Marilyn Monroe je na tej fotografiji čedna mlada ženska, zatopljena v branje. Nobenega glamurja v opravi, nič pozornost vzbujajočega, kaj šele izzivalnega ni v njeni drži. Sedi na tleh ob robu trate, po oblačilu je videti, da je v bližini plavalni bazen, na pokrčena kolena je naslonila knjigo. Bere. Povečam: James Joyce Ulysses. Fotka je videti povsem dokumentarna. Tudi če je bila prefinjeno zrežirana, deluje iskreno. Marilyn je bila dobra igralka, seveda bi znala poustvariti v branje zatopljeno žensko, tudi če sploh ne bi znala brati. A ker je branje ena izmed osnov igralskega poklica, si je zelo lahko zamišljati, da je bila igralka tudi dobra bralka, in tudi to, da je znala uživati ob branju Joycea. Ameriški tisk je marljivo gradil mit o blond trapi, ki ne zna drugega kot obnoreti moške – kot da bi jo mačistična novinarska srenja želela kaznovati za njeno neubranljivo privlačnost, ki jo je znala v filmih tako sijajno pokazati. Ne, intelektualnega potenciala ji resnično niso hoteli priznati. Ko je na tiskovni konferenci izjavila, da si strastno želi igrati v Bratih Karamazovih in jo je neki novinar vprašal, ali sploh zna črkovati ime avtorja, je prijazno odgovorila, da marsikaterega imena, ki ga izgovarja, ne zna črkovati. In ko ji je nekdo navrgel, kako si sploh predstavlja igrati Brate Karamazove, je bila duhovita: saj ne bo igrala bratov, se je nasmehnila, igrala bo Grušenko. Grušenka je bila njena filmska sanja. Roman Bratje Karamazovi, tako legenda, naj bi bil tudi tema pogovora med igralko in Arthurjem Millerjem, ko sta, dolgo preden sta postala ljubimca in pozneje zakonca, na neki zabavi trčila in potem vso noč tičala skupaj. Karamazovi da so bili najljubši Millerjev roman. In Marilynin.
V hiši, v kateri ponavadi preživljam poletne mesece, je ob stopnicah, po katerih se pride iz predsobe v prvo nadstropje, macesnov opaž, ki ga zgoraj zaključuje polica. Ta polica je zelo priročna in nanjo odlagam marsikaj, največkrat pa knjige, za katere vem, da jih ne bom kmalu znova vzela v roke, a jih hkrati nočem pospraviti kam daleč, kjer bom nanje pozabila. Največ knjig na tej polici dočaka kvečjemu to, da jih čez čas spet kam preložim. Včasih pa se pri kakšni knjigi vendarle izpolni namen, s katerim je bila odložena prav na to polico. To se je lani zgodilo z Brati Karamazovimi.
Minulo poletje sem veliko brala. S sabo sem privlekla kup knjig, vrh katerega je kraljeval zadnji kresnik. Po kakšno kriminalko za vmes sem skočila v lokalno knjižnico, tudi po zadnjega Handkeja, po njegov nikogaršnji zaliv, sem šla v knjižnico – pa še čakalna vrsta je bila zanj! –, nekaj zvezkov poezije pa imam tako ali tako zloženih pri postelji in po njej, da so zjutraj ali zvečer ali ponoči vedno blizu; skratka, poleti so imele knjige veselje z mano in jaz z njimi. Ampak kljub temu razkošju literature, kljub celi vrsti res dobrih knjig, sem si nekajkrat rekla, da bi bilo fino spet brati Dostojevskega, sploh Karamazove, ki sem jih brala enkrat samkrat, davno. Mogoče mi je Dostojevski prišel na misel zaradi dvestoletnice rojstva, mogoče se mi je zbudila nostalgija po ruski literaturi, ki se je že nekaj let nisem pritaknila, ali pa je v meni preprosto vzniknila želja, da bi v sebi obudila občutja, ki so me prevzemala, ko sem prvič brala to knjigo. Želja, da bi me knjiga vrnila v mladost.
