Življenjsko in ustvarjalno pot slovenskega pisatelja in intelektualca Borisa Pahorja so zaznamovali vsi veliki zgodovinski preobrati 20. stoletja. Tako je njegovo veličino na literarnem in številnih družbenih področjih zelo težko zajeti v kratek spominski zapis. Pa vendar so takšne osebnosti, kot je bil Boris Pahor, pogosto zelo transparentne, jasne, pomen njihovih dejanj lahko prepoznajo širše množice. Čeprav pozno, se je to zgodilo tudi Pahorju, katerega besede so zadnja leta spremljale trume obiskovalcev njegovih prireditev, bil pa je tudi v ožjem krogu kandidatov za Nobelovo nagrado. Tako nam s tega vidika o njem ni težko pisati. Sploh če si imel možnost z njim stkati vezi, ki so ti ga približale kot toplega človeka in iskrenega sogovornika. In to v času, ko ne v slovenskem ne v italijanskem okolju še ni bil tako množično sprejet kot danes.
Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil Boris Pahor pravzaprav precej neznan, in to tako v svojem najožjem, tržaškem okolju – zaradi atmosfere, ki je bila slovenski skupnosti bolj ali manj nenaklonjena – kot v slovenskem prostoru, kjer je bil nezaželen zaradi zagovora Edvarda Kocbeka in demokratične politike proti enopartijskemu sistemu. Spomnimo se. Leta 1975 sta Boris Pahor in Alojz Rebula v Trstu v svoji reviji Zaliv objavila pogovor z Edvardom Kocbekom (Edvard Kocbek: pričevalec našega časa), v katerem je ta obsodil zunajsodni poboj slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci s Koroške vrnili v Jugoslavijo. Po tem intervjuju je bil Kocbek obsojen in izločen iz javnega življenja, revija Zaliv je bila v Jugoslaviji prepovedana, prav tako je bil prepovedan vstop v državo Borisu Pahorju. Pahor, ki je Kocbeka spoznal že pred drugo svetovno vojno in ga je z njim vezala tesna prijateljska vez, je italijansko-jugoslovansko mejo znova prestopil šele leta 1981, ko je prišel na Kocbekov pogreb. K rehabilitaciji tako Kocbeka kot Pahorja je veliko prispevala Slovenska matica, ki je leta 1989 izdala Pahorjeve spomine na Kocbeka v knjigi Ta ocean strašnó odprt, pred in po tem pa je izdala še številna Pahorjeva dela, ko si drugi v Sloveniji tega še niso upali.
V Sloveniji se je o Borisu Pahorju začelo pogosteje govoriti šele po osamosvojitvi. Sama sem ga imela priložnost osebno spoznati leta 1993, in sicer kot urednica na tedanji založbi Lipa. Ponatis njegove esejistične zbirke Odisej ob jamboru, ki so jo pred tem slovenske oblasti zasegle in prepovedale, je bil ena prvih knjig, ki sem jih kadar koli uredila in pripravila za tisk. Spomnim se strmine v Barkovljah, ki je vodila do njegovega tržaškega domovanja in sem jo kasneje še nekajkrat prehodila. Že ta pot me je navdajala z občutkom spoštovanja do veličine osebnosti, h kateri sem bila namenjena. Pri svojih dvajset in nekaj letih sem sicer poznala usodo svojega dedka, zažganega v Rižarni, a fašizem in NOB sem do tedaj vseeno spoznavala predvsem prek šolskih knjig, o povojnem dogajanju v Sloveniji in zamejstvu pa nisem vedela kaj dosti. Tako so me bila sama ušesa, ko sem se srečala z neizmerno modrostjo in izkušnjo tržaškega osemdesetletnika. Takrat sem prvič slišala za njegovo prijateljevanje z Edvardom Kocbekom in za marsikaj tega, kar je to druženje prineslo. Zagotoviti sem mu morala, da bomo v ponatisu sledili njegovemu izvirniku. Večkrat je namreč ponovil, da po dveh zaseženih izdajah nima zaupanja ne v slovenske oblasti ne v založbe. Očitno mi je verjel, na založbi pa se temu zaupanju nismo izneverili.
