Očeta sem zagledala že od daleč. Sključen je sedel na klopi pred uto. Zdelo se mi je nenavadno, da počiva ob tej uri, saj si po navadi pred poldnevom ni vzel odmora. Kmalu ni bilo več dvoma, nekaj ni bilo v redu; oče že dolgo ni bil videti tako pobit. Kljub dolgemu in krepkemu telesu je za spremembo deloval ranljiv. Prešinilo me je, da se je v zadnjem letu ali dveh postaral. Izgubil je vse lase in nekdaj oglena brada je postala vsa srebrna, kar je zmehčalo njegove poteze.
Slišal je moj korak, vendar ni dvignil pogleda. Nisem pozdravila, saj mi je zaprlo sapo. Ob njegovih nogah je ležalo razkrečeno truplo male bele čaplje. Smrt ji je dala ledeno lepoto, ki jo včasih občudujem v ribarnici. Rada gledam ribe, še posebej mrtve, čeprav jih ne jem. Snežna peresa ni zamazala nobena rana. Modrikast kljun je bil priprt, vrat čudno zavit, očesca so zijala v prazno. Črne nožice so bile razprte skoraj pod pravim kotom. Nad solinami je vladala svinčena tišina.
»Našel sem jo v lopi. Še toplo,« je dejal oče in še naprej strmel v tla. »Najbrž je lopo kakšen solinar pustil odprto … Rekel bi, da je umrla ob zori. Veš, da se ranjene, bolne ali zastrupljene ptice skrijejo, preden umrejo? Nočejo izpostavljati svoje agonije, ne smejo pokazati šibkosti. Skrijejo se, da ne bi bile lahek plen, to je že res. Ampak mislim, da poleg tega nočejo postati hrana nekrofagov in v tem primeru se zavedajo, da se spreminjajo v truplo. Prepričan sem, da tudi ptice, ribe in zveri poznajo smrt, da jo čutijo kot senco, ki sledi vsem kreaturam. Tudi one vejo, da se vse vrne v nič. Poglej jo. Zapustila je svojo kolonijo, da bi umrla na samem, kot ne bi hotela bremeniti drugih s svojim trpljenjem. Kot bi slutila bližanje konca.« Pomolčal je in pristavil: »Skrbi me, Sinja. To je slab znak.«
Govoril je z obvladanim zanosom. Le beli členki stisnjenih dlani so izdajali njegovo bolečino. Smilil se mi je, čeprav je v meni vedno vzbujal tudi strah. Molče sem opazovala, kako se trudi obvladati trepet. Nisem ga poskusila tolažiti. Čutila sem mravljinčenje v dlaneh in stopalih, kot vedno, kadar sem pretresena. Stežka sem odtrgala pogled od mrtve ptice.
Odšla sem v lopo in se vrnila z dvema lopatama. Oče se je iztrgal globoki zamaknjenosti in me končno pogledal, strmo v oči. Čapljo je pazljivo vzel v roke, vstal in mi pomignil, naj mu sledim. Pokopala sva jo pod starim borovcem na obrobju solin. Grob sva prekrila s storži, da bi ga obvarovala pred norčijami gozdnih duhov.
/…/