Ko pomislim Dostojevski, se v moji glavi v trenutku pojavi zmeda. Zmeda vsega. Najprej pomislim: strast, ruska duša, potem se v hipu v glavi nagnete množica likov: otroci in starci, moški in ženske, lepi in grdi, dobri in slabi, naivni in premeteni, zvesti in izdajalski, ponižni in gospodovalni, stiskaški in velikodušni, razvratni, pohotni, grabežljivi, radodarni, dobrotljivi in ljubeči; z vsemi lastnostmi, kar jih je vmes med temi skrajnostmi. In kar še poveča vtis zmede pri Dostojevskem: liki, ki so lepi, nenadoma postanejo grdi, premeteni se pustijo opehariti, velikodušnež bo začel barantati za kopejko, gospodovalnež bo ponižno skrušen padel na kolena, najzvestejši sluga se bo sprevrgel v podlega izdajalca. Otrok, ki sošolcu zaluča kamen v glavo, bo temu istemu otroku podaril svojo najljubšo igračo. Takole piše v prvem poglavju knjige s podnaslovom Zgodovina neke družinice:
»Fjodor Pavlovič je za ženino smrt izvedel pijan. (…) Nekateri so pravili, da je stekel po cesti, od veselja vil roke v nebo in kričal: ‘Zdaj svojega odpuščaš hlapca!’ –, drugi pa so trdili, da je ihtel kot majhen otrok, in to tako zelo, da se je ljudem ne glede na ves odpor, ki so ga čutili do njega, kar smilil, ko so ga gledali. Zelo mogoče je, da je držalo oboje, se pravi, da se je veselil svoje odrešitve in je jokal po svoji odrešiteljici – oboje hkrati. Ljudje, celo hudodelci so po večini veliko bolj naivni in prostodušni, kot si o njih mislimo. Pa tudi mi sami smo takšni.«
Povrh vsega se pri Dostojevskem, ker ni samo veliko bran, ampak se njegova literatura na vse mogoče načine prenaša tudi v druge zvrsti umetnosti, na odre in v filme, ob misli nanj v glavo prikradejo še vse mogoče druge asociacije. Tako skoraj vedno takoj pomislim na Grušenko pa na to, kako zelo je po tej vlogi hrepenela Marilyn Monroe, ki je – čeprav tako zelo daleč od naših predstav o ruski duši – imela v sebi tisto najbolj univerzalno žensko bitje, ki je tako genialno vsajeno v lik Agrafene Aleksandrovne; in že se potem name zgrnejo vsi ti Dmitriji, Ivani in Aljoše, ki so iz romana prestopili v gledališke predstave, filme in televizijske nadaljevanke; odkar sem videla Kaurismäkijev film Zločin in kazen, se ob Razkolnikovu, ki v romanu trepeta pred starkinimi vrati, pojavi postaven mlad moški iz krvave klavnice nekje na Finskem, ki naj bi z umorom podjetnika poravnal staro krivico in nazadnje sam pozvoni na vrata detektiva, vendar ga hitro prekrije še močnejši spomin na poljskega igralca Jerzyja Radziwiłowicza, Wajdovega Marmornega človeka, ki kot Razkolnikov kleči in moli – kje že? v Mali drami? v Mestnem gledališču? –, in že se spomnim, kako sem šla na lep sončen dan v dvoje – bilo je dan po gostovanju Poljakov – na sprehod ob Ljubljanici. In kdo sedi pri starem Mačku? Taisti Jerzy Radziwiłowicz. In kaj dela? Ne, ne jé, vsaj ne v tistem trenutku, ko prideva mimo. Igralec Radziwiłowicz ima na mizi knjigo in bere. A misliš, da bere Dostojevskega, rečem.
Kaže, da bi trajalo še zelo dolgo, če bi poskusila počistiti ta nanos podob, misli, asociacij pa občutkov in čustev: ime Dostojevski povzroči v moji glavi kaos, tolikšen kaos, da skoraj zaboli. Pred nedavnim sem prebrala pogovor z Violante Saramago, hčerko nobelovca Joséja Saramaga, avtorja Eseja o slepoti. Takole se glasi njen najljubši citat iz očetovega opusa: kaos je red, ki ga je treba razvozlati. Seveda ta kaos v moji glavi ni nič posebnega. Kaos asociacij, podob, citatov, misli, podatkov, občutij, spominov, to se dogaja v vsakem trenutku v glavah vseh ljudi. Včasih odmahneš z roko in se predaš sprotnim zaznavam, včasih pa si zaželiš ta kaos tudi razvozlati.
Ko sem proti koncu počitnic skoraj nezavedno potegnila vrhnjo knjigo s tiste police na macesnovem opažu, je bil to prvi del romana Bratje Karamazovi. Fino, sem pomislila, ravno mi je zmanjkalo branja in tako ali tako že lep čas mislim na te brate. Vendar ni bilo tako, kot sem si ponovno srečanje z Dostojevskim predstavljala. Nekakšno nelagodje me je obšlo, ko sem knjigo pogladila, da bi odstranila prah, in si jo začela ogledovati. Obšlo me je podobno občutje, kot ko sem po nekaj desetletjih prišla v avlo svoje stare šole in videla, da sploh ni tako ogromna in veličastna, kot je bila v mojem spominu. Knjiga ima kakih štiristo strani, rumenkast papir, po ovitku valovijo neenakomerno široke rumene, oranžne, vijoličaste in črne proge, čeznje je nonšalantno vržena črna silhueta pravoslavne cerkve z značilnimi čebuličastimi zvoniki. Zgoraj je s klasičnimi črkami napisano ime pisatelja in naslov knjige: DOSTOJEVSKI BRATJE KARAMAZOVI. Oprema v slogu modernizma. Knjiga je izšla leta 1953. Kar skozi nekaj strani sem se morala prebijati zelo počasi, da sem se navadila na jezik. To se mi pri starejših knjigah ne dogaja pogosto. Kakšen stavek sem morala prebrati večkrat, da sem ga zares razumela, in zelo počasi sem se privajala. Šele pozneje sem doumela, zakaj je tako. Prevajalec je verjetno želel z jezikom poudariti dobo, se pravi drugo polovico 19. stoletja, in slovenskega bralca prestaviti v položaj ruskega bralca, ustvariti na zgodovinskem odmiku utemeljen odnos do jezika Dostojevskega. Kar je najbrž izgubljena bitka. Ne gre namreč za razne arhaizme, ki lahko modernemu jeziku dajo pridih zgodovinske patine, temveč za poskus postaranja jezika. To nemara dobro deluje v času, ko prevod nastane, po pol stoletja in več pa jezik s tem postane starikav in okoren. Saj zato pa nastajajo novi prevodi klasičnih besedil. Pri Dostojevskem je bilo to nujno. In seveda sem si po kakšnih dvesto straneh priskrbela novi Kraševčev prevod in začela znova. Od začetka.
/…/