Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Neva Lučka Zver: Anguilla anguilla

Sodobnost / Revija  / Neva Lučka Zver: Anguilla anguilla

Neva Lučka Zver: Anguilla anguilla

Želatinast oblak zrnastih ribjih jajčec leno vznika iz morskih globin in se piano piano bliža prosojnim viticam sargaških alg, plavajočih na gladini kot udobna preproga, v kateri mrgoli življenje. Pod pokrovom alg je morje relativno čisto, svetlo in mirno. Ko je nebo jasno in veter krotek, se v podvodnem svetu raztegne čas. Teče počasneje in bitja, ujeta v njegovih mrežah, se gibljejo mehkeje, lebdeč v breztežni modrini.

Sargaško morje je morje v oceanu. Zaradi otokov zlatih alg spominja na puščavo v osrčju oceana, čeprav je v resnici svojevrstna oaza, kjer se zbira pisana druščina organizmov. Polžki, rakci, kozice, morski konjički, novorojene morske želvice, morski pajki, kameleonski lignji, ribe napihovalke, zakrinkane sargasovke in mnogi drugi prebivalci oceana s pridom izkoriščajo zavetje alg in kopico hrane, ki se skriva med gosto prepredenimi stebli in trpežnimi lističi. Štirje morski tokovi v smeri urnega kazalca krožijo okoli dotičnega ekosistema in s svojim objemom rišejo zabrisane robove. Sargaško morje je morje brez kopnega. Na zahodu se ga dotikajo zgolj Bermudski otoki.

Približno sedemsto metrov pod bujnimi krošnjami alg so elegantne srebrne samice izlegle milijarde jajčec, milijarde možnosti, milijarde krhkih prihodnosti. Samci, manjši ter šibkejši, so med drstenjem ikre poškropili s spermo. Če je bila oploditev uspešna, se je v njih čez nekaj dni pojavila črna pikica, v kateri je skrčen ves potencial razvijajoče se kreature. Njihovi starši so predali štafetno palico. Vrnili so se na začetek, sklenili cikel, vdahnili svoj elan oddaljujočemu se naraščaju in potonili v abisal.

V razmeroma širokih ikrah se ribja različica rumenjaka razvije šele po oploditvi. Ličinka sprva nima ne oči ne zob. Hrani se z rumenjakom. Ko izkoristi vsa razpoložljiva hranila in se razvijejo zevajoče, črne oči in špičasti, dolgi, naprej štrleči zobki, se ličinka začne prehranjevati samostojno in postane ploščata. Njena suličasta oblika spominja na vrbov list. Vzdolž popolnoma prosojnega telesa se fluorescentno svetijo kromatofore, zelenkasto rumene pigmentne celice. Razločno vidne miomere, mišična tkiva v obliki črke W, tečejo od glave do repa. Giblje se serpentinasto, plava lahko tudi ritensko in medtem nenehno odpira usta, v katera pada morski sneg, drobni odpadki vseh vrst, na primer delci trupel morskih živali in rastlin, koščki zooplanktona, bakterije in minerali, ki se s površja oceana spuščajo v globine, pri čemer spominjajo na snežni metež.

Milijonske množice leptocefalnih ličink morje počasi odnese na severozahod, kjer jih zgodaj spomladi potegne zalivski tok. Tudi če bi mu hotele uiti, bi bil vsak upor zaman; sicer pa kljub neznani destinaciji nagonsko vedo, da jih nese v pravo smer. Zaupljivo se prepustijo njegovi odločni roki. Njihovo potovanje čez Atlantski ocean traja skoraj sedem mesecev. V tem času nabirajo milimetre in varčujejo z dragoceno energijo. Ko se približajo evropskim obalam, nehajo jesti; pripravljene so na preobrazbo. Izgubijo četrtino teže, osmino dolžine in štirideset mlečnih zob, ki jih kmalu nadomestijo novi. Njihovo telesce se zaokroži, tako da dobijo obliko in velikost najnežnejšega stročjega fižola. Srce, ožilje in organi se skozi prozorno kožo dobro vidijo. V tej podobi jih ljudje imenujejo steklene jegulje. Italijani jim pravijo cieche, slepe. V resnici je njihov vid odličen, vendar ne marajo svetlobe. Med oktobrom in marcem dosežejo estuarije, kjer jih pričakujejo ribiči ter tihotapci.

