnost, prideš v obmorski predel Barkovlje (Barcola). Od postaje na jugu do marketa na severu je vsega skupaj 700 metrov podolgovate republike po drevoredu, ki mu Slovenci pravimo Miramarski drevored, čeprav povsod piše samo Viale Miramare. To je tržaška vpadnica, ki te v Trst pripelje s severne oziroma furlanske ali goriške smeri. Na desni strani, če gledaš proti mestu, stoji dolga, ravna vrsta visokih, razvejenih koprivovcev in ob teh teče zid, ki loči drevored od železnice. Na nasprotni strani ceste, kot zrcalo ravni vrsti dreves, so nanizani stari, elegantni bloki, zgrajeni v začetku 20. stoletja.
Parlament moje republike bi bil v kavarni, v katero še danes rad zahajam, četudi je v Trstu bistveno več uglednejših, prijaznejših in zanimivejših lokalov. Kavarna je približno na pol poti med kolodvorom in rumeno hišo, kjer so se odvili naše smrti, naša rojstva, naše žalosti in naše radosti ter moje igre. Mimogrede: nisem se igral z vojački. Miniaturne podobice so se v moji domišljiji spremenile v Alberta Tombo, Jureta Koširja ali nogometaše Sampdorie.
Kavarna, ki se ji nekajkrat na leto zavežem z nakupom kupona za deset kav, je pravzaprav sladoledarna. Uradno se imenuje Gelateria Arnoldo, torej Arnoldova sladoledarna. Na steni pri vhodu visi uokvirjen članek iz tržaškega Piccola, ki je ob devetdesetletnici sladoledarne, ne dolgo tega, objavil njeno zgodbo. Brata Attilio in Olivo Arnoldo sta iz doline Zoldana sredi hribov v Venetu po prvi svetovni vojni s trebuhom za kruhom prišla v Trst in se posrečeno domislila prodaje sladoleda. Danes se v Trstu in na Opčinah tri, morda štiri sladoledarne imenujejo Arnoldo, a prva je bila prav tu, dobro minuto hoje od železniške postaje in dobro minuto hoje od mojega nekdanjega doma.
Izza pulta me zmeraj prijazno pozdravi gospod sivo meliranih las. Ime mu je Omar in je pravnuk in pranečak tistih, ki sta začela s prodajo sladoleda. Priimek Arnoldo se je ohranil vse do njega. Po sladoledarni skakljata Omarjevi hčerki. Kdo ve, ali bosta nekega dne prevzeli očetov posel. Njuna mama, Ekvadorka, pomaga možu. Navadno mi ona postreže capo, kar je tržaški ekonomični izraz za cappuccino. Z besedami capo in bi skrajšano izraziš željo po cappuccinu v kozarčku (cappuccino in bicchiere) namesto v skodelici.
Sladoledarna je bila tu že v času fašizma, ko je v sosednjem prostoru moja prateta Karla urejala pričeske gospem. V frizerskem salonu je ob prateti delala še ena frizerka. Druga za drugo nista vedeli, da sta vključeni v Osvobodilno fronto. To je bilo obdobje velike konspiracije. V salon so prihajala skrivna sporočila, ki so jih kurirji odnesli, kamor je bilo treba. Karla je morala iz frizerskega salona oditi kmalu po vojni. Razkritje, da si bil na strani partizanov, se ti v povojnem Trstu pogosto ni obrestovalo. Prateta je izgubila stranke. /…/