O romanu Balada o drevesu Mateje Gomboc
Med najbolj univerzalne, prepoznavne in temeljne simbole človeka sodi drevo. Zaradi izjemno močne možnosti istovetenja, ki jo sproža njegova podoba v človekovi zavesti, ga za diagnosticiranje s pridom uporabljajo v psihologiji – v krošnje, deblo in korenine zlahka projiciramo zavedne in nezavedne predstave o sebi ter svetu. Velika možnost istovetenja z drevesom je s pridom uporabljena tudi v književnosti: kot večplastno simbolno podobo človeškosti ga srečujemo v ključnih pripovedih vseh poznanih kultur. Tako kot redkokateri poznavalec stare književnosti ni jedel z drevesa spoznanja ali sedel po drevesom razsvetljenja, tako le redkokateri poznavalec sodobne književnosti težko reče, da ne pozna hrasta v romanu Če ubiješ oponašalca, Entov v Gospodarju prstanov, Grootoma iz Varuhove galaksije ali bezgove čarobne palice v Harryju Potterju. V književnosti metaforična drevesa rastejo povsod in iz njihovega lesa je izdolben marsikateri lik, ne le Ostržek.
Ime česa je drevo? To vprašanje se odpre tudi med branjem romana Balada o drevesu Mateje Gomboc; drevo ni le zelo pomembna prvina v notranjem doživljanju, razmišljanju in čustvovanju glavne junakinje, na njegovo ključno vlogo pri razumevanju idejnega sporočila zgodbe opozarja tudi naslov. Ko bralec na koncu odloži čustveno pretresljivo knjigo, z njim ostaja prav to vprašanje – kdo ali kaj je drevo v glavni junakinji? In kaj je drevo v njem samem?
Zgodba Balade o drevesu se začne in medias res. Ada, ljubljanska srednješolka, se zbudi po dolgem, 24-urnem spancu. Skozi mrak depresivnega razpoloženja, v katerem ni mogoče ločiti »resnice od sanj«, se v njej pojavi podoba drevesa. Ni ji neznana:
»Že od prvih trenutkov zavedanja vem zanj. Sprva je bilo drobceno, ker sem bila majhna tudi jaz. Brsteči listki, šibke veje, plitve korenine. Raslo je skupaj z mano. Najbolj se je krepilo, če so nanj tekle solze. Včasih sem fizično čutila njegovo rast, veje so me ščemele ob robovih telesa.
Dolga leta ga nisem čutila, umirilo je svoje veje in le pošumevalo kdaj pa kdaj. Morda je počasi raslo, a nisem vedela zanj. Zdaj pa je spet zavibriralo v meni, veje butajo ob stene in zdi se mi, kot da me bo zadušilo. Očitno se moram navaditi nanj, spet me bo opominjalo, da je v meni. Včeraj ga je pognojil nov humus.« (Mateja Gomboc: Balada o drevesu, 2021, str. 9.)
Ta humus je bolečina, ki jo sproži tragična novica: njen fant Majk je pred enim dnevom naredil samomor. Kot izvemo pozneje, na skrajno dramatičen način: zjutraj se je sredi razreda ustrelil v glavo. S pištolo, s katero je pred leti naredil samomor njegov oče! Bolečina Ado sprva otopi, nato pa v njej sproži številna vprašanja, ugibanja, misli. Razumeti skuša, kar je razumeti najteže.
Zgodba se po prvem poglavju razdeli na sintetično in analitično pripoved: v sintetični, odvija se v sedanjosti, spremljamo agonijo glavne junakinje, ki skuša preseči nastalo praznino z iskanjem odgovorov na številna neodgovorjena vprašanja. Išče jih pri družini, med sošolci, prijatelji, pri Majkovi materi. Njene dneve poleg žalovanja napolnjujejo nenehni poskusi razumeti, kaj se je v resnici zgodilo.
V sintetično pripoved se vključujejo spominski drobci analitične pripovedi; bralci postopoma spoznavamo Adino (pol)preteklost, v kateri izstopa troje: selitev njene družine s Primorske v Ljubljano ob koncu osnovne šole, ljubezen do glasbe in ljubezenska zveza z Majkom.
Pred selitvijo je v Ljubljano projicirala številne upe. »Nič ne more iti narobe. Drugače bo in dobro.« Prihodnost si je slikala v najlepših barvah, zanjo je iskala lepe prispodobe tudi v svoji najljubši dejavnosti – glasbi. Videla jo je kot Paganinijev Koncert št. 1, Adagio. »Vse je na svojem mestu, uglašeno in spevno, od drobnih not do zanosnih potegljajev« (str. 128). Dekle, ki je od malih nog vadilo violino tako predano, da je ogrozilo celo svoje zdravje, si lepše metafore prihodnosti ne bi moglo zamisliti.
