Žiga Valetič
Zapuščina Mance Košir in pobuda za slovenski dan branja
/…/
Slovenski dan branja?
Zgodba z organizacijo Mančinega dneva branja, ljubezni in navdiha je nekoliko krajša, upam pa, da bo njen učinek daljnosežen. Profesor Marko Pavliha je dan po Mančinem pogrebu na Facebooku objavil poziv, ki ga je primarno naslovil na različne organizacije: »Predlagam, da 5. marec, rojstni dan dr. Mance Košir (1948–2024), matematičarke, novinarke, univerzitetne profesorice, pesnice, pisateljice, manekenke, filmske igralke, strastne bralke, prostovoljke, ambasadorke radostnega staranja, darovalke, matere, babice in prijateljice, razglasimo za Mančin dan ljubezni in književnosti. Praznovali bi ga z nizom literarnih dogodkov, ki bi se vsakič odvili v drugem kraju in knjižnici po Sloveniji. Namenjeni bi bili zlasti promociji bralne kulture in povezovanju dobrohotnih ljudi v imenu ljubezni do književne umetnosti, ne glede na starost, spol, izobrazbo, versko ali politično prepričanje ali katero koli drugo osebno okoliščino. Na ta svečani dan bi takisto podelili Mančino nagrado za najboljšo literarno stvaritev, o čemer bi odločala posebna žirija po vzoru Rožančeve komisije za esejistiko. Mančin sklad bi se napajal s prostovoljnimi prispevki, dobrodelnimi akcijami in iz drugih domačih in evropskih virov. Nekoč bi morda lahko omogočil tudi kakšno štipendijo. Pri uresničitvi tega predloga sem kajpak pripravljen pomagati po svojih najboljših močeh, da ne bo ostal zgolj pri dobrih namerah in besedah. Prosim vas, da razmislite o tej pobudi, jo delite naokoli in jo aktivno podprete.«
Poziv so ljudje delili kar 355-krat, toda v naslednjega pol leta ni nobena od institucij vzela te pobude povsem za svojo. Ko sem med sestavljanjem Mančinih knjig videl luč na koncu tunela, se pravi možnost, da lahko uspešno zaokrožim projekt, sem obenem pomislil na to, da bi, če nič drugega, 5. marca vsaj nekaj Mančinih prijateljev in prijateljic povabil na spominsko srečanje v ožjem krogu. Ampak če sem jaz začutil, da bi pobuda lahko zaživela, bi mogoče tudi kdo drug v Sloveniji začutil podobno, če bi dobil nekaj spodbude. Tako sem še sam ponovil Markovo pobudo na Facebooku in zelo hitro se je oglasilo nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati. Med drugim predsednica Slovenskega PEN-a Tanja Tuma, ki je ponudila dvorano. Alenka Štrukelj z Andragoškega centra Slovenije, kjer so skupaj z Manco v devetdesetih letih zasnovali bralne krožke Beremo z Manco Košir, je nato v manjši zaprti skupini, ki sem jo zbobnal skupaj, napisala, da že nekaj časa iščejo idealen termin za slovenski dan branja.
