Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Matej Bogataj: Kar ostane

Gledališki dokumentarec: Lotos Vincenc Šparovec: Človek v morju. Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena. Ogled maja.

28. maja je bila v črni kroniki – spletnih portalov, tam sem to bral – objavljena novica, da je v Luki Koper z ladje na privezu padel pristaniški delavec in da je z njim vse v redu, da so ga rešili.

Ampak predstava ne govori o tem, govori o izkušnji iz prve roke.

Lotos Vincenc Šparovec s pomočnikom iz publike zlaga debelo ladijsko vrv na začetku te predstave, ko publika še vstopa v prostor s črnim govorniškim pultom, se nam zdi, in potem komentira, da je to interaktivna predstava, in je na koncu, ko z njim nazdravimo, res tudi interaktivna in igralec na razpolago za vprašanja publike, vendar prijazno kramljanje z udarcem po rdečem ladijskem gumbu na samem začetku preseka alarm, zoprn zavijajoč zvok, ki ga potem podvoji zvok ladijske sirene in Šparovec potem pojasni: to je alarm, ki pomeni Man Overboard oziroma Človek v morju, in ko se je na ladji Bočna leta 1993 oglasil ta zvok, sem bil v morju jaz. Dva dni plovbe od Zelenortskih otokov, v višini Kameruna, 40 nm, torej za širino Jadrana od obale, z odnašalnim tokom zaradi pasatnih vetrov približno 1 kn, torej morsko miljo na uro, stran od kopnega. Z vsakim trenutkom torej dlje od kontinenta, za tistega, ki je v morju.

Kar dramatično, tudi za nas, ki smo o zgodbi slišali in je dobila različne podvariante, kot gre k vsaki takšni legendi iz registra urbanega ustnega slovstva, in tudi tisti, ki smo bili Lotosu blizu, dolgo vrsto let sva si delila dva otoka, zdaj pa samo še mesto na prehodu med dvema, povezanima z mostom, ki potem spušča barke po kanalu, ki ju ločuje, tudi tisti nismo vedeli vsega; zgodbo je skrival, eksistencialni pretres je namreč zarezal pregloboko, tudi po menda odmevni medijski eksploataciji, torej izčrpavanju v času neposredno po dogodku in po srečnem prihodu z ladjo domov, je obmolknil. Prestavil nekam v bližino srca zgodbo o tem, kar imenuje sam, pa tudi njegovi sopomorci, »čudež« oziroma kar povzame kapitan s statistiko: eden od sto, nobeden od tisoč. Takšne so možnosti za rešitev nekoga, ki pade s čezoceanske ladje, dolge sto petdeset metrov in visoke deset, v ocean z močnimi tokovi, sicer tokrat primerno topel, ker je šlo za bližino ekvatorja in poletje, tako da ni bilo nevarnosti podhladitve, vendar iskanje tam močno otežuje mrtvo morje, zaradi pasatnih vetrov značilni dolgi gladki valovi, v dolinah katerih potem izginjajo plovila, ne le ljudje, in se potem čudežno čez čas vse pojavi na vrhu vala.

Poznamo monodramo Alessandra Baricca Devetsto o možaku, ki je glasbenik na potniški čezoceanski križarki, Devetsto je njegovo ime, da je vse skupaj bolj skrivnostno, ampak zgodba o ladijski rutini med zdolgočasenimi potniki je seveda čisto sprenevedanje in pisateljsko vživljanje, Šparovcu pa je bila v času korone – takrat je bila zavest o smrti, lastni in bližnjih, bolj prisotna, zaradi spremenjenih pogojev dela pa je bilo najbolj zdravo in priporočeno delovati v lastnem mehurčku, on je pa kompulziven tip, pove nekje, in tisti, ki ga poznamo, lahko to potrdimo – atlantska izkušnja spet blizu in jo je zapisal, večina je objavljena v gledališkem listu, potem pa uprizoril s pomočjo Ire Ratej, Petra Bratuše, Maje Cerar, Andreja Koležnika in Saša Dragaša. In seveda rekvizitov, ki jih je prispevala Splošna plovba Piran. Po skoraj tridesetih letih molka.