*

Pablo Delgado pred ribolovom kdove zakaj nikoli nima apetita. Žena mu za večerjo spet postreže razkuhane špagete s paradižnikovo omako iz konzerve in ceneno rdeče vino – na koncu ga spije sama, ker hoče Pablo ostati čil. Hčerki se medtem kregata zaradi telefona; ker ni bilo denarja za dva, si enega delita. Nemogoče si je zamisliti bolj strupeno jabolko spora. Špageti mu že zdavnaj gledajo skozi ušesa, vendar se prisili in ženi na ljubo poje nekaj zalogajev. Odide v prvi polovici drugega polčasa nogometne tekme španske tretje lige, ki jo spremlja zato, ker v njej igra njegov znanec, amaterski ribič in sin prijatelja njegovega pokojnega očeta.

Ko zapluje v estuarij reke Guadalquivir, se bliža polnoč. Na nebu se gnetejo oblaki, skozi katere se vsake toliko mukoma prebije mesečina. Močne lune k sreči ni na spregled. Nameni se čim globje v notranjost delte, ker sladka voda v tem letnem času k sebi kliče milijarde steklenih jegulj. Večina jih gre po reki navzgor, pri čemer pogumno plavajo proti toku in premagujejo vse naravne ovire, slapove, hlode in nasipe, celo kolesa starih vodnih mlinov, prerasla z algami in lišaji. Večjo težavo jim predstavljajo jezovi ter turbine hidroelektrarn.

Zaradi ogroženosti jegulj so pred nekaj leti uvedli licence, s katerimi pogojujejo ribolov. Dovoljenje za ribarjenje steklenih jegulj se dobi kvečjemu prek zvez ali z debelim kupčkom denarja. Pablo nima ne enega ne drugega – komaj se prebija iz meseca v mesec –, steklene jegulje pa lovi od malih nog. Oče ga je kot otroka v sezoni pogosto vzel na nočni ribolov. Mrgolenje steklenih jegulj v vedru, v katerega jih strese iz velike, fino pletene mreže, Pablu vsakič znova prikliče v spomin mrzle novembrske noči, ki jih je z očetom prebil na ribiški ladji. Steklene jegulje je namreč najbolje loviti v neprijaznem vremenu, v temi ter malo pred plimo. Kljub šklepetanju zob je mali Pablo pri tem neznansko užival, saj je imel občutek, da sodeluje pri strašni pustolovščini.

Angulas so bile v tistih časih, pred štiridesetimi leti, v Španiji hrana revežev. Okoli božiča jih je bilo na trgu v izobilju. Posebej priljubljene so bile v Baskiji, kjer so jih s česnom in feferoni popražili na olivnem olju. Tudi pri Pablu doma so bile pogosto na jedilniku. Njemu se niso zdele nič posebnega – glavna zabava je bil ribolov, ne večerja. Pravzaprav so brez okusa in njihova sluzasta tekstura je vse prej kot privlačna, čeprav k sreči vsaj subtilno hrustajo.

Odkar je število jegulj v evropskih vodah tragično strmoglavilo, so cene njihovega podmladka šle v nebo, tako da se angulas a la bilbaína najdejo le še na menijih vrhunskih restavracij, ki so bile pred tridesetimi leti preveč fine, da bi postregle s tako vulgarno jedjo. Izbrani gostje jih obožujejo, ne zaradi prefinjenega okusa, temveč kot nadvse izviren statusni simbol. V Baskiji se je pojavila jed, ki se imenuje angulas del pobre – pravzaprav gre za spaghetti aglio olio e peperoncino, varčno alternativo tradicionalne ribje jedi. Pablova žena kljub poklicu svojega moža včasih kupi gulas, ribjo pasto v obliki steklenih jegulj, ki je na voljo v vsakem supermarketu. Pablu se ne ljubi pritoževati, poleg tega je preudarno sklenil, da bo lov na jeguljice ohranil v strogi tajnosti.