Pravzaprav so bili francoski založniki prvi, ki so ga sredi osemdesetih let odkrili kot velikega avtorja taboriščne literature, in šele tedaj je prišel njegov čas tako v Sloveniji kot Italiji. Šele tedaj smo ga začeli spoznavati in vrednotiti bodisi kot pisatelja bodisi kot angažiranega intelektualca, misleca in pokončnega borca za slovenstvo, svobodo in resnico. Začeli smo ga brati in ceniti njegov pričevanjski, tudi lirski slog, značilen za humanistično, etično angažirani realizem z ljubeznijo kot izpostavljeno vrednoto. Njegov odnos do lastne ustvarjalnosti je bil vedno zelo iskren, pod francoskim vplivom je razvil tudi slogovni postopek asociativnega toka zavesti, ki mu je zelo ustrezal. Njegova bogata pisateljska bera, ki šteje številne romane (14) ter več zbirk kratke proze in esejističnih zbirk, je postajala vse bolj zanimiva tudi za prevode. Danes so njegova dela prevedena v številne jezike, med drugimi v francoščino, italijanščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, katalonščino, finščino. Priznani ameriški prevajalec slovenske književnosti v angleščino Michael Biggins, ki je v angleščino prevedel tudi Pahorjevo Nekropolo, je v SC PEN med enim od svojih obiskov Slovenije povedal, da to delo sodi med vrhunce slovenske književnosti. Na moje vprašanje, kako gleda na nekatere pretekle očitke, da gre v Pahorjevem primeru za dokaj preprost jezik, ki naj bi bil posledica Pahorjevega šolanja v italijanskem jeziku v času fašizma, je take očitke odločno zavrnil. Povedal je, da sam natanko ve, pri katerih delih mu pri prevajanju ne ostane v rokah nič, katera dela pa nosijo toliko vsebine in stila, da jih je užitek prevajati. In Pahorjeva Nekropola zagotovo sodi med zadnje, zato se je tudi odločil za prevod.
Nekropola, roman o pisateljevi taboriščni izkušnji, je dejansko najbolj poznano in najbolj prevajano Pahorjevo delo, bilo je tudi gledališko uprizorjeno, leta 2008 pa razglašeno za italijansko knjigo leta, sploh je prav to delo v središču utemeljitev za številne njegove nagrade. Pahor sam je tako za ta roman, kot za vsa svoja dela, skromno razlagal, da je pravzaprav samo pričevalec obdobja, ki ga je živel, da je vedno pisal samo iz sebe, iz svojih lastnih izkušenj. In teh seveda ni bilo malo. Rojen v Trstu, očetu Francu, ki je v mesto v zalivu prišel iz Kostanjevice na Krasu, in mami Mariji Ambrožič iz okolice Pivke, je Pahor leta 1920 spremljal požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, kar se je zarezalo v dušo sedemletnega dečka in tam ostalo za vedno. To grozljivo izkušnjo je opisal v zbirki kratke proze Kres v pristanu in romanu Trg Oberdan. S pritiski na slovenstvo in slovenski jezik se je srečeval vse dvajsetletno fašistično obdobje v Italiji, o čemer govori zbirka Grmada v pristanu in velik del njegove esejistike. Tako je bil že v svojem mladostnem obdobju povezan s tržaškimi antifašisti in tigrovci, ki so delovali ilegalno, tudi s pozneje v čudnih okoliščinah preminulim pesnikom Stankom Vukom. Prav tako ga je globoko prizadela nasilna smrt slovenskega zborovodje Lojzeta Bratuža, potem ko so ga fašisti na božični večer leta 1936 prisilili k pitju strojnega olja … Izkušnje fašističnega nasilja so se še množile med drugo svetovno vojno, ko je bil najprej vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo (o izkušnji arabskega sveta v Libiji in tedanji osebni preobrazbi je pisal v romanu Nomadi brez oaze). Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst in se pridružil OF, o čemer je pričal v romanu Mesto v zalivu. Potem ko so ga januarja 1944 zajeli domobranci in ga predali gestapu, je bil najprej zaprt v zloglasnem zaporu Coroneo v Trstu, že februarja 1944 je bil deportiran v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof, zatem pa je izkusil še taborišča Markirch, Dachau, Mittelbau-Dora, Harzungen in Bergen-Belsen. Poleg fašističnega nasilja nad Slovenci so taboriščne izkušnje osrednja tema Pahorjevih del, on pa je postal goreč zagovornik nenasilja in ljubezni za vse svoje življenje.
Prav tuberkuloza, ki je bila posledica njegovega trpljenja v koncentracijskih taboriščih, ga je pripeljala v sanatorij v francoskem zdravilišču in s tem tudi do zavedanja o pomenu človečnosti in ljubezni, ki sta ga tam pozdravila; o tem je pisal v romanu Onkraj pekla so ljudje. Leta 1952 se je poročil s svojo ljubeznijo, Radoslavo Premrl, sestro slovenskega antifašista in narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, s katero je preživel več kot petdeset let. Ob njeni smrti je njuno življenje popisal v romanu Knjiga o Radi. V teh neke vrste dnevniških zapiskih lahko začutimo njuno povezanost skozi zelo raznoliko družbeno dogajanje po drugi svetovni vojni vse do sodobnega časa.
Boris Pahor, ki je še v času vojne vpisal študij književnosti na Univerzi v Padovi in leta 1947 tam diplomiral iz lirike Edvarda Kocbeka, je bil prva povojna leta svobodni književnik, potem pa je dolgo obdobje (1953–1975) delal kot učitelj italijanske književnosti na Slovenskem učiteljišču Antona Martina Slomška v Trstu, ob tem pa ostajal pisatelj, urednik, angažiran javni delavec. V to obdobje sodi njegovo pomembno uredniško delo pri več tržaških revijah (Sidro, Tokovi, Zaliv), ki jih je sam ustanovil, potem ko se je leta 1951 v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekove zbirke Strah in pogum, čemur je sledil razkol tržaškega levičarskega kroga in prenehanje Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Še posebej revija Zaliv, ki jo je pomagal ustanoviti leta 1966, je bila vse do konca izhajanja leta 1990 prostor za objave slovenskih oporečnikov. Revijo je ob odgovornem uredniku Milanu Lipovcu med drugimi pomagala urejati tudi Pahorjeva žena Radoslava Premrl.
Od devetdesetih let naprej je očitno potreba po takšni reviji usahnila, Pahorjevo vrednost je prepoznala literarna in širša javnost, od tedaj so se vrstile številne nagrade (od približno trideseterice nagrad vse, razen ene, tržaške, iz sedemdesetih let, sodijo v obdobje od devetdesetih let oziroma še posebej v čas po letu 2000). Ponosna sem, da je bil med prvimi priznanji, ki jih je bil deležen tedaj že starosta slovenske književnosti, častni doktorat Univerze na Primorskem leta 2005, do katerega je prišlo na pobudo Fakultete za humanistične študije, kjer sem bila takrat dekanja. Prav tako se nam je leta 2010 na fakulteti in inštitutu ZRS Koper zdel skrajni čas, da mu posvetimo dvodnevno znanstveno konferenco, dve leti zatem smo izdali zbornik s študijami. Bila je to prva znanstvena konferenca, posvečena predolgo prezrtemu pisatelju. Na konferenci so se zbrali res vsi, ki so se do tedaj tako ali drugače ukvarjali z njegovim likom in književnostjo, med drugimi so nastopili Spomenka Hribar, Tine Hribar, Jože Pirjevec, Evgen Bavčar in avtorji iz Francije, Avstrije, Italije, Poljske … In z nami je bil ves čas tudi Pahor sam. Ne glede na svoja častitljiva leta in ne glede na to, da na zaključnem večeru konference v vinski kleti Vinakopra nismo imeli na voljo njegovega običajnega večernega obroka – mlačnega mleka z razmočenimi koščki kruha. Seveda nam ni bilo težko poskrbeti za to, da smo mu lahko tisti večer priskrbeli tudi to.
Po monografiji Pahorjev zbornik: spomini, pogledi in gradivo, ki sta jo za tržaško Narodno in študijsko knjižnico leta 1993 uredili Marija Pirjevec in Vera Ban Tuta, se je zbornik koprske konference kot eden prvih loteval interpretacije Pahorjevih del, prav gotovo pa je bila to prva monografija, ki je zajela tako njegovo pisateljsko delo, njegovo družbeno delovanje kot tudi recepcijo in vrednotenje njegovega opusa. V monografijo (Po)etika slovenstva, ki sta jo uredila Barbara Pregelj in Krištof Jacek Kozak, je svoje članke prispevalo kar 27 slovenskih in tujih avtorjev, in sicer: Evgen Bavčar, René de Ceccatty, Ivana Latković, Zvonko Kovač, Thomas Poiss, Marta Verginella, Guy Fontaine, Tatjana Rojc, Krištof Jacek Kozak, Igor Omerza, Tine Hribar, Janko Rožič, Jože Pirjevec, Simona Škrabec, Martina Ožbot, Urška P. Černe, Meta Klinar, Janez Vrečko, Miran Košuta, Patrizio Rigobon, Janeza Strutz, Vladka Tucovič, Barbara Pregelj, Zoltan Jan, Bogomila Kravos, Urška Perenič in Maja Smotlak. Na konferenci in v monografiji je bilo moč začutiti tako Pahorjevo celovito osebnost kot njegov čas, pot za nadaljnje raziskave pa je bila na široko odprta.