Lotos svojo zgodbo s pomočjo Splošne plovbe Piran in njenih arhivov ter negovanja tradicije družbe, ki je ni več, ker jo je, tako kot še marsikatero podjetje, pojedel kapitalizem in vzhodnjaški damping, opremi z muzealijami: za tisto, kar najprej mislimo, da je govorniški pult, se izkaže, da je v resnici maketa ladje Bočna, pove nam o nekaterih njenih delih in tradicionalnih, na italijanščino vezanih poimenovanjih, od skladišč za debla ali klinker, ki ga je ladja vozila, do višine bande, stranice, s katere je pri piketiranju, nabijanju s kompresorskim kladivom z namenom odstranjevanja rje, ker je mornarska rutina en večni boj proti rjavenju, s pantaleona, torej dvojnega nosilca ob strani, ki drži debla na palubi, potem ko se skladišča napolnijo z njimi, padel v morje zaradi strgane vrvi na trapezu, s katerim je bil pritrjen na ladijsko stranico in visel nad morjem.

Šparovec se zadrsa v svoje spomine, ne brez humorja, omenja recimo svoje naivne laži, s katerimi sta s prijateljem Sebom poskušala prepričati kadrovika, naj ju vkrca na trimesečno krožno potovanje ob afriški obali, češ da bi se rada v imenu brušenja in širjenja igralske veščine seznanjala z različnimi afriški plesi in rituali, pih, vemo mi, kaj so mornariški pristaniški rituali, zraven malo govori tudi o svojem karakterju, kako je rad priden in kako so ga po prvič z veseljem vkrcali tudi v drugo, naslednje leto, ko je bil že na Bočni, zraven pa se seveda sprašuje, kaj je njegova zgodba, kam sodi žanrsko in kaj pomeni igralsko: ugotavlja, da je pravzaprav izpoved, vendar brezigralska, No acting je bil naslov predstave Tomija Janežiča in tudi Mile Korun je iznašel nekakšen medprostor, v katerem je igralec hkrati nekako znotraj in zunaj, v vlogi pa tudi nekako v svoji goli privatnosti (o tem piše v nekaterih svojih znamenitih gledaliških dnevnikih).

Vendar Šparovec zgodbe ne igra; še enkrat v živo podoživlja zgodbo o tem, kako si je v štirih urah, ko je sam plul na gladini oceana in »plaval mrtvaka«, ker ni bilo kam plavati, sam sredi neskončnega oceana, odvrtel film svojega življenja, kako je kalkuliral, da rek, po katerem je živel do takrat, do svojega enaindvajsetega leta, namreč živi hitro, umri mlad, mogoče vključuje tudi hitro smrt in si je pravzaprav želel hitro umreti, potem pa spet ne, kako je molil, kar je znal, prejemnik prvega obhajila, kako mu je na misel prišla pesem o smrti in poslavljanju od vseh, ki jo je poslušal kot najstnik – in nam jo potem tudi spusti s singlce na gramofonu –, vse to, do trenutka, ko ga je čudežno zagledal Drugi palube, pri katerem je tudi sicer največkrat predežural ponoči na delovnem mestu in ga je ta poučeval o sekstantu in ozvezdjih ter sta si delila tišino morja in globino neba.

Šparovčevo neigranje je najmočnejše in do konca prepričljivo ravno v teh trenutkih, ko podoživlja štiri ure brezmejne samote, pa tudi čudno mirnost, ki je nastopila po tem, ko se je – upravičeno – zavedel, da je konec, da pravzaprav niti ne ve, ali ladja v takšnem primeru obrne, ko je spoznal, da v bližini ni ničesar, ne ribičev ne čezoceanskih jadralskih izzivalcev, da ni ničesar, prav ničesar, takrat, pravi, je nastopil mir, brez upanja, brez strahu, in nekaj tega miru potem zaslutimo tudi na njegovem obrazu, ob poslušanju pesmi, »zbogom, prijatelji, oče, punca«, imeli smo se fino, krasen čas, tole življenje, zdaj pa grem po svoje. V neizrekljivo tuje, v neizrekljivo domače, kdo bi vedel, in Šparovec sicer uporablja rekvizite, od delovnega kombinezona do mogočne vrvi, tudi nekaj je nasnetega in projiciranega gradiva, pogovor s kapetanom in Drugim palube, ki ga je opazil, ko je mahal z rumeno majico proti ladji, ko je ta po štirih urah napravila manever in se vrnila na mesto padca v morje, ta filmski material podpisuje Peter Bratuša, vendar to ni igra, je poskus čim bolj zveste reprodukcije takratnega stanja ter neposrednega prenosa emocij na publiko, je nekakšno podoživljanje, ki ne potrebuje vživljanja, saj tega vživljanja v resnici nikoli ne bo mogel spraviti iz spomina. Meni, ki imam rad morje in Lotosa, je bila uprizoritev izredno močno doživetje.

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart