Ivan Verč
O pretoku informacij
Prevod kot dodatek in nadomestilo. Ko prevajalec prenaša v italijansko besedilo slovenske žlikrofe, izbira med dvema možnostma: a) ohrani izvorni leksem in ga opremi z ležečim tiskom, navednicami ali opombo pod črto; b) z leksemom ravioli prenese slovensko nacionalno jed z idrijskega območja v italijanski jezikovni svet nacionalnih jedi z območja Emilije Romanje (priprava jedi je podobna). V prvem primeru bo italijanski bralec dobil dodatno informacijo, v drugem jo bo nadomestil z informacijo o lastni prehrambni kulturi oziroma o tem, kar že pozna. Slovenski žlikrofi širijo bralčevo kulturo in njen jezikovni znak, italijanski ravioli ga potrjujejo v prepričanju, da je drugost mogoče nadomestiti z lastnim jezikom. Prevod, usmerjen na izvor, je prisoten v akademskih tekstno-kritiških izdajah, založniška industrija ima raje prevod, usmerjen na ciljnega bralca. Knjiga je tržno blago in dodatna informacija, ki spodkopava kulturno samozadostnost kupca, lahko bralca odvrne od nakupa.
Prevlada ciljnega prevoda. Nadomestno usmerjeni prevod je znan že iz antike. Za Grke je bil barbar, kdor ni bil njihove kulture, Rimljani so še neosvojeni, vojaško nezaščiteni in neznani prostor poimenovali z oznako hic sunt leones (»tu so levi«). V srednjem veku so na zemljevidih Evrope, Afrike in Azije kartografi delili prostor na krščanski in poganski. Kjer so ljudstva sprejela krščanstvo, so njihovo ozemlje pobarvali v rdeče, preostalemu svetu niso pripisali prepoznavnega kulturnega znaka. V pričakovanju, da mu kdo dodeli status edine prave (krščanske) kulture, je bil prostor na drugi strani rdečega območja mišljen kot svet, ki mu ni mogoče pripisati pomena. Ni bil drugačne kulture, bil je brez kulture. Na geografski karti so barbari Grkov, levi Rimljanov in v rdeče pobarvani svet kristjanov pomenili ločnico: tu je civilizacija, tam divjina, tu je red, tam nerazločni hrup, tu je kozmos, tam kaos. Ločnica je premična kategorija in o njenih časovnih in prostorskih koordinatah odloča pozicija moči dominantne kulture. Leta 313 sta dva cesarja takrat enotnega rimskega cesarstva, zahodni Konstantin in vzhodni Licinij, dodelila krščanstvu polnopravni družbeni položaj, pozneje si bosta zahodni Rim in vzhodni Bizanc lastila ekskluzivni primat politične oblasti in branika nove vere. V naslednjih stoletjih bo zahod nekajkrat brisal s svojega obzorja vzhodno prestolnico nekoč skupnega cesarstva: leta 800, ko rimski papež krona Karla Velikega za cesarja Rimljanov; leta 1204, ko jo rimskokatoliški križarji opustošijo in ustanovijo vzhodno latinsko cesarstvo; leta 1453, ko jo zavzame osmanski Turek Mohamed II., ki se razglasi za cesarja vzhodnih rimljanskih podložnikov (v turščini Kayser-i Rum). Za zahodnoevropsko zgodbo turški Bizanc, ki bo še dolgo poimenovan po rimskem cesarju (turško Kostantiniyye, v današnji Istanbul je bil poimenovan leta 1930), postane tujek in izgine iz srednjeveških inkunabul in tiskanih dokumentov. Ko o njem kdo kaj pove, mu pripiše slabšalni pomen (»klečeplazen« in »hinavski« sta v SSKJ-ju sopomenki za »bizantinski«). Z Bizancem sta odpisana južni in vzhodni del slovanskega sveta, zahodnega si je že prej prisvojil Karel Veliki. Med zahodnimi Slovani zadnji sprejmejo krščanstvo Poljaki (966) in nekdanji pogani postanejo uporabno sredstvo za osvajalne načrte Svetega rimsko-germanskega cesarstva (kot protiutež Slovanom bizantinske tradicije, predvsem Rusom). Vzhodni Slovani so aktivno prisotni na evropskem političnem prizorišču do trenutka, ko Karolinško in nato Sveto rimsko cesarstvo zarišeta črto, ki zahodno Evropo deli od preostalega sveta. Še v 20. stoletju zahodnoevropski šolski učbeniki posvečajo Slovanom in tisočletni bizantinski kulturi krajši odlomek v zgodovini Evrope. Vpisujejo jih v posplošen neciviliziran Vzhod, kamor je mogoče speljati pod skupni imenovalec kulturno zaostalost, pravoslavno in muslimansko krivovero in osmanske prodore na Balkan. Za Evropo je med zahodnimi Slovani omembe vreden le Jan Sobieski, poljski katoliški kralj, ki reši Dunaj Turkov. V povojni slovenski šoli v Italiji učenec spozna Carigrad bolj po Finžgarjevem opisu moralno vprašljive cesarice Teodore kot po osnovnem delu evropskega prava, znamenitem kodeksu Justinijana I. Svet kultur in njihovih jezikovnih znakov je hierarhično urejen. Z gledišča dominantnega položaja moči drugi obstaja samo kot predmet lastnega potrjevalnega opomenjanja.
/…/