Toda v Ljubljani jo je čakalo razočaranje. »Ni bilo drugače in ni bilo dobro.« Nov razred je kot zakleta hiša, poln trpinčenja in poniževanja, položaj pa še otežuje dejstvo, da grobo medvrstniško nasilje ostaja prikrito vsem, ki bi ji lahko pomagali; učiteljem, ki se tudi sami bojijo razrednih bulijev ali pa jim je vseeno, težav ne more zaupati, saj bi se ji nasilneži maščevali; staršem, ki še vedno rešujejo zaplete, nastale s selitvijo in novo službo, ne želi obremenjevati (njuno kratkoročno pozornost pridobi le, kadar blesti v igranju na violino); pri Nikiti, novem učitelju, prav tako ne najde razumevanja in sočutja, saj ga zanima le glasba. Posredno mu lahko svojo bolečino pokaže le skozi doživeto igranje violine. »Jočem, slišiš, kajne? Duša se mi trga na dvoje, drevo s svojimi vejami treska po njej, ne bo šla več nazaj, ne bo več cela. In izgubljena sem. Nobenega kompasa nimam več« (str. 188).
Nikita jo sliši skozi glasbo, a k njemu se ne more zateči. V teh težkih trenutkih, ko si želi, »da se ne bi zbudila več«, se spet zateče na – svoje drevo. »Kot v zarotitev sem lezla vase, v krošnjo svojega drevesa« (str. 133).
O nasilju lahko molči, ne more pa ga skriti; slabšati se ji začne učni uspeh, kar starši, nezmožni razumeti svojega otroka, sprejmejo z ogorčenjem in omejitvami – vzroke za poslabšanje pripisujejo samo njej. Prepovejo ji uporabo računalnika in v Adi se znova oglasi – drevo: »Molčala sem in se skoraj razpočila od solz, ki so se mi razpustile po možganih, očeh, grlu, pljučih in krepile drevo v meni. Kar naj vzamejo računalnik. V resnici zmorem tudi brez njega potovati po svetovih, ki so se že naselili vame in bi jih videla, če razmaknem veje drevesa« (str. 135).
Prav v tej težji stiski postane jasno razviden obrambni mehanizem, h kateremu se najpogosteje zateka Ada – retrofleksija; ko trpi, se solze ne razlijejo po licih, temveč navznoter. Svoje bolečine skriva pred ljudmi, le redko zaprosi za pomoč, kar njeno stisko še poveča. Prvič lahko retrofleksijo opazimo že v obdobju, ko se v osnovni šoli na Primorskem začenja učiti violino. To jo prevzame do te mere, da ji posveti ves prosti čas, a časa ji kljub temu zmanjkuje. »Violina me je spremenila. Časa v dnevu je zmanjkovalo. Postajala sem samotarka in čudakinja« (str. 44). Ko izgublja stik s sošolkama, prvič občuti, da v njej »raste drevo« (str. 45). Cena njene ljubezni do glasbe je visoka: glasba jo osrečuje in izpolnjuje, toda »zunaj glasbe je obstajal svet, v katerem se bila zmeraj bolj tujka« (str. 46). K sreči se zaupa tedanjemu glasbenemu učitelju Viliju in modri mož ji odvzame del obveznosti. Načrt deluje: napadi sošolcev se umirijo, jutra in dnevi postanejo prijaznejši. In kar je najpomembnejše: »Drevo v meni se je umirilo« (str. 48).
Ime česa je drevo v Baladi o drevesu? V Adini najzgodnejši dobi je zatočišče in prava mera: kadar pozablja nase, jo opominja, da lahko žrtvuje vse, le sebe ne. K temu, da rada pozabi nase, pripomore ena osnovnih črt njenega značaja – zaskrbljenost. »Po naravi nisem bila nikoli preprosta. Zaskrbljenost je bila moja osnovna lastnost. Že od vedno me je skrbelo vse« (str. 47). Skrbi jo za ocene in skrbi jo za bližnje, sošolce, prijatelje, znance. Ko se pridruži še skrbi zaradi trpinčenja, dnevi postanejo neznosni. Razmišljati začne celo o smrti: »Takrat sem si, največkrat v tesnobnem prebujanju jutra, marsikdaj želela, da se ne bi zbudila več in mi ne bi bilo treba iti v dan. Želela sem si, da bi kar nenadoma umrla in bi se v zlobnih sošolcih zbudila vest« (str. 133).
V tako hudi stiski se zdi notranje drevo edino, ki jo s svojim šumenjem opominja, naj ne pozabi nase, naj prelomi zakon molka in svoje skrbi preloži tudi na ramena drugih. Močnejših. A funkcija notranjega drevesa je še globlja – je steber, ki ostaja z njo tudi v najhujšem viharju, steber, za katerega se zdi, da ga nič ne more spremeniti. Naj so življenjske preizkušnje še tako hude, drevo ostaja otoček, ki ga te preizkušnje ne morejo usodno načeti. Tu zgodba prehaja v transcendentalni del, ki ga z besedami ni mogoče docela zajeti oziroma spoznati. /…/