V zadnjih dvajsetih letih je bilo po Borisu Pahorju nasploh veliko povpraševanje, v Sloveniji in na tujem, o njem so bili posneti dokumentarci (Trmasti spomin, Mož, ki je preveč videl), sam pa je pri vseh predstavitvah svojih del, pogovorih, predavanjih, filmih, srečevanjih z mladimi sodeloval z vitalizmom in energičnostjo mladostnika. Kot bi želeli vsi skupaj nadoknaditi dolga leta njegove prezrtosti. Prav gotovo bi bili njegova bogata dejavnost in številna potovanja doma in na tujem vendarle precej otežkočeni, če ga ne bi spremljale »dobre vile«. Najprej bi izpostavila njegovo pomočnico, bralko in prijateljico Vero Radić in Tatjano Rojc, literarno zgodovinarko in sedanjo poslanko v italijanskem parlamentu, ki je vrsto let organizirala številne predstavitve Pahorjevih del v Sloveniji in Italiji ter ga vsestransko promovirala, predvsem pri stikih s Francijo pa mu je v veliki meri pomagala Neva Zajc, novinarka in predsednica koprskega frankofonskega društva Peter Martinc.
Tudi sama sem se udeležila mnogih srečanj z njim, sledila njegovim javnim izjavam o slovenskem nacionalizmu in nacionalizmu, ki to ni, o stalni nevarnosti fašizma in nepoznavanju zgodovine, o napetostih v slovenskem političnem prostoru, nesrečnem dogajanju na primorski univerzi ali njegovi polemiki z Jožetom Pirjevcem o povojnem dogajanju med Slovenci v Italiji. Vedno je zavzel svoje stališče in bil vzor samostojnega, verodostojnega intelektualca, ki zna s slikovitim in odločnim govorom prepričati publiko, na drugi strani pa izraziti tudi jasno zavedanje o omejitvah lastnega vedenja in na tej osnovi resnično prisluhniti sogovorcu. Spomnim se enega zadnjih osebnih pogovorov z njim, ko mi je pokazal pismo mladih študentov iz Slovenije, ki so ga obtoževali nacionalizma. Čeprav je tudi tedaj potegnil jasno ločnico med narodno zavestjo in nacionalizmom, je poskusil razumeti pozicijo mladih intelektualcev, edino, kar ga je zmotilo, je bil pretirano sovražen ton. Kajti ne glede na svojo odločnost, iskrivost in občasno tudi polemičnost, je sam svoje argumente vedno zmogel oblikovati zelo racionalno in nikoli nasilno. Tako sem se v zadnjem obdobju raziskovalno posvetila tudi njegovemu konverzacijskemu slogu, ki je bil posledica njegovih osebnostnih lastnosti, razgledanosti in bogatih življenjskih izkušenj, vsaj deloma pa tudi prepišnosti in odprtosti njegovega Trsta. Prostora, kjer se je za ohranjanje slovenske kulture včasih treba tudi privezati na jambor in vztrajati.
Nedvomno sta burno 20. stoletje, še posebej na Primorskem, in Pahorjeva dolgoživost omogočila, da smo ga lahko spoznali kot ustvarjalnega in pristnega pisatelja, deklariranega antifašista, pričevalca o fašističnem, nacističnem in taboriščnem nasilju, odločnega zagovornika nacionalnosti kot primarne posameznikove in družbene identitete, a vse to je bilo mogoče zato, ker je bil predvsem človek, ki je cenil ljubezen, svobodo in pravico kot najvišje etične vrednote. In prav ta njegova humanistična, vztrajna in pokončna, obenem zelo demokratična in odprta odisejska drža nam ostaja svetel zgled za prihodnost.