Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč (Recenzira Diana Pungeršič)

Sodobnost / Revija  / Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč (Recenzira Diana Pungeršič)

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč (Recenzira Diana Pungeršič)

Maribor: Litera, 2021.

Zdi se, da je Vinka Möderndorferja pri tokratnem pisanju, podobno kot študenta primerjalne književnosti, enega številnih likov pričujoče knjige, na strukturni ravni zanimalo, »ali je mogoč roman brez glavnega junaka, brez osrednje figure, ki poganja naracijo pripovedi«. Pes je lajal vso noč. Pripoved v trinajstih podobah namreč v vsakem od trinajstih poglavij – slik, ki delujejo kot samostojne kratke zgodbe, v žarišče postavlja drug subjekt ali celo objekt, pripoved v roman/celoto šiva skupni dogajalni prostor, tj. stanovanjski blok, in naslovni pasji lajež, ki je nekakšen vodilni motiv.

Neznosno bevskanje za zaprtimi vrati enega od blokovskih stanovanj se pojavi že v uvodni zgodbi, nekakšni ekspoziciji, v kateri na kratko spoznamo bodoče protagoniste. Na hodniku bloka se zberejo ogorčeni, a tudi docela odtujeni sosedje, ki po precej mukotrpnem in neuspešnem ugotavljanju, kdo točno je lastnik lajajočega psa – nihče se namreč ne spomni njegovega imena, kaj šele da bi o njem kaj vedeli ali bi imeli z njim nekakšen odnos –, naposled zaženejo »reševalno« akcijo, ki se ob pomoči gasilcev in predstavnice društva za zaščito živali konča z odvozom napol mrtvega soseda v bolnišnico. Presunljiv prizor nasilne ločitve psa, ki je torej dan in pol lajal zato, da bi pomagal umirajočemu lastniku, upokojenemu učitelju, je hkrati tudi naše zadnje neposredno srečanje s tem gospodom, pripoved se namreč od tu kotali od enega soseda k drugemu, od enega prototipičnega predstavnika naše družbe k drugemu. Čeprav je očitno, da so liki in njihove zgodbe izbrani tako, da ustvarijo nekakšen prerez raznolikih družbenih plasti, jim je težko očitati shematičnost; občutek imamo, kot bi za take primere že nekje slišali, morda pri Tedniku, brali o njih v črni kroniki, pravzaprav je to čisto mogoče, in od tod tudi tragika te sicer v satiro zasukane pripovedi: vse te ljudi vsakodnevno srečujemo v svojih blokih, na svojih ulicah, a, podobno kot literarni liki, odtujeno in nevedno živimo drug mimo drugega. Srh, ki ga začutimo ob koncu, vznika ravno iz (pre)tesnega prepleta karikature in stvarnosti, iz spoznanja, da se je stvarnost (že davno) sprevrgla v karikaturo – grotesko.

Ko vstopamo v notranjost (razpadajočih) stanovanj, torej hkrati prodiramo tudi v rakasto drobovje slovenske skupnosti. Möderndorferjeva kolonoskopija razkrije, da nas razjeda več vrst rakov in da se ti seveda niso razrasli včeraj, nekateri izhajajo še iz socialističnih časov, (pre)mnogi pa koreninijo v obdobju tranzicije. Eden takih (tudi najbolj akuten) je gotovo stanovanjski. Vprašanje bivališča se v zgodbah periodično ponavlja, najbolj široko in s ptičje perspektive pa o njem spregovori kar hiša sama. Kot nema pričevalka se sprehodi skozi svoje bolj ali manj razburljivo šestdesetletno življenje, od nastanka v času vznesene gradnje, ko so se v njej naselili učitelji, akademiki in pisatelji, do današnjih dni, ko klavrno propada in postaja bajta, revno pribežališče (duhovno in materialno) najrevnejšega sloja …

Druge zgodbe lahko potem beremo kot nekakšen drobni tisk. V zgodbi zagrenjenega poštarja prepoznamo pasti Jazbinškovega zakona: pismonoševa mama je (kot ena mnogih) nasedla prijaznemu odkupovalcu, tovarnarju, in sklenila peklensko pogodbo: »Bom jaz odkupil. Vi pa name potem prepišete. Plačam vse stroške. In potem ste lahko do smrti zastonj v stanovanju, samo elektriko in ogrevanje plačate.« Zgodba plastično prikaže, kako se iz tega sicer docela legalnega, a ne nujno tudi legitimnega denacionalizacijskega duha (protislovno) rodi zagrizen nacionalist, ki mu ob nesrečni izgubi stanovanja ne preostane drugega, kot da novega lastnika »grdo gleda«, pozneje pa svojo frustracijo stopnjuje in mržnjo razširi »na južnjake, na črnce, na cigane, komuniste, na vso to balkansko golazen, ki nas duši in nam ne pusti, da bi postali Švica«. Kako se prostorska stiska preplete s socialno, duševno in nazadnje skorajda privede do umora, beremo v Ogledalu, navsezadnje pa stanovanjsko stisko z visoko najemnino doživlja tudi študent, ki bivanjske težave naposled razreši v zelenem duhu – z gojenjem in preprodajo marihuane.

Zgodbe so dovolj kompleksno zastavljene, da ne izzvenevajo kot prozorna obtožba sistema, ponudijo predvsem vpogled v glavo (malega) človeka, ki družbeni ustroj soustvarja – po prilagoditveni logiki preživeti in znajti se je treba. Med to sodi denimo odkup stanovanja z denarjem, ki ga zaslužiš od prodaje tovarne, v kateri si nekoč delal kot vodja skladišča, po osamosvojitvi, ko nastopi »čas za nas, ki smo bili v prejšnjem režimu preganjani«, pa si postal njen lastnik. Tovarnarjeva zgodba se na primeru izdelave pasjih mesnih konzerv razvije v prikaz našega postopnega premika od vsebine k obliki. Od občutka odgovornosti za sočloveka in lastno delo k občutku za zaslužek in samopromocijo. Na (in to ne le simbolno) pasjo konzervo je bil konec koncev obsojen tudi upokojeni učitelj iz prve zgodbe, čigar stisko v sicer docela odtujenih oziroma poblagovljenih medsebojnih odnosih (ironično) opazijo samo v trgovini, kjer stari gospod drugo polovico meseca konzerve lahko le še krade. Trgovke, tudi same potisnjene v izkoriščevalski delovni proces, v takšnem kontekstu nastopijo kot edini prežitek človeškosti; le pri njih še začutimo nekaj žive skrbi, zaradi katere ga tudi ne želijo in ne morejo prijaviti policiji: »Sram me je. Se mi zdi, kot da bi tatvine obtožila nekoga iz svoje družine.«

Medčloveški odnosi so tako v teh trinajstih podobah razpeti med dve skrajnosti, niti ne nujno nasprotujoči si: bodisi so ljudje popolnoma odtujeni, kar se v mlajši generaciji stopnjuje s fizično distanco, mogočo tudi zaradi očesa kamere in družabnih omrežij, ki stik dodatno, torej tudi čustveno, izkustveno oddalji, bodisi imajo razmerja med njimi izkoriščevalski, polaščevalski predznak, neredko pa so ljudje zvedeni na golo funkcijo, telesnost, potešitev (spolne) želje. Zgodbe precej nazorno izpostavljajo in osvetljujejo vzroke tega stanja, da gre torej za soodvisnost: kolikor je sistem neodgovoren do ljudi, toliko so ljudje neodgovorni do sistema. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar