Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Matej Bogataj: Zadnji naj ugasne luč

Sodobnost / Revija  / Matej Bogataj: Zadnji naj ugasne luč

Matej Bogataj: Zadnji naj ugasne luč

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage. Režija Janusz Kica. Mestno gledališče ljubljansko, ogled aprila.

V funkcionalnem prevodu Tine Mahkota dobivamo Lettsovo besedilo o družini v Oklahomi, ki jo najprej ugledamo, ko Beverly, Bev, z obveznim viskijem v roki uvaja staroselsko hišno pomočnico, ki naj pomaga njemu in ženi Violet, ki sta očitno zagreznila in zdaj živita s spuščenimi roletami v mraku, da se ne ve, katera ura dneva ali noči je, in on odkrito prizna, da se ga naliva že štirideset let, približno od časov, ko je izšla njegova zbirka poezije. Pri tem mu žena uspešno parira s tabletami na recept in potem Bev odkoraka s steklenico z odra in je naslednji prizor, ko se zbere družina, tri hčere, tri sestre, okoli večno zadete in opite in žlehtne patriarhinje Violet, ker je Bev nekam izginil, in zdaj čakajo, kako se bo izteklo iskanje, in pridejo eni od blizu in drugi od daleč, eno takšno srečno družinsko srečanje, bi si mislili, samo ne čisto takšno. Lettsu se pozna, da je igral v eni od enako zaostrenih dram alkoholičnega obračuna do negativnega totala, v Kdo se boji Virginie Woolf Edwarda Albeeja, igri o nedojemljivi okrutnosti med zakoncema, ampak v Avgustu v okrožju Osage – kjer je pomembno, da je vroče in pregreto in da so na zemlji staroselcev, ker potomci zagovednih irskih priseljencev vsi po vrsti dokazujejo, da se genocid ni »splačal«, če se je zgodil v imenu vrednot in ameriškosti, ki jih zastopajo z vseh vetrov nabrani in prispeli družinski člani – letijo zaostrene replike, zmerljivke na vse strani. Ker je zapiti in jalovi hišni poglavar pogrešan, sta v tretjem delu, ko se menijo o dediščini in podobnem na sedmini, na vrhu Vi in njena sestra Mattie, oni dve tempirata atmosfero z nasikanostjo, hudobijo, sprenevedanjem in obe imata kar nekaj za sabo, Matti je Vi podtaknila tipa, Beva, ker se sicer sama ne bi znašla, vendar je potem ta naredil njenega sina, Malega Charlesa, ki je ves čas krtačena stranka, v materinih očeh nesposoben in na televizor prisesan srednjeletnik počasne pameti, ki mu ne uspe niti to, da bi pravočasno prišel na stričev pogreb. Vendar je v skrivni zvezi s sestrično Ivy, ki je, kot se razkrije, njegova sestra; njen prejšnji je bil luzer, pravi mati, sicer profesor, vendar z napačne univerze, in s sestrama so pod nenehnim udarom materinega od tablet zaostrenega in brez zadržkov izpovedanega prezira in plazov žaljenja in poniževanja.  Barbara, recimo, ki pride z možem in hčerjo, si edina upa v konfrontacijo z materjo in zahteva njeno prekinitev s tabletkanjem, vendar njeno pogajalsko in nastopno pozicijo slabi dejstvo, da mož odhaja s študentko in se samo pretvarjajo, da so še skupaj. Nedoletna, štirinajstletna hči je očitno malo nimfomanka in se malo zakaja, druga hči, Karen, pa svojo nesamozavest krepi s klišeji o ljubezenski sreči, kakršne nam servirajo žajfnice, in pride vsa srečna z zaročencem, ki dela s plačanci za vojne po svetu in ki zapelje njeno nečakinjo, štirinajstletno, vendar se izgovarja, da se je predstavljala za petnajstletnico. Nora hiša, nori obračuni, odkopavanje zamer, težki pogoji za sobivanje, ampak plodna gruda za dramatične preobrate in ostre replike. In okrožje Osage, staroselskega imena, ni izbrano naključno, tam so v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja masakrirali staroselce in z Johnno Monevata se igra začne in konča; ona s svojo vztrajnostjo pričuje vsemu in enkrat vmes poseže s ponvijo po glavi, sicer pa spregovarja z verzi T. S. Eliota iz Votlih ljudi: »takole pride konec sveta …, ne s treskom, temveč s cviljenjem,« in tisto pred tem propadom in sam propad spremlja s pasivno empatijo in še naprej nudi oporo ostankom družinskega razsula.

Avgust v okrožju Osage je igra, spisana za igralske presežke, kar je – pa nisem videl, ampak verjamem – menda dokazal že istoimenski film z zvezdniško zasedbo.

Režiser Janusz Kica, ki je že s svojo zadnjo predstavo v MGL, ki je pravzaprav nekakšna predhodnica Avgusta, s Tremi sestrami Čehova pokazal, da ga po obdobju izrinjanja psihologije ta vedno bolj zanima in iz hitrega, nadvse učinkovitega in funkcionalnega režiserja  vse bolj postaja poglabljalec notranjih prostorov, je ob dramaturški asistenci Petre Pogorevc postavil igro v verističnem slogu. Omogočil je igralske kreacije in pri tem s postavitvijo, zvesto besedilu, podprl najbolj dramatične in zaostrene dele, vse na verističnem prizorišču scenografke Karin Fritz, podprto s funkcionalnimi kostumi Bjanke Adžić Ursulov.

Igralci so svojo priložnost polno zagrabili: Boris Kerč kot Bev samotno brunda nekaj o srečnežih, ki so se pravočasno rešili iz nefunkcionalnih zakonov, in potem skrušeno odkoraka samomoru naproti in prepusti oder ženi. Violet Judita Zidar zastavi mehko v vseh spremenjenih stanjih zadetosti in suverenega obvladovanja razširjene družine; to je močna in veličastna vloga, ki postopno razkriva področja boja z vsakim od prisotnih in se na koncu, po priznanju, da je raje prej izpraznila skupni račun, kot se srečala z možem, ki jo je čakal v hotelu in jo o tem obvestil, da bi se še enkrat poskušala pogovoriti o temeljnih zadevah in nadaljevanju zveze; sama in skrušena obsedi v hiši, ki že davno ni nikomur dom. Judita Zidar se suvereno pretika med skrušenostjo, sprenevedanji in manipulacijo s čustvi drugih, predvsem svojih hčera, vse pa ob podpori Nataše Ralijan kot njene sestre Matti Fae, ki ji igralka da precejšnjo mero surovosti in pomanjkanja razumevanja do ostalih: če sta sami trpeli ponižanja in žaljenja v otroštvu, zdaj ta princip zasmehovanja in omalovaževanja v koncentričnih krogih uspešno širita naprej. Matti Fae na moža Charlesa, ki ga Alojz Svete zastavi kot pretežno trpnega ob tem pa, skoraj materinsko, nudi podporo sinu in poskuša dvigovati njegovo samozavest, vse dokler obupano ne vzklikne, da ne razume, kako sta sestri lahko tako pretkani in maliciozni, na koncu celo nekoliko zagrozi – torej Svete kot copatar in Filip Samobor (alt. Jernej Gašperin) kot njegov sin sta v senci pošastnih matriarhinj, sin že z držo in čudno, apatično počasnostjo, ki kaže hitrost njegovih miselnih procesov, s težjim izrekanjem in neokretnostjo kaže, da so bili vzgojni postopki, vsaj po starih merilih, na njem uspešni. In potem tri sestre, tri hčere svoje matere, Jana Zupančič kot edina, ki se zoperstavi materi, najbolj odločna, tudi zmehčana od skorajšnje razveze, zaljubljena v svojega inteligentnega moža, ki jo je potegnil iz groznega okraja Osage, Tjaša Železnik kot pozunanjen ameriški sen, navzven urejena in pretirano samozavestna, ob tem kompulzivna pri naštevanju svojih življenjskih spoznanj na ravni ženskih rumenjaških revij in zagovornica konformizma in kompromisarstva, pa Ajda Smrekar (vskok namesto Tine Potočnik Vrhovnik), ki  kaže neko novo žensko samozavest, ki se z imidžem in nagnjenostjo k intelektualizmu upira tradicionalizmu okolja, pa vendar pristane v zvezi z bratrancem, ki je v resnici brat, vse zato, da bi šla, da bi zapustila to gnezdo zla in hudobije. Zraven njihovi zaročenci in partnerji in možje v odhajanju, Gregor Gruden in Gaber K. Trseglav, oba rahlo v svojem svetu in tudi bolj flegma do dogajanja, saj nista podedovala in se priučila vzorcev, ki vrtijo protagoniste na tem oklahomskem podeželskem dvorcu, in zraven Klara Kuk kot uspešno uporna, naveličana in spogledljiva štirinajstletnica, pa Tomo Tomšič kot policist in nekdanja ljubezen najstarejše, in čisto na koncu tista, ki ostane, staroselka Johna, ki jo Diana Kolenc opremi s trpnostjo in razumevanjem, pa s potrpežljivostjo, ki je potrebna ob koncu nekega sveta, ki se ugreza v močvirje lastnega zla in nefunkcionalnosti. Odlične in izstopajoče, pa vendar do ostalih podporne igralske kreacije je publika nagradila s stoječimi ovacijami.

Ni komentarjev
Objavi komentar