Vse tri zamisli in kar nekaj izkazane podpore sem potem združil v idejo, da bi prek različnih kanalov povabili knjižnice, bralne klube in druge kulturne sredine po državi k organizaciji bralnih uric prav na 5. marec, Mančin rojstni dan. To smo tudi storili, še prej pa dobili podporo lepega števila posameznic in posameznikov v imenu uglednih kulturnih organizacij – od Slovenskega PEN-a do Društva slovenskih književnih prevajalcev, revij Sodobnost in Bukla, založb Goga, UMco, Primus, Mladinska knjiga in Cankarjeva založba, IBBY Slovenija, Andragoškega centra Slovenije, Slovenskega društva Hospic, Društva Marjana Rožanca itd. Prvo obvestilo smo poslali v javnost zelo pozno – konec januarja, drugega pa nekaj dni pred velikim dnem. Odziv je bil zelo lep, izvedeli smo za okoli dvajset dogodkov po vsej državi in marsikje so pri organizaciji sodelovale različne lokalne institucije. Malo manjši je bil na koncu odziv samih obiskovalk in obiskovalcev, ampak za prvič smo bili vsi veseli in počaščeni, da je vse skupaj zaživelo. Računamo, da se bo z nekoliko intenzivnejšimi predpripravami in z bolj jasnim konceptom v prihodnje to odvijalo še veliko bolje, možnosti so namreč neskončne. Dogodki so bili že zdaj raznoliki in prilagojeni okoljem, kjer so se odvili (hospic, knjižnice, knjigarne, kavarne, društveni prostori …), in v prihodnje bi se vse skupaj lahko še bolj razvijalo v tem duhu.
Ko smo se pobudniki Mančinega dne branja, ljubezni in navdiha zbrali za snemanje oddaje pri novinarki Tini Kozin na Radiu Slovenija 1, smo sredi pogovora ugotovili, da bi bilo idealno, če bi 5. marca lahko praznovali kar slovenski dan branja, saj je izmed vseh pionirskih angažmajev prav promocija knjig in literature ter širjenje bralne kulture in bralnega virusa tisto, kar verjamemo, da je Manca najpomembnejšega pustila vsem, ki govorimo slovenski jezik. In seveda ne gre samo za Manco, še manj za nas, ki smo se tega lotili. Gre za branje, za obstoj slovenskega jezika, kar ob zadnji raziskavi Knjiga in bralci VII: Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2024 niso samo floskule. Ogroža nas ambivalenten odnos do knjig, branja in jezika po eni strani, po drugi strani pa vse bolj prevladujoče branje angleških knjig med mladimi. Vrag je vzel šalo, zdaj preprosto ni čas, da vse to le opazujemo in komentiramo.
V resnici upamo, da bo v dveh do treh letih Ministrstvo za kulturo 5. marec kot slovenski dan branja razglasilo tudi po uradni poti. Uradni politiki torej sporočamo, da je družinsko-prijateljskemu krogu in širokemu krogu podpornikov minulega dogodka prav, da uporabi rojstni dan Mance Košir za ta namen, hkrati pa si želimo, da bi osnovno organizacijo tega dne sčasoma prevzela katera od organizacij z večjim dometom od našega, ki je v celoti neformalen. Vse skupaj smo si zamislili na odprt in demokratičen način, kjer dogodke organizirajo tisti, ki jih želijo organizirati, Manca pa je po večini slovenskih krajev pustila pečat na tak ali drugačen način, zato tudi stroški s splošno organizacijo takšnega dne niso preveliki.
Čas teče neusmiljeno, za nami ostanejo le besede, fotografije, spomini … Pri večini vse to hitro zbledi in s tem pravzaprav ni nič narobe, za nekaterimi pa odtisi ostanejo dolgo, zelo dolgo. Tudi če se ne bi posebej trudili za to, da spomini na Manco in njeno delo ostanejo trajni, sem prepričan, da bi samodejno bilo tako. Njeno avtobiografijo bi lahko sestavil tudi kdo drug, besede zanjo nam je pustila sama, pa čeprav razpršene med stotine zapisov. In tudi če se ne bi posebej trudili, bi njena zapuščina in trud za širjenje bralnega virusa in bralne kulture dobila takšna ali drugačna obeležja in nasledstva. In ravno zato, ker se bo to samo po sebi zgodilo, je trud, ki ga je majhna ekipa usmerila v to, lahek, spontan, dokaj preprost. In ga bomo vlagali še naprej. Hvala, Manca, hvala vsem organizatorjem in vsem sodelujočim za skupno praznovanje prvega Mančinega dne branja, ljubezni in navdiha – naslednjič bo še boljše, kot je bilo tokrat!