V njem pregrešno uživa, poleg tega mora preživljati družino. V Cádizu je z lahkoto našel odjemalca, ki izdatno poplača njegovo tveganje in trud. Na črnem trgu je kilogram steklenih jegulj, torej približno tri tisoč mladih živalic, vreden malo bogastvo. Pravijo jim belo zlato. Pablu uspe ujeti do dvajset kilogramov na sezono, kar je zadnja leta znatno izboljšalo njegov dohodek. Brez tega bi životaril, tako pa je upal, da bo hčerkama to zimo končno lahko kupil računalnik, ki sta ga zaradi šole nujno potrebovali.

To noč je ulov dober. Pod ladjo plavajo milijoni steklenih jegulj, ki jih Pablo preprosto zajema z mrežo in jih prestavi v vedro, polno vode. Ohraniti jih mora pri življenju, saj mrtve izgubijo vrednost. Tri ure pozneje jih prestavi v bazen v svoji ribiški baraki, ki leži v naročju skal na samem robu Atlantskega oceana in vztrajno kljubuje vetru. Okoli nje zeva noč, v katero so vtkani različni zvoki in celo glasovi, ki Pablu šepetajo o minulih časih, o obljubah oceana in o daljnih deželah, ki potrpežljivo čakajo nanj. Med pospravljanjem opreme se prepusti vzporednim svetovom, ki skozi trepetajoče okno s temo vdirajo v medlo razsvetljen prostor. Nato si v kotu pripravi zasilno ležišče, na katerem zaspi kar oblečen in sanja svojega očeta, ki za večerjo v orjaški ponvi praži angulas za celo družino.

Zbudi se zgodaj, prezgodaj, vendar spanec uide izza njegovih vek in se za nobeno ceno noče vrniti, zato vstane in se odpelje v Cádiz skupaj s plastičnim zabojem, v katerem plava devet tisoč prestrašenih ribic. Parkira pred razkošno vilo vista mare na obrobju mesta in pokliče kupca, s katerim sodeluje že pet let. Čez petnajst minut iz vile stopi gibek moški v belem suknjiču s sončnimi očali, skozi katera se ne vidi njegovih oči. Spremlja ga vrtnar, ki Pablu pomaga nesti zaboj v vrtno uto. Moški se mu olikano zahvali in mu izroči zajetno kuverto. V njegovih kretnjah je slutiti nekaj varljivega. Na poti domov se Pablo ustavi na pivu v svojem najljubšem obcestnem lokalu, vendar se zaradi teže kuverte v svojem površniku nemirno preseda in nikakor ne more uživati v pijači.

Pablove cieche se skupaj s trideset tisoč sorodnicami znajdejo v osebni prtljagi potnika prvega razreda na letu iz Madrida v Hongkong. Stlačene so v plastične vrečke, napolnjene z vodo, saj morajo na cilj prispeti žive. Okoli njih so v kovčku z ledom napolnjene plastenke, s katerimi se v tem neobičajnem kosu prtljage vzdržuje primerna temperatura. Po prijetnem letu potnik brez nevšečnosti prispe v Hongkong in se naglo napoti v Guangzhou. Trideset kilometrov pred metropolo zavije z avtoceste in se nedaleč stran ustavi pred ogromnim industrijskim poslopjem. V sivih halah brez oken so okrogli bazeni, polni jegulj. Zaradi pomanjkanja prostora se zvijajo ena ob drugi, tako da na prvi pogled tvorijo migljajočo sivo gmoto. Devetintrideset tisoč steklenih jegulj dobi svoje mesto v enem izmed bazenov, kjer jih obilno hranijo, dokler ne dosežejo želene velikosti.

Tri leta pozneje v ugledni tokijski restavraciji japonski poslovnež za kosilo naroči unagi kabayaki na posteljici lepljivega riža.

Ni komentarjev
Objavi komentar