/…/
Stražišar: Januarja se je odvila premiera monodrame Shakespeare. Ta avtor vas spremlja že od študijskih let, ko ste se prvič vživeli v vlogo kralja Leara. Kako razumete Shakespeara danes in kako ste ga razumeli takrat?
Cavazza: Shakespeare je eden tistih avtorjev, h katerim se lahko vedno znova vračaš. Njegov opus je kot brezmejno brezno. In vsakič ga boš razumel bolj poglobljeno. Seveda se razumevanje študenta igre, ki igra Leara, in igralca v zrelih letih razlikuje. Lear je pisan za igralca, ki je v življenju že precej izkusil, ne pa za nekoga, ki je star enaindvajset let … Vsekakor se dela na Learu spominjam še danes, spominjam se, kako zelo sem se trudil, da bi ga razumel. Verjetno Shakespeara danes dojemam bolj kompleksno. In upam, da ga bom z leti še bolje razumel. Ne vem pa, ali nam ga bo sploh kdaj uspelo v celoti razumeti.
Stražišar: Besedilo Stevena Berkoffa Shakespeare’s Villains je nastalo in bilo premierno uprizorjeno leta 1998 v Londonu. Besedilo ste prevedli in predrugačili. Te predstave verjetno ni mogoče speljati, ne da se igralec vsaj delno nanaša na sodobni kontekst ter črpa iz svoje interpretacije Shakespeara, samo na ta način lahko liki zaživijo. Zakaj je bila potrebna predelava in kako ste se s tem spopadli?
Cavazza: Zavedati se moramo, da so Shakespeara britanski igralci od nekdaj preigravali in interpretirali na nešteto načinov. Kolaž Shakespearovih besedil, ki mu sledi Berkoff, je bil pred njim verjetno odigran tudi že kdaj prej. Gre za izjemno bogato tradicijo elizabetinske in viktorijanske igralske zapuščine. Ko sem začel prevajati besedilo, sem pri monologu Riharda III. naletel na montažo, ki je bila enaka kot pri uprizoritvi sira Iana McKellena. Ker se seveda igralci pri nas premalokrat srečamo s Shakespearom, nikakor nisem uspel ugotoviti, kako da sta oba privzela isti princip. Najverjetneje pa je Berkoff prevzel montažo besedila od McKellena, ker je ta veliko starejši, in se je monološke montaže Shakespearovih besedil lotil veliko pred Berkoffom. Zato sem del monologa v jambskem enajstercu najprej prevedel sam. To mi je vzelo precej časa, saj sem se poleg metruma in verza ukvarjal tudi s tem, da bi nekako sledil izjemno bogatemu jeziku Otona Župančiča in Mateja Bora, ki sta prevedla kompletna zbrana dela velikega Barda. Nekje sredi študija pa sem ob prebiranju Shakespearovih iger končno naletel na del monologa, ki ga omenjam. In to je monolog, ki ga ima Gloster v tretjem delu Henrika VI., še preden seveda postane Rihard III.
Če se vrnem k sami predelavi veznega besedila. Najprej sem igro v celoti prevedel. Verzi so ostali v prevodih Župančiča in Bora, razen Othella, pri katerem sem vztrajal pri izvrstnem prevodu Milana Jesiha, saj sem v predstavo želel vključiti tudi nekaj avtorefleksije. Othella sem namreč pred desetimi leti v MGL tudi igral.
Othella pri Berkoffu ni. Je samo Jago. Nato sem moral to odločitev nekako utemeljiti, upravičiti, če hočete. Vse skupaj je kompletno spremenilo strukturo Berkoffovega besedila. Ker pa se tudi Berkoff, McKellen, Gielgud in drugi navezujejo na njim lastno izkušnjo uprizarjanja Shakespeara, je bila odločitev precej lahka. Vsekakor je to od mene zahtevalo poglobljeno raziskavo uprizoritev v slovenskem gledališkem prostoru.
Stražišar: Liki v predstavi Shakespeare so kompleksni, predstavljeni so kot antagonisti, kljub temu pa vsebujejo vrlino neke dobrote. Poleg tega so pogosto tudi naslovni liki, takšen je tudi Othello, ki ste ga dodali v besedilo. Ali jih vi razumete negativno?
Cavazza: Shakespeare se je še kako dobro zavedal, da svet ni črno-bel. Veliko pred Carlom Gustavom Jungom, ki sem ga namenoma vpeljal v predstavo kot nekakšno rdečo nit znotraj diskurza o zlu in naravi zločina. Othello, na primer, pravzaprav pri Shakespearu ni bil naslovni lik. Veliki Bard je igro najprej spisal z Jagom v naslovni vlogi, kasneje pa si je premislil in Othella postavil kot osrednji, tragični lik. Kot igralec si seveda ne morem privoščiti, da bi katerega koli od likov, ki jih igram, obsojal. Moja naloga je, da jih skušam razumeti.
Stražišar: Zakaj?
Cavazza: Ker tudi najbolj negativni liki v zgodovini človeštva sebe niso dojemali kot slabe. Verjamem, da je bil Hitler prepričan, da dela dobro. Še huje – bil je prepričan, da dela za skupno dobro.
Stražišar: Kako poteka vaš proces priprave na vlogo? Kaj pa, kadar je vlog oziroma likov znotraj ene predstave več?
Cavazza: Proces priprave na vlogo je pri vsakem igralcu drugačen. Lepo je, kadar imaš na razpolago dovolj časa, da se za to lahko ustrezno pripraviš. Ne bom zgubljal časa s tem, da bi vam skušal pojasniti, kako pri meni vse skupaj poteka. Lahko pa povem, da me zanima, kaj sporočam publiki. Ker sem pri tej predstavi sam avtor veznih besedil, scenograf, kostumograf, igralec in režiser, je bilo teže. Ker samega sebe ne morem videti z odra. Pri tem sta mi bili v veliko pomoč dramaturginja Eva Mahkovic in lektorica Maja Cerar. Oni sta bili moje tretje oko. Včasih sem za mnenje povprašal tudi šepetalko Nino Strmole, ki je sicer študentka slovenistike. Ko sem predstavo preselil na malo sceno, sem ostal tudi brez šepetalke, tako da si zdaj za enega od odrskih kritij nastavim tekst. Za vsak primer. (Smeh.)
/…/